Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 30. april 2018

Spreobrnjenje in spoved

Spovedati se pomeni: izkazati ljubezen Bogu na bolj srčen način, in spet enkrat slišati réči in učinkovito izkusiti, da nas ima Bog rad. Spovedati se pomeni: ponovno verjeti – in istočasno odkriti – da do tistega trenutka nismo nikoli dovolj globoko zaupali in da moramo zato prositi odpuščanja. Pred Jezusom se čutimo grešnike, se odkrijemo kot grešniki, ki smo manj od Gospodovih pričakovanj. Spovedati se pomeni, pustiti se Gospodu dvigniti na njegov Božji nivo.
Izgubljeni sin zapusti očetovo hišo, ker je postal neveren. Nima več zaupanja v Očetovo ljubezen, ne verjame več, da bi ga ta ljubezen še lahko zadovoljila, in zato zahteva svoj delež dediščine, da bi nato sam razrešil vse, kar se tiče njega. Ko se odloči, da se vrne in prosi odpuščanja, je njegovo srce še vedno mrtvo. Prepričan je, da ne bo več ljubljen, da ne bo več sprejet kot sin. Vrne se samo, da ne bi umrl od lakote. To imenujemo nepopolno kesanje! Toda oče je bil tisti, ki ga je že dolgo časa čakal. Že nekaj časa ga ni nič bolj razveseljevalo kot misel, da bi se sin lahko nekega dne vrnil domov. Takoj ko ga zagleda, mu steče naproti, ga objame, ne dá mu niti časa, da bi končal svojo izpoved, ampak pokliče služabnike, da ga preoblečejo, nahranijo in uredijo. V tistem trenutku sin, potem ko mu je bila izkazana tako velika ljubezen, ponovno začuti ljubezen in se ji pusti pomiriti. Prevzame ga nepričakovano kesanje. In to je popolno kesanje. Šele ko ga oče objame, začuti vso svojo nehvaležnost, svojo nesramnost in svojo nepravičnost. Šele v tistem trenutku se zares vrne, ponovno postane sin, odprt in zaupljiv do očeta, ponovno najde življenje: »Tvoj brat je bil mrtev in je oživel« (Lk 15,32), je rekel oče starejšemu sinu, ki je ostal doma.
Starejši sin, »pravični«, je živel podobno spreminjanje – tako si vsaj želimo, da bi se prilika nadaljevala. A primer tega sina je veliko težji. Ne moremo reči, da ima Bog rajši grešnike kot pravične! Mati ne ljubi svojega bolnega otroka, ki mu namenja posebno skrb, bolj kot zdrave otroke, ki jih pusti, da se sami igrajo; njim izkaže svojo ljubezen – seveda nič manjšo – na drugačen način. Dokler osebe zavračajo priznanje in izpoved svojih grehov, dokler ostajajo prevzetni grešniki, Bog rajši izbere ponižne grešnike. Z vsemi pa ima potrpljenje.
Tudi s sinom, ki je ostal doma, ima potrpljenje. Prosi ga in mu prigovarja: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel …« (Lk 15,31–32). Odpuščanje neobčutljivosti starejšemu sinu ni tu niti izraženo, je pa vključno prisotno. Kako velika mora biti sramota starejšega sina pred takšno blagostjo. Predvidel je vse, samo takšne očetove ponižne nežnosti ne. Nepričakovano se čuti razoroženega, zmedenega, udeleženega pri skupnem veselju. In sprašuje se, kako je mogel sploh misliti, da bi se ob vsem tem držal ob strani; kako je mogel, čeprav za en sam trenutek, izbrati samoto in biti nesrečen, medtem ko so se vsi ostali ljubili in si medsebojno odpuščali. Na srečo, oče je tam in ga pravočasno sprejme. Na srečo, oče ni kot on! Na srečo, oče je veliko boljši od vseh skupaj! Samo Bog lahko odpušča grehe. Samo On lahko naredi to gesto milosti, veselja in polnosti ljubezni.
Da bi zmogli resnično odpustiti, potrebujemo veliko, veliko ljubezni. Edino odpuščanje, ki ga resnično lahko podarimo drugim, je tisto, ki smo ga sami prejeli od Boga. Samo kolikor smo izkusili usmiljenega Očeta, lahko postanemo usmiljeni bratje drugim. Kdor ne odpušča, ne ljubi. Kdor malo odpušča, malo ljubi. Kdor veliko odpušča, veliko ljubi. Ko zapuščamo spovednico, bi lahko pravzaprav objeli vse in jih prosili odpuščanja; in to se bi zgodilo takoj po spovedi. Jaz sam sem tako osrečujoče doživel Božjo ljubezen, ki odpušča, da lahko samo prosim: »Sprejmi tudi ti moje odpuščanje! Sprejmi del mojega, ki sem ga pravkar sprejel v izobilju. In odpusti mi, da ga tako slabo podarjam!«
 Ljubímo vse, odpuščajmo vsem! Pri tem pa pozor, ne pozabimo ene osebe! Obstaja eno bitje, ki nas dejansko razočara, bitje, s katerim smo nenehno nezadovoljni. In to smo mi sami. Siti smo svoje povprečnosti in utrujeni od svojega dolgočasja. Živimo v nekem hladnem stanju svoje duše in z neverjetno nezainteresiranostjo za tega našega bližnjega, najbolj bližnjega, ki nam ga je Bog zaupal, da bi mu omogočili dotakniti se Božjega odpuščanja. In ta bližnji, najbolj bližnji, smo mi sami. Ali ni rečeno, da moramo ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe (prim. 2 Mz 19,18)? Torej moramo ljubiti tudi samega sebe, tako kakor se trudimo ljubiti bližnjega. Zato moramo prositi Boga, da nas nauči odpuščati sebi: jezo našega napuha, razočaranost naših ambicij. Prosímo ga, da nas osvojijo neizrekljiva dobrota, nežnost, potrpežljivost in zaupanje, s katerimi nam On odpušča, do take mere, da bi se lahko osvobodili od utrujenosti nad samim seboj, ki nas spremlja povsod, in nam pogosto povzroča občutek sramu. Nismo sposobni prepoznati Božje ljubezni do nas, dokler ne spremenimo mnenja o sebi, dokler ne priznamo Bogu samemu pravice, da nas ima rad. Božje odpuščanje nas spravi z Njim, z nami samimi, z našimi brati in sestrami ter s celotnim svetom. Tako nas naredi za avtentične misijonarje.
kard. Joachim Meisner, kratek izvleček iz njegovega predavanja

Ni komentarjev:

Objavite komentar