Sv. Ivana
Frančiška Šantalska je živela v srečnem zakonu globoko krščansko življenje in
se odlikovala v dobrodelnosti. Bila je pripravljena na velike žrtve, a ne na
največjo. Štirinajst dni po rojstvu njene zadnje hčerke je njenega moža po
neprevidnosti ustrelil neki sorodnik. Po tednu dni je umrl. Ob njem je Ivana
molila: »Gospod, vse mi vzemi, le njega mi pusti!« A ni bila uslišana in je pri
28 letih postala vdova s štirimi otroki. Ko je udarec prebolela, se je
posvetila molitvi in pokori. Pod vodstvom sv. Frančiška Saleškega je dozorela v
svetnico in ustanoviteljico sester obiskovalk, ki skrbijo za bolnike in reveže
ter za vzgojo ženske mladine.
Neuslišane
prošnje današnji človek pogosto doživlja kot veliko težavo za svojo vero.
Večkrat mu je to izgovor, da opusti versko prakso in končno vero v Boga.
Pravilni odgovor daje Jezus v svoji molitvi na Oljski gori. Kdo je v tako
težkem položaju, kakor je bil on? Zunanji izraz tega silnega trpljenja je bil
krvavi pot. Njegova duša je bila žalostna do smrti. Molil je: »Aba! Oče, vse ti
je mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar
ti!« (Mr 14,36).
Besede »vendar
ne, kar jaz hočem, ampak kar ti« je Jezus spolnjeval vse življenje, saj je bilo
spolnjevanje Očetove volje celo njegova jed. V očenašu je učil, naj molimo:
»Zgodi se tvoja
volja kakor v nebesih tako na zemlji.«
Jezus kljub
silno težkemu položaju vnaprej sprejema Očetovo voljo. Takšna pripravljenost za
spolnjevanje Očetove volje je poseben Očetov dar, za katerega je treba prositi
in z njim sodelovati. To izraža tudi Jezusovo naročilo: »Čujte in molite, da ne
pridete v skušnjavo! Duh je sicer pripravljen, a telo je slabotno« (Mr 14,38).
Moliti moramo, da nam ne bo v pogubo, če ne bomo uslišani tako, kakor sami
želimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar