Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 5. maj 2018

V Jezusovi domovini (12)

Spodaj so nas naši romarji že čakali, saj so bili prepeljani že pred nami. Čakanje ni bilo dolgočasno, saj smo se pogovarjali in deloma tudi pasli radovednost v trgovinici, ki je bila spodaj. Ko smo se vsi zbrali, smo krenili naprej v Kano Galilejsko. Kana v Galileji je malo mestece. Zložili so nas iz avtobusov: Pot po ulicah smo nadaljevali peš. A cerkev ni bila daleč. Pred cerkvijo je bilo veliko ljudi. Zato tudi v cerkev nismo mogli. Zdi se mi, da smo šli iz lope pred cerkvijo v stransko kapelo. Ta je tako velika, da je bilo v njej prostora vsaj za sto ljudi. Spredaj lep oltar s sliko, kako je Jezus spremenil vodo v vino. Posedli smo se, škof Jurij pa nam je najprej vse razložil. Po izčrpni razlagi je pripravil kratko bogoslužje, kjer so pari jubilanti in ostali poročeni obnovili svoje poročne zaobljube. Bilo je lepo bogoslužje in nagovor za pare. Po koncu bogoslužja smo naredili še nekaj spominskih fotografij.
Namesto da bi odšli ven, smo odšli v kletne prostore ob cerkvi. Tam smo našli tiste ali take vrče, v katerih je Jezus spremenil vodo v vino. Bili so kamniti in veliki. Ostal je samo eden, ki je postavljen na velik kamnit podstavek. Ne bi mogel reči, da je bil umetelno izdelan. Stena tega vrča ali posode je bila krepka in debela vsaj deset centimetrov. Da so jih prestavili ali namestili, je bilo potrebno kar nekaj krepkih mož.
Vsi slikarji na svoje slike slikajo vrče, kot jih imamo v mislih. Toda to so bili pravi kamniti škafi. Ko je Jezus spremenil vodo v vino v šestih takih vrčih, je bilo vina res v preobilju. V kripti je bil samo en vrč. Če jih je bilo šest, so najbrž napolnili prostor. V njih so imeli vodo za očiščevanje, to je za umivanje. Imel sem srečo, da sem bil v kripti sam. Lahko sem v miru poslikal in se vrnil nazaj ven pred cerkev, kjer je še vedno mrgolelo ljudi. Nisem pa opazil, če je bila v cerkvi kakšna poroka.
Ugotovili smo, da nima smisla čakati, saj ne bomo nikakor prišli v cerkev. Ko smo prišli nazaj na ulico, je pred nami zasijala cela vrsta trgovin. Seveda je bil najbolj prodajan artikel poročno vino. Dobil si kakršnega si hotel. Belo, črno, vsega je bilo dovolj. Trgovci so hiteli ponujat svojo robo in nam dajali vino v pokušino. Ker se ne spoznam na vina, se mi ni zdelo nič posebnega. Neka romarica iz Primorske ga je samo pogledala in takoj rekla, da ni nič filtrirano. Kaj takega jaz ne bi opazil. Ljudje, ki živijo od pridelave in prodaje vina, pa na prvi pogled ugotovijo, kakšno je vino. Tudi drugi so potrdili, da ni bilo kaj posebnega. Toda cene so bile kar konkretne. Ker smo šli domov z letalom, steklenic vina niso kupovali. Na letalo ni modro, da bi ga nesel, saj smo videli, kako so v Carigradu metali naše kovčke. Gotovo bi se vse steklenice razbile in v kovčku bi nastala cela umazanija. Tisti, ki so vino kupili so ga pri večerji popili. Tako so se lahko pohvalili pred domačimi, da so pili vino iz Kane Galilejske.
Mene je prežemala misel na Jezusov čudež. Pa ne samo zaradi mnogega vina. Navduševala me je Jezusova pozornost. Bil je na svatbi, ter tako pokazal svoje Božje spoštovanje do družine. Prinesel je družini svoj blagoslov in potrdil, da je vloga družine tudi v Božjih očeh nekaj prednostnega. Družina je vir življenja, saj se iz moževe in ženine ljubezni porajajo nova življenja. Družina je najlepši kraj, kjer Bog in človek tesno sodelujeta. Prvo sodelovanje se kaže pri porajanju življenja. Iz človeške ljubezni zraste novo telo, novo bitje. Bog pa temu novemu bitju podari bogopodobnost z neumrljivo dušo. Nekaj, kar nikoli več ne bo izbrisano. Človek, ki je bil spočet, bo na veke ostal človek, nekdo, ki ga Bog osebno pozna, pa čeprav bo v človeških registrih naveden samo kot brezosebna številka. Tudi če ne bi bil nikoli rojen, je njegova duša zapisana na Božje dlani, ali bolje, v Božje Srce.
Ljudje v teh časih »pametujemo« in skušamo na novo definirati družino. Toda Bog jo je že pred veki definiral, da bo to skupnost moža in žene, ki sta med seboj tesneje povezana kot mati in njen otrok. To je vez ljubezni, ki je močnejša kakor krvna vez. Zaradi tega mož zapusti svoje starše in se pridruži ženi, da postaneta dva eno telo. Če bi smel spregovoriti, bi rad povedal, da so te ponovne definicije družine, ki so jih mnoge vlade že sprejele, sad človeškega napuha in zablodelosti. Upal bi si reči, da je v teh prizadevanjih celo nekaj satanskega, saj uzakonjajo greh. Greh pohote in greh splava, ker daje pravico staršem, da si vzamejo v roke oblast, ki jo ima samo Bog. Samo on lahko življenje daje in jemlje. Zato starši nikoli ne bodo imeli pravice nerojenemu otroku vzeti življenja, pa naj to uzakonijo katerekoli vlade na zemlji.
Družina je in mora biti prostor ljubezni in rodovitnosti. Družina je Cerkev v malem, je osnovna celica človeštva. Z družino človeštvo stoji in pade. Propagiranje nerodovitnih in nenaravnih zvez je delo proti človeštvu.
Zunaj na ulici smo še malo poklepetali in se odžejali s sadnim sokom, ki so ga naredili čisto na sveže.
Tudi tukaj bi bilo prijetno ostati in se skušati vživeti v ta sveti kraj. Bilo bi lepo se poglobiti v evangeljski odlomek in prisluhniti govorici kraja. Razlagalci Svetega pisma pogosto ponavljajo, da sam kraj, kjer se je dogajalo Jezusovo delovanje, spregovori kot peti evangelij. Toda morali smo dalje v Nazaret, da bi tam doživeli Božjo bližino na poseben način, saj je tam kraj, kjer je Bog najbolj konkretno stopil na zemljo. Božji Sin je tam sprejel človeško naravo in postal eden izmed nas.
Sredi mesta so nas zložili z avtobusov, da smo pot po mestu lahko nadaljevali peš. Najprej smo se ustavili pri vodnjaku sredi mesta. Lepa lična kapela s koritom. V korito je voda pritekala po treh kamnitih žlebovih. Bilo je precej toplo. Par korakov naprej je bila mala ortodoksna cerkvica. Vstopili smo vanjo in si jo ogledali. Že na stenah zgradb ob cerkvici, je bilo polno ikon Božje Matere. Bile so večina novejšega datuma.
Cerkvica je bila stara in iz kamna zidana. V tla so bili vdelani kamni različnih barv in oblik. Več ikon je prikazovalo Angelovo oznanjenje Devici Mariji. Šli smo v nek stranski prostor, kjer je bila ograja. To, kar je bilo za ograjo, je bilo videti kot vodnjak, le vode ni bilo v njem. Mogoče je bil to kraj, kamor je Devica Marija vsak dan hodila po vodo?
Lep in bogat ikonostas je ločeval oltarni prostor od prostora za ljudstvo. Tiho smo hodili po cerkvici in jo ogledovali. Mogoče je škof Jurij kaj razložil, a mene bi bilo zraven.
Po ogledu cerkvice smo nadaljevali pot po ulici, za katero so rekli, da vodi do cerkve Gospodovega oznanjenja. Šli smo po njej in se izgubili. Vpraševali smo ljudi, ki so nas usmerili na ulico nekoliko višje. Bili smo mala skupinica. Kam so odšli ostali, nismo vedeli. Po nekaj minutah hoje smo prišli do bazilike Angelovega oznanjenja. Tudi tam ni bilo naše skupine. Jaz si nisem delal skrbi, saj so morali sem priti, ker bomo v cerkvi obhajali sveto mašo.
Mimo je prišel pater Peter, ki je rekel, naj gremo v sinagogo. Tam so ostali. Šli smo za njim in mimo trgovin in živahnih prodajalcev prišli v velik obokan prostor. Zgradba je bila grajena iz kamna. Tam so že sedeli naši romarji in poslušali razlago škofa Jurija. Mi smo ujeli le nekaj zadnjih besed.
To je torej prostor, kamor je Jezus kot otrok hodil molit. V to sinagogo se je večkrat vračal in v času javnega delovanja v njej učil. Tu je povedal ljudem, da ga je Bog izbral in poslal ubogim oznanit blagovest. Zahtevali so od njega, naj še v domačem kraju naredi kakšen čudež, kakor so slišali, da jih je naredil po drugih krajih. Ni jih naredil zaradi njihove nevere, ker mu niso verovali, da je on Božji Sin. Jezni so ga zgrabili in peljali ven, da bi ga pahnili v prepad. Zdelo se jim je povsem nedopustno, da se je delal Božjega Sina, saj so vendar poznali njegove starše in sorodnike. Toda Jezus je odhajal od njih.
Sinagoga je danes spremenjena v kapelo, kjer je prostora za en avtobus romarjev. Vprašal sem se, ali smo vsaj mi pripravljeni sprejeti Jezusovo besedo in jo ohraniti v srcu? Zdi se nam naravno, da ga poslušamo, a v resnici ni tako. Kolikokrat ga ne poslušamo in ravnamo po svoje. Trdimo, da njegova beseda ni v skladu z duhom časa. Neumnost! Seveda ne more biti v skladu z duhom časa, če je Božja, nadčasovna. Jezusa pogosto ne poslušamo in delamo po svoje.
Iz sinagoge smo šli v baziliko oznanjenja. To je nova moderna cerkev v več nadstropjih. Najbolj dragoceni del je spodaj v kripti, kjer je bila Marijina hiša. Del hiše je še ohranjen in lepo vdelan v novo baziliko. Kot novomašniki smo imeli tam spodaj sveto mašo. Tokrat smo sveto mašo darovali pri glavnem oltarju, eno nadstropje višje.
Šli smo v zakristijo, da bi se pripravili za sveto mašo. Škof Jurij je naznanil, da je bila ta sveta maša posebej za nas duhovnike jubilante. Ni nas bilo veliko. Dva sva bila srebrnomašnika in še nekaj z višjimi jubileji. Imeli smo to čast, da smo smeli somaševati čisto ob škofu. Pri sveti maši nas je še posebej nagovoril. Vsem se je zahvalil za dolgoletno duhovniško delo in nas prosil, naj služimo še naprej Gospodu z vsem srcem in vsemi svojimi močmi.
Zame je bilo to prelepo doživetje. Zelo sem si želel, da bi kot srebrnomašnik poromal v Sveto deželo in si tam izprosil milosti, da bi postal bolj goreč duhovnik. Pogosto imam občutek, da ne naredim dovolj za Božje kraljestvo. Tu, na tem svetem kraju, sem se ves izročil Mariji in jo prosil, naj ona pomaga, da bom postal duhovnik po Jezusovem Srcu. Prosil sem jo, da bi smel biti takšen, kot ona, ki je Jezusa nosila pod srcem. Kamor je prišla, je prinašala Jezusa. Jezus pa je po njej deloval že pred svojim rojstvom.
Po sveti maši smo si na kratko ogledali baziliko. Jaz sem seveda hitel s fotografiranjem in skušal čim več pogledov spraviti v spomin. Najprej prvo nadstropje ali bolje rečeno pritličje. V tem nadstropju skoraj ni opaziti nič starega. Le v sredini je velika odprtina v tleh, kjer lahko gledaš v spodnje nadstropje. Spodaj so ostanki prejšnjih cerkva, ki so že bile zgrajene na tem svetem kraju.
Šel sem še eno nadstropje nižje. Tu je mogoče videti ostanke stare cerkve in še to, kar je prestalo od Marijine hiše. To je torej mesto, kjer je Gospodov angel oznanil Devici Mariji, da bo postala Božja Mati. Tu je Beseda meso postala.
Delček te hiše je lepo vdelan v bogoslužni prostor. Pobožni romarji so to mesto vedno doživljali za sveto, zato so skušali na tem svetem kraju darovati sveto mašo. Tako je nastala iz Marijine hišice lična kapelica. Hišica je bila najbrž deloma zidana in deloma v skalni votlini. Tako je videti danes. Sicer je tudi tukaj več votlin, saj je skalovje, na katerem stoji bazilika zelo luknjasto.
V sprednjem delu je postavljen majhen oltar, na katerem je zapisano v latinskem jeziku: Hic Verbum caro factum est. V prevodu bi se glasilo: tukaj je Beseda meso postala.
Iz zadnjega dela v kapelico vodijo ozke stopnice, ki so najbrž vodile v zgornje prostore skromne hišice, kjer je Marija živela. Človek bi si zaželel, da bi se čas na tem mestu ustavil. Pa ni bilo tako. Bila je tišina v kripti. Ljudi pa je bilo veliko. Tiho in spoštljivo so se pomikali mimo ograje, ki ločuje ta sveti prostor od ostalega dela kripte. Vsak se je skušal zamisliti v skrivnost, ki se je tu zgodila. Tudi sam sem se ustavil ob ograji in najprej naredil en posnetek Marijine hišice, več nisem mogel.
Tu so se začele izpolnjevati Božje obljube, da nam bo poslal odrešenika. Najbrž si noben človek ne bi mogel misliti, da se bo tako zgodilo. Judje so v tistem času pričakovali Mesija. Toda to naj bi bil človek, karizmatičen voditelj, ki bi ponovno osvobodil trepeče ljudstvo izpod tuje oblasti. To, kar se je zgodilo, je preseglo vsa pričakovanja. Bog se je učlovečil in postal človek. Ni poslal poslanca, ni obudil katerega izmed slavnih prerokov, sam je prišel na zemljo.
O, nedoumljiva Božja ljubezen! Te skrivnosti najbrž ne dojamemo do konca, saj je tako globoka. Bog je postal človek in zapustil svoj raj in se naselil med nami, da bi nam razodel Očeta. Kdo bi nam mogel bolje razložiti Očetovo ljubezen, če ne Sin, ki je z njim eno. Lahko bi rekli, da je v njem bílo srce, ki je vsak trenutek čutilo Očeta. Zato so bile besede, ki nam jih je govoril, pravzaprav Očetove besede.
O, nedoumljiva skrivnost, ko bi te mogel vsaj nekoliko doumeti! Tako pa ostajamo samo v slutnji, kako veliko dejanje je to sploh bilo. Sveti Martin je o tem veliko premišljal. A do dna ni mogel priti. Čutil je samo to, da je učlovečenje nekaj tako velikega, da ga je čisto spremenilo, ko je o tem premišljeval. Ko mu je Božje učlovečenje prišlo na misel, so mu začele teči solze po licih. Pa ne od žalosti marveč od ganjenosti. Kako zelo je Bog ljubil človeštvo! Da, ob toliki ljubezni bi se tudi nam morale orositi oči. Ni besed, da bi lahko izrazil svoje občutke. Premajhni smo, da bi to skrivnost upodobili, opisali, izrekli. Zdi se kot da bi sanjal nekaj čudovito lepega, kar ne more biti res. A učlovečenje je popolna resnica. Bog je dejansko prišel med nas in postal eden izmed nas. Hotel se je ponižati in sprejeti človeško naravo, da bi nam bil čim bolj blizu. Čutil je s človekom, govoril kakor človek, bil nam je enak, a hkrati tako drugačen od nas.
Gospod, prosim te, da bi mogel ta dogodek vedno v srcu nositi, se ga spominjati in biti vsaj po človeško hvaležen. Ti si se ponižal in sklonil k nam ljudem, daj da se bom tudi jaz znal skloniti k bratu, ki je v stiski. Predvsem pa te prosim, daj mi odprto srce, da se bo tvoja Beseda, tvoj Sin, mogla v meni usidrati in naseliti. Vem, da želi vstopiti k meni, saj ga neizmerna ljubezen k temu nagiba. Kako rad bi mu pustil prosto pot, a sem tako čuden, da mu pogosto postavljam ovire. Gospod, osvobodi moje srce vseh vezi! Naredi ga svobodnega za ljubezen.
Še bi stal ob ograji in se potapljal v skrivnost Božjega učlovečenja. A ljudje so me potiskali naprej. Treba se je bilo umakniti in dati drugemu prostor, da bi tudi on vsaj malo začutil to skrivnost. Toda saj ni treba ostati na tem kraju. Res je milosten in spregovori drugače. Toda resnico, ki se je tu zgodila, lahko premišljujem kjer koli.
Čisto na kratko sem raziskal še prvo nadstropje, kjer je veličastna bazilika z mnogo oltarji. Cerkev je moderna in zgrajena iz železobetona. Toda ni pusta in dolgočasna. Všeč mi je bila. Betonski stebri in tramovi so okrašeni z mnogo malimi luknjami, ki so kakor zvezde razsute po nebu. Posebej lep je pogled v kupolo. Ni okrogla, stožčasta je in ima več stranic. Zgrajena je tako, da ima človek občutek, da vidi angelske peruti ali kup angelov ki lebdijo v zraku in stikajo peruti. Kot da bi napravili iz peruti kupolo, s katero pokrivajo nekaj svetega, kar se je pod njimi zgodilo. Čeprav je kupola betonska in brez večjih odprtin, se prečkice in rebra tako harmonično zlivajo v celoto, da bi človek stal in gledal. Tudi reflektorji, ki so na dnu kupole, veliko k temu pripomorejo. Mislim, da je tega arhitekta res vodil Božji Duh, da je znal tako preprosto in zanimivo upodobiti ta dogodek.
Bazilika v Nazaretu je last vseh krščanskih narodov sveta, zato si različni narodi ali države hočejo postaviti svoj spomin, nekaj čisto domačega. Že na stenah cerkve je veliko Marijinih podob. Vsak narod si je nebeško Kraljico po svoje zamislil, doživljal in upodobil. Te upodobitve se nadaljujejo tudi na stebrišču okoli bazilike.
Iz prvega nadstropja smo zapustili baziliko in se pomaknili nekoliko višje. Tam je še ena cerkev, cerkev Svete družine. Koliko je stara, ne bi mogel ugibati. Notranjost daje videz neoromanske cerkve. V cerkvi se je ravno darovala sveta maša za skupino romarjev. Zato smo si jo skušali ogledati čim bolj tiho, da ne bi motili zbranih romarjev. Šli smo ob strani in se spustili v kripto. Tu je bilo mogoče videti starejše slike in barvna okna. Lepo malo okno, ki je predstavljalo smrt svetega Jožefa. Ob njem sta Jezus in Marija. Na prednji steni je bila obešena lepa slika bega v Egipt. Že nekoliko poškodovana, a stara. Drugo okno je prikazovalo svetega Jožefa, ki mu angel v sanjah razodene, kaj naj stori z Marijo. Naslednje okno prikazuje zaroko svetega Jožefa in Device Marije. Duhovnik stoji za njima, ju drži za roki, sveti Jožef pa Mariji nadeva prstan na roko. Na steni sem opazil še lepo novejšo ikono Svete družine, drugače pa so bile stene prazne.
Pomikali smo se nazaj v cerkev in izstopili. Pred cerkvijo smo počakali, da je pater Peter našel frančiškanskega patra, ki nam je odprl mali muzej, ki prikazuje zgodovino gradenj na tem mestu. Pred vhodom je bilo posajenih nekaj kaktusov, aloja se je zelo razrasla. Zelo lepo je izstopal velik kaktus, ki mu po slovensko rečemo taščin sedež. Je nekoliko bolj čokate oblike in precej zraste, tako da bi se lahko nanj usedel, če ne bi imel toliko ostrih in dolgih bodic.
Končno je prišel pater, ki nam je odklenil. Muzej ni bil velik. V njem smo videli čudovite kapitele, ki so krasili nekdanja svetišča na tem kraju. Na kapitelih so bili zelo lepo upodobljeni Jezus, apostoli in svetniki. Na njih niso manjkali niti hudobci, ki so od strani zapeljevali in mučili svetnike. Videli smo še lep grb bazilike ali mesta s prizorom angelovega oznanjenja.
Pomaknili smo se pred baziliko. Čudovito in mogočno pročelje, bogato z napisi iz Svetega pisma. Na vrhu je upodobljeno angelovo oznanjenje, pod njim pa na temnejši progi iz marmorja napis: »Angel Gospodov je oznanil Mariji.« Nekoliko nižje, prav nad glavnim vhodom, je drugi velik napis prav tako na progi iz temnejšega marmorja: »Beseda je meso postala in prebivala med nami.« Ob straneh pročelja sta še dva napisa iz Stare zaveze. Na levi strani iz prve Mojzesove knjige: »Gospod je rekel kači: ta ti bo glavo strla, ti pa jo boš ranila na peti.« Na desni strani pa besede iz knjige preroka Izaija: »Glej, Devica bo spočela in rodila sina, imenovali ga bodo Emanuel.« Tik nad glavnim vhodom je velik ornament iz malih okenc z polkrožnimi zaključki. Ob njih pa so upodobljeni štirje evangelisti. Ob cerkvi sem našel lep kip Brezmadežne, potem pa sem se podal z ostalimi okoli bazilike, ki je cela galerija Marijinih podob. Hodili smo od podobe do podobe in občudovali, kako si vsak narod po svoje predstavlja Božjo Mater Marijo. Tudi slovenska podoba ne manjka. Da ne bi bilo nesoglasja, katero Marijino podobo bi postavili v Nazaretu, so naročili slikarju in duhovniku Kregarju, naj on naredil mozaik za Nazaret. Izdelal je lepo Marijino podobo z detetom Jezusom v naročju. Pod Marijino podobo pa je upodobil sveta brata Cirila in Metoda, apostola Slovanov.
Počasi smo drseli od podobe do podobe. Čisto na koncu, že ob ograji pa je obeležje, ki spominja, da sta se v Nazaretu srečala papež Pavel VI. in carigrajski patriarh Atenagora. Tu je bil začetek lepega sodelovanja in medsebojnih srečevanj za zbližanje sestrskih Cerkva.
Sonce se je že pomaknilo za hribe, zato smo se napotili proti hotelu, kjer smo prenočevali. Ob izstopu z dvorišča pred baziliko je velika hiša, ki je v lasti bratov frančiškanov. To je velik romarski dom, ki lahko sprejme veliko romarjev. Pater Peter nam je povedal, da je že popolnoma zaseden, zato pač moramo prenočevati v hotelu.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar