Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 01. maj 2018

Vir največje moči (11) Španska šola


Obe sliki v tem in prihodnjem poglavju sta izpod peresa španskega pisatelja p. Luisa Coloma. Podali bomo le nekaj izvlečkov iz spisov tega andaluškega pripovednika, ki predstavljajo različne stopnje molitve. Obe sliki sta pristno španski, polni globokega pa preprostega nauka. Tole se je zgodilo ob eni in četrt ponoči v Andaluziji na cesti v Algar, kraju v gorovju Sierra. Zgodba pripoveduje o prevozniku ali pa tudi tihotapcu v gorovju Sierra de Ronda. Pripovedovalcu je ime Krištof Perez, ki mu po domače rečejo »Stric Kosmatin«.
Nekega popoldneva sem videl, da je prišel upravnik posestva »de la Hora«. Brž sem pohitel, da bi z njim govoril. Srce me ni varalo. Njegov sin se je vrnil iz Afrike in po njem sem zvedel, da je najstarejši od mojih treh sinov, ki so bili v vojski, padel ob zavzemanju Sierre Bullones, drugega je v strelskem jarku zahrbtno umoril neki Maver, tretji pa, Sebastijan, da leži bolan za kolero v bolnišnici v Algeciri. Pohitel sem k svoji ženi Chani (Čani) in ji povedal žalostno novico. Počenila je od strahu, kakor bi videla prihajati nekaj groznega, oči so ji buljile in prebledela je, da je bila bela kot zid.
»Pojdiva v Algeciro, Krištof!« mi je velela.
Pripravil sem oslico in krenila sva na pot proti Algeciri. Noč naju je dohitela pri Martelilli. Chana je jezdila na oslici, se zavila v ruto in neprenehoma molila vero« in zdravamarijo. Jaz sem hodil bolj zadaj; ves nataknjen sem robantil in preklel vse, kar se živega giblje in gomazi. Nisem bil ravno hudoben, saj sem veroval v Boga in presveto Devico in v kar je pač treba verovati na svetu. Ampak žalost mi je razlila ves žolč po telesu, celo slina v ustih je imela grenek okus. Nenadno se je oslica spotaknila in zvrnila popotne vreče po tleh. Docela me je zaslepilo in grdo sem zaklel.
Chana je planila z oslice, kakor da bi zaslišala trobento ob poslednji sodbi. Postavila se je predme tako togo kakor mrlič pred pogrebom. Pa mi je dejala:
»Jezik za zobe, Krištof! Res zaslužiš, da ti Bog vzame še zadnjega sina!«
»Zakaj pa Bog z nama tako ravna!« sem še bolj divje kričal.
»Ker sva grešnika!« mi je odgovorila;, njen glas pa je bil kakor glas sodnika, ki koga obsoja na smrt. »Poglej!« je nadaljevala in dvignila roko k nebu, »poglej, to so solze, ki jih je presveta Devica morala prelivati zaradi nas. Le preštej jih, če jih moreš! Marija jih je prelivala, mi pa grešimo!«
Ne vem, kaj se je v tistem trenutku zgodilo z menoj, srce mi je strepetalo, in zaostal sem, da bi bil bolj sam. Gledal sem blažene zvezde na nebu in kakor lešniki debele solze so mi privrele iz oči.
»Presveta Devica, ki si zame jokala,« sem ponavljal, »Mati, pribežališče grešnikov, pomagaj tej izgubljeni ovčici! Mati, ki si izgubila edinega Sina, usmili se tega, ki izgublja tri hkrati!«
Zjutraj sva prišla v Algeciro in takoj odšla v bolnišnico. Vprašala sva po Sebastijanu Perezu. Rekli so, naj stopiva v pisarno, kjer je seznam. Tam je sedel narednik, ki je poiskal ime v seznamu.
»Sebastijan Perez«, je dejal, »je prišel k nam dne petindvajsetega maja in spet odšel dne prvega julija«.
»Kam pa je odšel?« je vprašala Chana.
»Na pokopališče, z nogama naprej«, je odvrnil narednik.
Začutil sem, da so se Chanini nohti zagrebli v mojo roko in da je trepetala, kakor bi jo stresala mrzlica.
»Pojdiva na pokopališče!« je rekla.
Šla sva na pokopališče, pa je bilo zaprto in vratar nama ni hotel odpreti. Chana je sedla na prag in skozi ozko špranjo gledala noter, da bi vsaj od daleč videla zemljo, ki pokriva njenega sina.
Imela sva deset realov, in Chana je prosila, naj dam za mašo v čast Žalostni Materi Božji. Hitel sem v zakristijo, poiskal duhovnika, se mu tam spovedal in vmes neprenehoma pretakal solze. Celih sedem ur sva potovala nazaj, ne da bi spregovorila besedico.
Ob mraku sem bil že tako upehan, da sem se kar sesedel ob nekem vodnjaku, kjer so napajali živino. Chana je stopila z oslice in sedla zraven mene.
»Kaj bova pa zdaj počela, Chana?« sem spregovoril.
Chana je dvignila glavo: »Kaj bova počela? Kar nama naroča očenaš, Krištof. Zgodi se njegova volja, kakor v nebesih tako na zemlji!«
Kakor otrok sem zajokal. Zakaj, čeprav sem možak, ki z eno roko ustavi volovsko vprego, vendarle nisem imel v srcu moči, kakršno je imela ta sveta žena, ki se mi je zdela kot angel iz nebes.
»Krištof!« me je ogovorila, in njen glas je bil, kakor bi prihajal iz drugega sveta. »Nekoč je živel siromak, kakršna sva tudi midva, ime mu je bilo Juan. Imel je ženo in hčer. Obdeloval je svoje majhno polje, da je preživljal svojo družinico. Takrat pa so kobilice uničevale polja, in nesrečni Juan je z grozo v očeh moral gledati, kako nadloga ogroža njegovo setev. Takoj je pohitel v bližnjo cerkev in prosil Gospoda, ki daje rast žitu na polju: »Gospod!« je dvignil prekrižani roki in molil. »Ohrani mojo žetev in beda se bo umaknila od moje hiše! Varuj moje polje in v hiši tvojega hlapca ne bo manjkalo kruha«.
Gospod pa kljub temu ni uslišal njegove molitve. Žetev je bila uničena in revščina in beda sta prišli v hišo.
»Že mora biti tako!« je govoril svoji ženi. »Gospod nama je ohranil zdravje in krepke roke. Blagoslovil bo najino delo«.
Kmalu nato je njegova žena hudo zbolela in je čutila, da je smrt pred vrati. Juan je vnovič hitel v svetišče prosit Gospoda, ki življenje daje in jemlje, da bi svoji ženi izprosil zdravje.
»Gospod!« je govoril in padel na tla pred podobo: »Reši ji življenje. Ne daj, da bi moja hči ostala brez matere. Vrni zdravje njej, ki je sončni žarek, ki razsvetljuje redko siromakovo veselje.«
Pa tudi tokrat Gospod ni uslišal njegove molitve. Čez tri dni je Juanova žena umrla in pustila svojega moža samega in hčer kot siroto.
»Že mora biti tako!« si je govoril Juan. »Gospod mi je sicer vzel ženo, pustil pa hčerko.«
Kmalu nato pa je hčer napadla ista bolezen kakor prej mater. Juan je v strahu in skrbi, kakor še nikoli, hitel pred razpelo.
»Gospod!« je govoril ter na železne okvire naslanjal svoje čelo. »Reši mojo hčer! Saj vidiš, da sem že star in betežen. Kaj naj počnem sam, kakor drevo brez vej in sadu?«
Z velikim zaupanjem v srcu se je Juan vrnil v svojo hišo. Stopil je h hčerini postelji in videl, da bolnica nepremično leži. Potipal je čelo, bilo je mrzlo in trdo. Njeno srce ni več utripalo. Izprosil si je nekje belo mrliško oblačilce, zbil rakev iz desk svoje postelje ter jo pokopal k nogam njene matere.
»Izgubil sem svojo žetev! Izgubil svojo ženo! Svojo hčer!« Tako je premišljeval Juan, ko se je vrnil v svojo zapuščeno hišico.
In vsak dan je hodil v kapelo, ponižno klečal pred razpelom, potrpežljivo križal svoji roki in sklonjene glave izgovarjal samo tele besede: »Gospod, tukaj je Juan!«
Končno je umrl tudi Juan. Njegova zvesta duša je prišla do nebeških vrat. Tam je pokleknila, da bi molila svojo molitev: »Gospod, tukaj je Juan!« Toda nebeška vrata so se pred njih na stežaj odprla.
Ko je stric Kosmatin končal svojo povest, je umolknil. Ker je bila tema, nismo mogli videti, da joka.
»Kaj pa Chana?« sem ga vprašal.
»Zgodilo se ji je kakor staremu konju. Poslej se ji je glava pobesila čisto k tlom, in je ni mogla več dvigniti. Srce ji je še ostalo. Toda njeno telo je šlo samo še k pogrebu. Čez tri mesece je bila v večnosti s svojimi tremi sinovi.
»Jaz pa, gospod, sem ostal čisto sam, čisto sam. Delam, kadar in kjer je kaj dela, če ga pa ni, mi koščka kruha vendarle nikoli ne odrečejo. Spremljam gospodo, kadar gre na lov na divje prašiče. In kadar pridemo do kapelice v Mirabalu, stopim vanjo in pravim Gospodu:
»Gospod, tukaj je tvoj stric Kosmatin. Že sedemdeset let ima. Gospod, ne pozabi ga!«
Zgodba o Juanu je zelo lepa in pobožna povest.
Zgodba o Chani in stricu Kosmatinu pa je resnična in nam kaže, s kolikšno zvestobo je oni ubogi tihotapec tako naglo dosegel visoko popolnost.
Tako piše p. Louis Coloma v svoji zgodbici, ki nosi naslov »Popolna vdanost«.
Da se predamo Božji volji, da se ji popolnoma podvržemo, kar pravzaprav spada k popolni molitvi, ni treba, da bi človek bil Abraham. Z Božjo milostjo in s svojo dobro voljo lahko doseže tako vzvišeno popolnost tudi preprost prevoznik!
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar