Doslej smo preiskovali moč »prošnje« sile,
kadar je neznanka x. bila omejena, to se pravi: če je moč osebe, katero
prosimo, omejena. Najsi bo človek, kakršni smo mi, še tako bogat in mogočen, je
vendarle omejen, tako da more dajati le toliko, kolikor mu dopuščajo denarna
sredstva. Premislimo zdaj, kaj se zgodi, če je prva neznanka enaka Neskončnemu,
to se pravi, če je oseba, katero prosimo, ne kak omejen človek, kakršni smo mi,
marveč Bog sam, ki je neskončna Modrost, Dobrota in Moč.
Naprej omenimo, da dobi
»prošnja«, ki jo naslavljamo na Boga, takoj svoje posebno ime: »molitev«. Dobro
tudi vemo, da je več vrst molitev: slavilna, zahvalna in prosilna (prošnja). V
tej knjigi bomo obravnavali le prosilno molitev pa tudi zahvalno, ki je
dopolnilo prosilne molitve. Moliti se pravi, srce povzdigovati k Bogu in ga kaj
prositi. Ni potrebno premišljevati, ali nam Bog more dati, kar ga prosimo, saj
vemo, da je Bog vsemogočen, kakor v svoji veri izpovedujemo: »Verujem v Boga
Očeta, vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje.«
Da torej Bog »more« dati, ni
dvoma. Zdaj gre le za to, ali nam Bog res tudi »hoče« dati in pa, zakaj in v
kakšnem obsegu Ga naša molitev more ganiti, da nam da, kar ga prosimo. Tudi
vprašanje, ali nam Bog res hoče pomagati, je nepotrebno, saj vemo, da želi, naj
ga ljudje prosimo. Docela upravičeno zagotavlja sveti Avguštin, da je molitev
»človekova moč in Božja šibkost«.
Ostaja odprto vprašanje, ali naša molitev res
lahko Boga gane. Ker pozna Bog naše potrebe in želje veliko bolj kot mi sami,
je jasno, da ga z razlaganjem svojih želja in potreb ne moremo ganiti, kakor
ganemo človeka, ki jih ne pozna in jih šele po naši prošnji spozna, je po njih
ganjen in nam potem pomaga, kakor ga prosimo. Bog ne ravna tako.
Če je tukaj sploh mogoča kaka primera, čeprav
šibka, bi bila primera o dajalcu, ki prosilčeve potrebe že pozna, pa s pomočjo
še čaka, ker je sam tako sklenil. To je kakor dež, ki bo vsak hip začel padati;
treba je le še posodo podstaviti, da bo sprejela vodo. Bog nam hoče dati, česar
potrebujemo, vendar pa nam navadno noče dajati proti naši volji. Prosilna
molitev Bogu razodeva našo željo po pomoči, čeprav Bog našo potrebo že pozna. Z
drugimi besedami bi rekli, da Bog hoče, da smo prostovoljno od Njega odvisni,
hoče, da s prošnjo priznamo svojo šibkost in izrazimo vero v Njegovo neskončno dobroto.
Bog hoče, da ga prosimo! To nam jasno kliče tudi psalmist: »Kliči me, in
uslišal te bom!« (Ps 90,15) : In zopet: »Kliči me ob dnevih stiske, osvobodil
te bom, in ti me boš častil!« (Ps 49,15).
Docela jasno je to voljo izrekel naš Gospod
Jezus Kristus v svetih evangelijih, kakor na primer pri Mateju (7,7–8):
»Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo.
Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo
odprlo.« Pri Marku beremo (11,24): »Zato vam pravim: Karkoli v molitvi prosite,
verujte, da boste prejeli in vse se vam bo zgodilo.« In spet pri Janezu
(16,23–24): »Resnično, resnično, povem vam: Če boste Očeta kaj prosili v mojem
imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste
prejeli, da bo vaše veselje popolno.«
Od tistega trenutka dalje, ko nam Bog veli, naj
se ob času stiske zatekamo k Njemu in Ga kličemo na pomoč, ter nam obljublja,
da nas bo uslišal, zanesljivo vemo, da nam hoče dati, kar ga bomo prosili. To se
pravi, da nam je že pripravljen dati in da le še čaka, da s svojo prošnjo
pridemo k Njemu. V tem pomenu pravimo, da naša molitev Boga gane.
Ta volja, dati nam, kar ga prosimo, je jasno
izrečena tudi v besedilu pri Mateju in Marku: »Prosite in boste prejeli; in
vse, karkoli boste prosili, verujte, da boste prejeli.« Bog torej čaka, da Ga
prosimo, da nam potem podeli svojo pomoč.
Toda Bog ni le voljan dati nam, kar ga prosimo,
ampak tudi neskončno hrepeni, da bi nam dal, kar je popolnoma jasno razvidno iz
besedila pri Janezu: »Doslej niste nič prosili v mojem imenu,« kar razodeva
njegovo željo, da ga prosimo; napraviti nam torej hoče veselje: »Prosite in
boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.« V svojem Prvem pismu nam pravi isti
Janez (5,14–15): »In to je zaupanje, ki ga imamo Vanj, da nas usliši, karkoli
ga prosimo; vemo, da imamo, kar smo ga zaprosili.«
Iz povedanega je razvidno, da nam Bog zaprošeno
ne le more, ampak tudi hoče dati; še več, da je poln hrepenenja, da bi nam to
dal. Pogoj pa, ki nam ga postavlja, je ta, da ga prosimo.
Spomnimo se, kar smo že prej rekli, da moč ni v
prošnji sami, marveč v silah, ki nam jih prošnja da na razpolago, ko dajalčevo
voljo tako ali drugače vzbudi ali omehča; če pa gre za molitev, ki ima za cilj
Boga, čigar moč je neomejena, nam molitev polaga v roke Božjo Vsemogočnost
samo. In to ni nobeno pretiravanje; saj nam v evangeliju sam Gospod to čisto
razločno pove (Lk 17,6): »Če imate vero, kakor gorčično zrno, bi lahko rekli
tej murvi: 'Izruj se s korenino in se presadi v morje,' in poslušna bi vam
bila.« – To je torej čisto določna obljuba: če brezpogojno prosimo, ne da bi
dvomili, nam je dana na razpolago neskončna sila božje Moči; saj »nebo in
zemlja bosta prešla, Kristusove besede pa ne bodo prešle« (Lk 21,33).
Bog res ne potrebuje, da bi mu mi svoje težave
razlagali: »Vaš Oče, ki je v nebesih, ve, česa potrebujete« (Lk 12,30). Pač pa
hoče, da Mu razložimo svoje stiske v popolnem zaupanju ter izročimo rešitev v
Njegove roke v popolnem soglasju z Njegovo sveto voljo. »Kdo izmed vas bo očeta
prosil kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, pa mu bo dal namesto ribe kačo? Ali
ga bo prosil jajca, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate
dobre darove dajati otrokom, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha
tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,11–13).
Bogu je vse mogoče. Tako je govoril Kristus v
svoji molitvi sredi smrtne bridkosti na Oljski gori: »Oče, vse ti je mogoče!«
(Mr 14,36). In na tej podlagi je v solzah prosil, naj bi tisti »kelih šel od
Njega …«
Na tej podlagi sta Jakob in Janez razodela
tisto svojo znano željo: »Učitelj, želiva, da bi nama storil vse, karkoli te
bova prosila!« (Mr 10,35–36). In Gospod ju je, ne da bi ju zaradi tega
vprašanja pograjal, vprašal: »Kaj želita, da vama storim?« Saj ju res ni mogel
pokarati, ko pa jima je že enkrat brez vsakršne omejitve rekel: »Zato vam
pravim: Karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo
zgodilo« (Mr 11,24). Kristus našim pametnim prošnjam ni postavil nobenih meja,
seveda, če je tisti, ki naj bi jih uslišal, Bog, ki »Mu ni nemogoča nobena
stvar«.
Naš Gospod Jezus Kristus v ničemer ni omejil
»območja prošnje«, da bi naša prošnja bila uslišana. Glede prošenj ni samo
večkrat rekel: »Vse, kar boste prosili …«, ampak je v dveh prilikah podal celo
nekaj popolnoma nenavadnih zgledov. Prvi je bil o murvi, ki smo ga že navedli:
»Če torej pravite tej murvi: 'Izruj se in se presadi v morje,' in poslušna bi
vam bila« (Lk 17,6). Drugi, ki o njem govori sveti Matej, je temu zelo podoben:
»In videl je ob poti smokvino drevo in šel k njemu; ni pa našel na njem nič
drugega kakor le listje, in mu je rekel: 'Naj nikoli noben sad ne zraste na
tebi!' In takoj se je smokva posušila. Ko so učenci to videli, so se začudili
in rekli: 'Kako naglo se je smokva posušila!' Jezus jim je odgovoril:
'Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali
samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori:
'Dvigni se in se vrzi v morje,' se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi
prosili z zaupanjem, boste prejeli« (Mt 21,19–22).
Ne manjka pa piscev, ki samovoljno omejujejo,
česar Kristus ni omejeval, ko nam pripovedujejo, kaj naj prosimo in česa naj ne
prosimo. Tem gospodom odgovarjamo, da Kristus ni postavil nobenih meja našim
pametnim prošnjam, najsi bi se zdele še tako čudne in da tudi zgleda o murvi in
gori prav nič ne spominjata na večno blaženost. Kristus je vendarle rekel, da
bi za to ne le mogli prositi, ampak da bi celo prejeli, če bomo le prosili z vero,
ne da bi dvomili. Božja stvar je, ali naši molitvi ugodi ali ne, in da presodi,
ali je bila primerna in umestna. Bog hoče, da ga prosimo kakor Očeta z vsem
otroškim zaupanjem. In otroci izrekajo take prošnje večkrat brez vsake zle
misli. Očetova stvar pa je, da presodi, ali bo prošnjo uslišal ali ne. Otrokova
stvar je, da prosi in polaga odgovor na svojo prošnjo docela v očetove roke.
To je vse, kar nas zadeva: v popolni vdanosti
se izročiti Božjim rokam. S tem pa ni rečeno, da ne bi z otroškim zaupanjem
smeli prositi, kar se nam zdi, da je dobro. In če bomo kaj takega prosili v
popolni veri, ne da bi dvomili, nam bo Bog ugodil, čeprav bi prosili kaj tako
nevsakdanjega, kakor na primer, da bi se izruvalo drevo in se vrglo v morje.
O vsem tem smo govorili, da bi z besedami
samega Kristusa dokazali, da je moč molitve, ko je ta naslovljena na Boga kot
Očeta in če vsebuje vse potrebne pogoje, »omejena zgolj na božjo Vsemogočnost«.
Če je neznanka x. enaka Neskončnemu, je moč
molitve neomejena!
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar