Nobena dobra prosilna molitev ni izgubljena

Neki redovnik navaja lepo primero, ki nas pri 'neuslišani' prošnji usmerja k potrpežljivosti: »Molitev večkrat občutim kot pogozdovanje. Sadiš drevesa, pa ne boš videl in užil njihovih sadov. Veš pa, da bodo nekomu potrebna in da mu bodo koristila. Človek je pač tako ustvarjen, da rad vidi sadove svojega dela; v njih vidi svojo uresničitev. Molitev pa je večkrat skregana z logiko 'uspešnosti' in 'učinkovitosti'. Zato je razumska logika lahko večkrat velika ovira molitvi.«

Jezus uči, da »vsak, kdor prosi, prejme« (Lk 11,10). Bog prosilno molitev vedno usliši, da so le izpolnjeni pogoji, ki so potrebni za dobro prosilno molitev. Usliši pa jo pogosto drugače, kakor si mi zamišljamo. Ne gre za obljubo avtomatičnega prejema prav tistega, kar prosimo.

Jezus po Mateju govori splošno o »dobrem«: »Koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo« (Mt 7,11). Po Luku Jezus zaključi govor o molitvi z besedami, ki poudarjajo Svetega Duha kot Očetov dar tistim, ki se na Očeta obračajo s prosilno molitvijo: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre reči, koliko bolj bo nebeški Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Že v Stari zavezi je Bog po preroku Jeremiju govoril izgnancem v Babilonu: »Če me boste klicali in boste prišli molit k meni, vas uslišim. Če me boste iskali, me boste našli. Da, iščite me z vsem svojim srcem, in dal se vam bom najti, govori Gospod« (Jer 29,12–14).

Toda Bog ni uslišal vsake prošnje. Pisatelj Žalostink toži: »Z oblakom si se ogrnil, da molitev ni predrla« (Žal 3,44).