Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 23. junij 2017

Življenje Magdalene Gornik je za nas spodbuda za predanost Bogu



Nagovor gospoda nadškofa Stanislava Zoreta 23. februarja 2017

Zbrali smo se, ker nas navdihuje in navdušuje življenje Magdalene Gornik, ki je umrla na današnji dan – takrat je bila to prva postna nedelja, leta 1896 – v zamaknjenju. Vsa potopljena v Boga. Današnja Božja Beseda nas nagovarja k popolnemu zaupanju v Boga. H koreniti odločitvi za Boga. Že Sirah je rekel: "Ne zanašaj se na varljive zaklade, nič ti ne koristijo." In vendar smo ljudje tako radi, na takšen ali drugačen način, zavarovani s stvarmi, z ljudmi, z dogodki, s pričakovanji, za katere mislimo, da jih imamo tako ali drugače v svoji oblasti, da tako ali drugače lahko upravljamo z njimi. In zato se tolikokrat navežemo na stvari, ki minejo, na stvari, ki jih bomo popolnoma zanesljivo izgubili v trenutku svoje smrti. Če ne že prej. Če ne že takrat, ko bomo morda oslabeli, ko bomo zboleli. Že takrat toliko stvari človeku spolzi iz rok, za katere je prepričan, da so njegova varnost, da so zagotovilo njegovega jutrišnjega dne. Kaj šele takrat, ko Gospodar življenja izreče tisto besedo: "Pridi!" In nas povede v življenje na drugi strani smrti. In prav o tem govori tudi današnja evangeljska beseda (Mr 9,41–50), ki nam morda zveni prezahtevno. Kajti zavedamo se, da, če bi ta evangeljska beseda v našem življenju postala resničnost, bi vsi mi okrog hodili slepi in gluhi in hromi in kruljavi, brez nog, brez rok, brez ušes, kajti vsi, če smo iskreni pred Bogom in pred seboj, smo grešni. In zato je ta beseda povabilo: nasloni se na Boga, tudi v svojem grehu, tudi v svoji slabosti, v svoji človeški krhkosti in nepopolnosti. Nasloni se na Boga! On more ozdraviti slepoto tvojih grešnih oči, on more ozdraviti gluhoto tvojih grešnih ušes, on more ozdraviti napačna dela tvojih rok, napačna pota tvojih nog, zato se nasloni na Boga in verjemi Jezusu Kristusu, ki je šel v trpljenje, v smrt, v grob. Zato da bi vsak izmed nas mogel živeti vstajenje. In Magdalena Gornik, ki se je v vasi Janeži rodila 18. julija 1835 revnima staršema Ani in Jožefu Gorniku kot tretji izmed sedmih otrok, nam govori tudi o tem – nasloniti se na Boga. Še zelo mlada je bila, 13 let je imela, ko se ji je prvič prikazala nebeška Gospa – tako reče – in jo je vprašala, komu bo darovala svoje delo. In Magdalena je takrat odgovorila, da bo delo darovala Jezusu, kajti Jezus najbolje ve, da ga Magdalena ljubi. In od takrat naprej – seveda že prej – ampak od takrat naprej še bolj, je vse njeno življenje, vse njeno delo in tudi vsa njena nemoč, vse njeno trpljenje izročeno Jezusu. On je njeno vse. On je polnost njenega življenja in ona živi polno v Jezusu Kristusu takrat, ko leži nemočna, bolna na postelji, ko je praktično hroma in ne more narediti niti koraka, in potem ko njeno čudežno življenje pravzaprav navdihuje toliko ljudi. Jezus je njeno vse.
Dragi bratje in sestre, naj bo to prvo vprašanje našega življenja, našega trenutka, v katerem smo tukaj. Kajti sem smo prišli zato, da bi vsak izmed nas dobil sporočilo in da bo vsak izmed nas začel živeti odločitev za Boga. Ni namreč dovolj, da se oziramo v življenje Magdalene Gornik – čudovito je – ampak zgolj občudovanje tega življenja ni naše poslanstvo. Nikogar izmed nas. Naše poslanstvo je zaslišati besedo, ki jo Gospod govori meni, odkriti pot, ki jo Gospod načrtuje zame, na katero Gospod vabi mene samega. In zato je tisto vprašanje, na katerega moramo skušati odgovoriti na tem našem srečanju, tole: "Ali je moje življenje posvečeno Jezusu Kristusu, kakor je svoje življenje in delo njemu posvetila Magdalena? Ali s svojim prizadevanjem, z vsem, kar sem, z vsem, kar znam, in z vsem, kar zmorem, v resnici hočem služiti Bogu?" Ne samo Bogu v njegovi odmaknjenosti, ampak Bogu, ki ga srečujem v bratih in sestrah. Bogu, ki me prosi v pomoči potrebnem, v preziranem, v brezdomcu. Bogu, ki me prosi v družinskem članu, ki me prosi v nekom, ki z menoj živi pod isto streho, pa sem morda preveč zazrt kdo ve kam, da bi opazil Boga v tej neposredni bližini. Posvetiti je treba svoje življenje Bogu: sposobnosti, dela, vse, kar smo in kar imamo. Vendar pri tem še enkrat opozarjam, kakor govorijo že cerkveni očetje, da nič ne koristi, če so naši kelihi zlati, pa so naši bratje in sestre lačni. Takrat je naša vera, naša pobožnost, pravzaprav zgrešena, da ne uporabim besede zlagana. Posvetiti življenje Bogu!
In druga stvar, ki me na poseben način navdihuje iz Magdaleninega življenja, je njeno zakoreninjenje v Jezusa Kristusa, v njegovo življenje, v njegovo trpljenje. Pravzaprav v njegovo umiranje. Leta 1848, pred adventom, je Magdalena prejela stigme. To zaznamovanost telesa z Jezusovim trpljenjem, ki je pravzaprav posledica globoke meditacije, rekel bi zedinjenja v duhu z Jezusom, z njegovo preizkušnjo, z njegovo Kalvarijo, z njegovo smrtjo, in te rane, te stigme, je potem nosila skozi vse življenje, včasih bolj izrazite, drugič morda nekoliko zaceljene, ampak skozi vse življenje. Kaj pomeni to trpljenje? Dragi bratje in sestre, trdno sem prepričan, da je pri Magdaleni, ki se je odločila, da bo vse svoje življenje, vse svoje delo izročila Jezusu, Jezus njeno izročitev sprejel na takšen način, kakor moremo videti, kakor moremo brati iz njenega življenja. In nas morda prevzame nekakšna groza, ali je res vse to trpljenje, vsa ta bolezen, ali je vse to res nekaj, kar Bog zahteva od tistega, ki veruje vanj? Ne, ne od vas. Najbrž tudi ne od mene. Od Magdalene je to zahteval in Magdalena je sledila njegovemu povabilu. Rad pa bi, da vsak izmed nas svoj pogled dvigne. Magdalena je šla z Jezusom skozi rane, skozi trpljenje, skozi preizkušnje. Magdalena je šla za Jezusom na Kalvarijo, ampak Jezus ni ostal na Kalvariji, Jezus ni ostal v grobu, Jezus je grob odprl, vstal je in šel v življenje. In Magdalena, ki mu je sledila skozi trpljenje, skozi Kalvarijo, v grob, je z njim vstala – v življenje. To je naša krščanska pot, naš pogled. Naša misel se dostikrat ustavi ob preizkušnji, ob bolezni, ob smrti, ob grobu. Jezus Kristus je prebil grob. Tisti kamen, odvaljeni kamen na Jezusovem grobu ni bil odvaljen zato, ker sicer Jezus ne bi mogel iz groba. Ne, ta je bil odvaljen zato, da bi mi videli, da je grob prazen. Da bi mi nekako s svojimi očmi videli resničnost vstajenja, Jezusovega vstajenja in vstajenja vseh tistih, ki hodijo za njim. In zato vas povabim in prosim, dragi bratje in sestre, da tudi mi svojo pot za Jezusom, ki je za vsakega čisto posebna, živimo s tem pogledom, s pogledom na Jezusovo vstajenje. V tem pogledu in v tej zvestobi postane vsaka preizkušnja in vsako trpljenje odrešilno, pridruženo Jezusovemu trpljenju; postane odrešilno za življenje sveta. In kakor je Magdalena zmogla vse to v popolni predanosti Gospodu Jezusu, tako naj bo tudi naša odločitev, da bomo hodili za Jezusom, da se bomo izročili njemu, da bomo sledili njegovemu povabilu, ne glede na to, kam nas bo vabil, kod nas bo vodila pot za njim. Kajti na koncu te poti, če jo bomo prehodili v ponižni zvestobi, je vstajenje. Na koncu te poti je vstajenje! Naj nam tudi Magdalena z zgledom svojega življenja pomaga, da bomo hodili pogumno, da bomo hodili predano, kot sem rekel – z očmi uprtimi v Vstalega. Amen.

Ni komentarjev:

Objavite komentar