Ali je bila Rusija Marijinemu brezmadežnemu Srcu pravilno posvečena?

Naj tu navedem pričevanje slovaškega škofa Pavla Hnilice, ki je 20. junija 2004 v samostanu v Stični govoril posvečenim Jezusovemu in Marijinemu Srcu:

»Janez Pavel II. je gotovo papež Fatime in hkrati tudi papež Božjega usmiljenja. Potem ko je bil izvoljen za papeža, sem mu pri prvem srečanju z njim rekel: 'Sveti oče, zelo sem srečen in čestitam Vam, da ste postali Petrov naslednik, da ste bili izvoljeni na njegov sedež. Prepričan sem, da je vaše prvo poslanstvo, prvo dejanje, največje dejanje posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, skupaj s škofi. Če tega ne boste dosegli in izvršili v času svojega papeževanja, potem vaše papeževanje pač ne bo dopolnjeno, dovršeno.'

Sveti oče mi je odvrnil: 'Če pridobiš škofe, sem pripravljen izvršiti to posvetitev.'

Morda je papeža k dejanju posvetitve še bolj opogumil njegov atentator Ali Agca, ki je nanj streljal 13. maja 1981. V tem dogodku atentata je namreč papež videl, da je materinska roka, ki je tek krogle tako vodila, da je ostal živ, izrazila tudi svojo voljo, da to dejanje posvetitve res izvrši.«

Po posvetitvi sveta in vključno Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je izvršil papež Janez Pavel II. 25. marca 1984 na Trgu svetega Petra pred originalnim kipom fatimske Marije, ga je škof Hnilica obiskal, da bi mu poročal, kako je hkrati z njim na skrivaj v Kremlju v Moskvi zmolil isto posvetitveno molitev kakor on. Ob tem obisku ga je papež vprašal:

»'Koliko škofov je skupaj z menoj res opravilo to posvetitev?'

Rekel sem: 'Tega res ne vemo.'

Sveti oče je nato nadaljeval: 'Nikakor ne zadostuje samo liturgično dejanje. Treba je, da vsak škof dobro pripravi svojo škofijo, vsak župnik svojo župnijo, vsak družinski oče svojo družino.' To je, vsa Cerkev mora sodelovati pri tem apokaliptičnem boju.

Mnogi so dvomili, ali je posvetitev, ki jo je Marija naročila v Fatimi, res izvršena. Vprašal sem sestro Lucijo, ki je odgovorila, da je sveti oče storil vse, kar je bilo mogoče in da je Bog zadovoljen.

Moremo reči, da je bila posvetitev veljavna, ni pa bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje in tudi laiki. Zato je sveti oče ponovil to posvetitev v svetem jubilejnem letu 8. oktobra 2000, ko so bili z njim zbrani škofje vsega sveta. Ob tem jubilejnem slavju je sveti oče skupaj s 1500 škofi in na tisoče duhovniki in na tisoče in tisoče verniki ponovil to posvetitev, pri kateri so veliko razpravljali, ali naj vzame besedo 'posvetitev' [consacrazione] ali 'izročitev' [affidamento].

Neki škof me je vprašal: 'Kakšna je razlika med obema izrazoma?' Rekel sem: 'Bistvena. Izročim ti lahko svoj suknjič, posvetim pa lahko sebe, svoje srce, svoje bitje.'«

Nimamo podatkov, koliko škofov je sprejelo povabilo papeža Janeza Pavla II. in sodelovalo pri posvetitvi 25. marca 1984. Imamo pa nič kaj razveseljiv podatek, da jih je od 2300 škofov na 2. vatikanskem koncilu le 550 podpisalo prošnjo za posvetitev. Ker pa je zaradi številnih odstopov med redovniki in duhovniki takoj po koncilu, napačnega razlaganja koncilskih odlokov, dobrega vodstva Cerkve pod marijanskim papežem Janezom Pavlom II. in ponovnega odkritja Marije kot Matere Cerkve prišlo med škofi do temeljite streznitve, lahko sklepamo, da jih je velika večina sodelovala. Papež je s svojim življenjem izpričal, kar je zapisal v svoji oporoki: »Zmaga, kadar bo prišla, bo prišla po Mariji.«

Kmalu po posvetitvi sveta in Rusije brezmadežnemu Marijinemu Srcu se je apostolski nuncij na Portugalskem srečal s sestro Lucijo.

»Ali je sedaj Rusija že posvečena?« jo je vprašal.

»Da, sedaj je posvečena,« je odgovorila.

»Torej čakamo na čudež.«

»Bog drži besedo,« je dejala sestra Lucija.

Bog deluje po ljudeh, da izpelje svoj načrt.

Deloval je po poljskem papežu, deloval po poljski Solidarnosti, deloval po prvih povojnih deloma svobodnih volitvah na Poljskem. V noči od 8. na 9. oktober 1989 je padel berlinski zid. 8. decembra 1991, ravno na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, so voditelji Rusije, Belorusije in Ukrajine podpisali dokument o razpadu Sovjetske zveze. Na božič 1991 je bil televizijski govor Mihaela Gorbačova, prvega in zadnjega predsednika Sovjetske zveze, ki je odstopil. Po besedah sestre Lucije je bil on sredstvo v rokah Božje previdnosti.