Trinajstega maja 1920 je zjutraj krožila novica, da je bila v Fatimi vojaška konjenica, da bi preprečila ljudem pot v Covo da Iria. Lucija je brez strahu šla med konji v cerkev k maši in k obhajilu. Po zahvalni molitvi se je vrnila domov, ne da bi ji kdo rekel kako besedo. Popoldne je šla na kraj prikazovanja, da bi tam molila rožni venec. Na poti se ji je pridružilo več žena, ki so prišle od drugod. Ko je na konjih prijahala skupina vojakov, so se žene razbežale in trinajstletna Lucija se je znašla sama med dvema konjenikoma, katerima je na vprašanje priznala, da je vidkinja. Zahtevala sta, naj ju vodi do hiše svojih staršev. Lucija v drugem Spominu poroča:
»Ko smo prišli do zemljišča,
ki leži malo pred Aljustrelom, blizu majhnega studenca, smo videli narejene
jame, pripravljene za sajenje mladih dreves. Zapovedala sta mi, naj se ustavim,
in da bi me prestrašila, sta rekla drug drugemu:
'Tukaj so jame že skopane. S
sabljo ji odsekajmo glavo in jo zakopljimo. Tako bo zadeva enkrat za vselej
končana.'
Ko sem slišala ta pogovor,
sem zares mislila, da je prišel moj zadnji trenutek. A sem bila tako mirna, kot
da bi se ne tikalo mene.
Za hip se je zdelo, da sta
zamišljena, potem pa je eden rekel drugemu:
'Ne, ne, te pravice nimava.'«
Ko je šla pred vojakoma na
konjih skozi domačo vas Aljustrel, so radovedni vaščani gledali skozi okna in
vrata, kaj se dogaja. Nekateri so se škodoželjno smejali, drugi so obžalovali
Lucijino usodo.
Ko je eden od vojakov
preiskal hišo, ni našel Lucijinih staršev. Ko je bila Lucija v rokah vojakov,
so nekateri obvestili njeno mater. Njen značilen in miren odgovor kaže, da tudi
tri leta po Marijinih prikazovanjih še ni verjela v njihovo resničnost:
'Če je res, da je videla našo
Gospo, jo bo branila, če pa laže, je dobro, da je kaznovana.'
Zvečer se je razširila
novica, da so se vojaki umaknili, ker jih je ljudstvo premagalo. Po sončnem
zahodu je Lucija skupaj s stotinami ljudi molila rožni venec v Irijski globeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar