Nahajam se v Starostnem domu, kamor me je poslal zdravnik, ki me je operiral na levi strani lica,
kjer se je pojavil rak, potem pa tudi na levem očesu.
Sedaj se že nekaj časa nahajam tu, kjer imam bolniško oskrbo. Tu je tudi moja žena že skoraj pet let.
Zgubila je spomin. Ne pozna niti svojih otrok in ne mene. Najtežje je, da se ne morem pogovarjati z njo.
Sedaj šele razumem, koliko je vredna beseda, ki nam je dana. Tukaj sva vsak v drugem nadstropju.
Ženi morajo dajati hrano, ker sama ne more jesti.
Jaz lahko hodim samo z oporo za hojo in tako lahko obiskujem ženo vsak dan nekajkrat.
Vedno pa mi spomini hitijo v rojstno vas Stično.
Zelo mi je pri srcu preprosti svet, predvsem čudovita narava in zemlja, ki nam daje hrano.
Ko to premišljujem, čutim, da je prevelika želja po napredku in visoki učenosti tisto, kar odvrne ljudi
od zemlje, ki nas hrani. Zato menda gojijo razne športne igre, da se ljudje razgibajo,
delo na polju je pa pretežko. Tako premišljujem, ko mi misli hite v daljno preteklost. Največkrat mislim
na pokojne starše, ki so zapustili domačo zemljo in svet, ki jim je bil pri srcu.
Z njimi sem zajadral v neznani svet, da so mene obvarovali in sem zdaj v ZDA.
V tem velikonočnem času bom tudi sam v mislih pohitel v rojstno vas, na katero vedno mislim.
Ivan Hauptman
Ni komentarjev:
Objavite komentar