Nagovor škofa Franca Šuštarja 10. 4. 2017 v Stični

Spoštovani patri in bratje cistercijani, bratje duhovniki, bratje in sestre, vesel sem da lahko skupaj z vami vsemi danes voščim vam, pater Anton Nadrah, vse najboljše in veliko Božjega blagoslova za Vaš rojstni dan! Verjamem, da se skupaj z vami lahko zahvaljujemo Bogu za vaše življenje, za vašo mamo in očeta, ki sta vam posredovala življenje, za vašo vero, vašo družino, za meniško skupnost, za vsako leto življenja, ki se jih je počasi nabralo kar osemdeset. Skupaj z vami in cistercijansko družino smo veseli, da to lahko praznujemo danes, ko smo v velikem tednu, na pragu velikih skrivnosti našega življenja in vere. Prav ta čas in Božja beseda, ki smo jo slišali v berilu in evangeliju, nam želita veliko povedati tudi o vašem življenju in velikih delih, ki jih je Bog storil v vašem življenju.

V berilu smo slišali prvi spev o Božjem služabniku, v evangeliju pa pripoved o maziljenju Jezusa v Betaniji z dišečim oljem. Izvolitev Božjega služabnika ter prijeten vonj, ki je bil prisoten zaradi maziljenja – prikličeta posebno slovesno praznično razpoloženje. V obeh primerih je Jezus v središču.

Jezus sam je tisti Božji služabnik, ki bo v tem tednu opisan v vseh štirih spevih; v njem so izpolnjene vse prerokbe, zapisane o Božjem služabniku. Spomnimo se, da današnje berilo pravi, da je ta služabnik izvoljeni, nad katerim ima Oče veselje; nad njim je Sveti Duh in je poslan, da oznanja narodom pravico. Ta služabnik je ponižen in ne dela hrupa, ne vpije in ne lomi trsta, pač pa oznanja pravico, kjer le more in kakor le more; ta služabnik je poslan in ga Oče spremlja ter varuje na poteh, da bo lahko do konca izpolnil njegovo voljo.

Bratje in sestre; ali nismo hvaležni nebeškemu Očetu, da nam daje takega Služabnika! Ob tem nas Oče vabi in poučuje, da bi tudi mi postali podobni Jezusu Kristusu v tej poklicanosti, služenju in poslanstvu. Ob današnjem praznovanju častitljivega jubileja lahko najdemo mnogo potez Božjega služabnika tudi v osebi patra Antona Nadraha in smo za to Nebeškemu Očetu neizmerno hvaležni. Pater Anton je bil krščen v Jezusovo skrivnost odrešenja, izvoljen in sprejet v veselje; maziljen s sveto krizmo pri krstu, birmi in mašniškem posvečenju – tako je Sveti Duh nad njim razlil svoje darove in ga s svojo prisotnostjo podpiral v duhovniškem služenju in posvečevanju. Tudi mi vsi – Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo, se ga veselí in se zanj zahvaljuje. Doživljamo darove in sadove Svetega Duha, ki mu je bil podeljen, vidimo uresničene v delih: v molitvi, v vodenju skupnosti, v pridigah, v knjigah, predavanjih, spisih, blagoslavljanju, podeljevanju zakramenta svete birme in še mnogih poslanstvih. Vidimo, da po svojem značaju in pristopu ne dela hrupa in ne lomi trstov, pač pa v ponižnosti in blagosti spremlja in svetuje. Ob tem pa vidimo tudi skrb Nebeškega Očeta, da ga spremlja za roko, ga varuje in čuva. To njegovo duhovniško in meniško življenje je velik Božji dar: za njega samega, za skupnost cistercijanov v Stični in za vso Cerkev.

Druga misel pa nam govori iz evangeljskih besed o domačnosti in prijetnem vonju dišečega olja. Zopet pogledamo Jezusa, ki je bil v Betaniji – zelo domač. Ljubil je Lazarja, Marijo in Marto; tudi oni so ga ljubili, in si lahko predstavljamo njihovo prijateljstvo in zaupanje: pri njih je doživljal dom, pripravili so mu gostijo, skupaj so doživeli velik čudež, tam je bil maziljen … Marija je pripravila zanj dragoceno olje iz pristne narde in ga mazilila. Kar težko si predstavljamo to veliko domačnost in ljubezen. To dragoceno olje, stisnjeno iz semen, predstavlja veliko ljubezen, ki jo je imela Marija do Jezusa; preko te geste je darovala samo sebe, svoje delo in življenje Gospodu. To darovano olje in ta Marijina ljubezen je podoba Jezusove daritve in Jezusove ljubezni do nas, do vsakega človeka. Ni čudno, da Janez zapiše, da se je hiša napolnila z vonjem olja – prijeten vonj dišečega olja … Tam, kjer je Jezus in njegova ljubezen, je hiša napolnjena z Božjim veličastvom. Tam je nekaj lepega, prijetnega in čudovitega. Kar spomnimo se na tempelj, napolnjen z Božjim veličastvom, ko je Salomon posvetil tempelj in ga je napolnil oblak (1Kr 8,10–11); ali ko sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v tempelj (Lk 2,22). Tako je bilo tudi v hiši v Betaniji – Jezus je bil tam in Božje veličastvo je napolnilo tisto hišo. Kjer je Jezus, tam je prijetno, tam je prijeten vonj dišečega olja.

Ta podoba nas vse uči in vabi, da bi razmislili o pomenu Gospodove prisotnosti. Kjer je Jezus, je lepo. Prijeten vonj krščanskega življenja je tudi močno vabilo za ljudi; tam je torej daritev, tam je ljubezen. Tudi ta samostan v Stični je hiša, kjer je prisoten Gospod in kjer je prijeten vonj krščanskega življenja. Tu je daritev: daritev evharistije, daritev posvečenega življenja, tu je daritev molitve za ves narod. Saj vidimo, kako ta stiški samostan vabi mnoge ljudi; kako radi pridemo sem na razna duhovna in pastoralna srečanja, na duhovne vaje in molitev, na počitek in poglobitev odnosa z Gospodom.

Hvala vam vsem patrom in bratom ter vsem sodelavcem in prijateljem stiškega samostana za pričevanje krščanskega življenja, življenja z Jezusom! No, ta Gospodov prijeten vonj ni le v tej hiši, pač pa se na različne načine preko molitve, besed, knjig, pridig in blagoslovov širi tudi drugod zunaj samostana. Naj tako ostane še naprej in naj Gospod prebiva v naši sredi. Amen.