Jezus nas ljubi s človeškim srcem.

Božja ljubezen je tako čudovita zato, ker nas je Bog ljubil, ko smo bili še grešniki: »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,6–8).

Ljubezen daje smisel vsemu Jezusovemu delovanju, še posebej njegovemu trpljenju. Jezus je na križu razodel svojo največjo ljubezen do nas. O tem pričajo njegove prebodene roke in noge ter odprta srčna stran. O tem govori trnova krona in toliko ran po vsem njegovem telesu. Odprto Jezusovo Srce je razodetje nedoumljive Božje ljubezni.

Apostol Janez je zapisal: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1): umil jim je noge, postavil je mašno daritev, jih posvetil v duhovnike in jim podelil prvo sveto obhajilo; zanje je sprejel krivično obsodbo na smrt, bičanje, kronanje s trnjem in križanje. Tako jih je ljubil na najvišji možni način. Posebno znamenje Jezusove ljubezni do nas je bila izročitev nove zapovedi. Ko je bil povzdignjen z zemlje, nas je začel pritegovati k sebi, kakor je obljubil (prim. Jn 12,32).

Jezus je z vsem svojim življenjem in trpljenjem razodeval Očetovo ljubezen do nas. Jezusova ljubezen do nas je enaka Očetovi ljubezni do Jezusa: “Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil” (Jn 15,9).

Poglejmo sv. Bernarda: »Ni večjega dokaza za Božjo usmiljeno ljubezen, kakor je njegovo učlovečenje, ko si je privzel našo lastno revščino. Človek, ne vprašuj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi on. Iz tega, kar je on prestal zate, spoznaj, kako te ceni. Razumel boš njegovo dobrotljivost po njegovi ljubezni do ljudi. Kakor je v učlovečenju postal majhen, tako je postal velik v dobrotljivosti. Toliko mi je dražji, kolikor bolj se je ponižal zame. Velika je Božja dobrotljivost, velika njegova ljubezen do ljudi. Največji dokaz svoje dobrotljivosti pa je gotovo Bog dal, ko je združil božanstvo s človeško naravo v osebi, ki ji je dal ime Jezus.«

Angel je pri prvem prikazanju fatimskim pastirčkom dejal: »Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Pri drugem prikazanju pa je rekel: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja.«

Kristjani smo povabljeni, da se posvetimo in izročimo presvetemu Jezusovemu Srcu, in sicer po Marijinem brezmadežnem Srcu, ter da to izročitev dovolj pogosto obnavljamo. Jezus in njegova Mati nas hočeta pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in bližnjega zelo oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Treba se jima je z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva. Idealno bi bilo, če bi posnemali Marijo v izpolnjevanju njenega življenjskega vodila: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Naša pot je sicer drugačna od njene. Ker pa smo njeni otroci, se mora to poznati tudi v našem življenju in delovanju. Naravno je, da je otrok podoben svoji materi.