Izgubljeni sin
zapusti očetovo hišo, ker je postal neveren. Nima več zaupanja v Očetovo
ljubezen, ne verjame več, da bi ga ta ljubezen še lahko zadovoljila, in zato
zahteva svoj delež dediščine, da bi nato sam razrešil vse, kar se tiče njega.
Ko se odloči, da se vrne in prosi odpuščanja, je njegovo srce še vedno mrtvo.
Prepričan je, da ne bo več ljubljen, da ne bo več sprejet kot sin. Vrne se
samo, da ne bi umrl od lakote. To imenujemo nepopolno kesanje! Toda oče je bil
tisti, ki ga je že dolgo časa čakal. Že nekaj časa ga ni nič bolj razveseljevalo
kot misel, da bi se sin lahko nekega dne vrnil domov. Takoj ko ga zagleda, mu
steče naproti, ga objame, ne dá mu niti časa, da bi končal svojo izpoved, ampak
pokliče služabnike, da ga preoblečejo, nahranijo in uredijo. V tistem trenutku
sin, potem ko mu je bila izkazana tako velika ljubezen, ponovno začuti ljubezen
in se ji pusti pomiriti. Prevzame ga nepričakovano kesanje. In to je popolno
kesanje. Šele ko ga oče objame, začuti vso svojo nehvaležnost, svojo nesramnost
in svojo nepravičnost. Šele v tistem trenutku se zares vrne, ponovno postane
sin, odprt in zaupljiv do očeta, ponovno najde življenje: »Tvoj brat je bil
mrtev in je oživel« (Lk 15,32), je rekel oče starejšemu sinu, ki je ostal doma.
Starejši sin,
»pravični«, je živel podobno spreminjanje – tako si vsaj želimo, da bi se
prilika nadaljevala. A primer tega sina je veliko težji. Ne moremo reči, da ima
Bog rajši grešnike kot pravične! Mati ne ljubi svojega bolnega otroka, ki mu
namenja posebno skrb, bolj kot zdrave otroke, ki jih pusti, da se sami igrajo;
njim izkaže svojo ljubezen – seveda nič manjšo – na drugačen način. Dokler
osebe zavračajo priznanje in izpoved svojih grehov, dokler ostajajo prevzetni
grešniki, Bog rajši izbere ponižne grešnike. Z vsemi pa ima potrpljenje.
Tudi s sinom, ki je
ostal doma, ima potrpljenje. Prosi ga in mu prigovarja: »Otrok, ti si vedno pri
meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker
je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel …« (Lk 15,31–32). Odpuščanje
neobčutljivosti starejšemu sinu ni tu niti izraženo, je pa vključno prisotno.
Kako velika mora biti sramota starejšega sina pred takšno blagostjo. Predvidel
je vse, samo takšne očetove ponižne nežnosti ne. Nepričakovano se čuti
razoroženega, zmedenega, udeleženega pri skupnem veselju. In sprašuje se, kako
je mogel sploh misliti, da bi se ob vsem tem držal ob strani; kako je mogel,
čeprav za en sam trenutek, izbrati samoto in biti nesrečen, medtem ko so se vsi
ostali ljubili in si medsebojno odpuščali. Na srečo, oče je tam in ga pravočasno
sprejme. Na srečo, oče ni kot on! Na srečo, oče je veliko boljši od vseh
skupaj! Samo Bog lahko odpušča grehe. Samo On lahko naredi to gesto milosti,
veselja in polnosti ljubezni.
Da bi zmogli resnično
odpustiti, potrebujemo veliko, veliko ljubezni. Edino odpuščanje, ki ga
resnično lahko podarimo drugim, je tisto, ki smo ga sami prejeli od Boga. Samo
kolikor smo izkusili usmiljenega Očeta, lahko postanemo usmiljeni bratje
drugim. Kdor ne odpušča, ne ljubi. Kdor malo odpušča, malo ljubi. Kdor veliko odpušča,
veliko ljubi. Ko zapuščamo spovednico, bi lahko pravzaprav objeli vse in jih
prosili odpuščanja; in to se bi zgodilo takoj po spovedi. Jaz sam sem tako
osrečujoče doživel Božjo ljubezen, ki odpušča, da lahko samo prosim: »Sprejmi
tudi ti moje odpuščanje! Sprejmi del mojega, ki sem ga pravkar sprejel v
izobilju. In odpusti mi, da ga tako slabo podarjam!«
Ljubímo vse, odpuščajmo vsem! Pri tem pa
pozor, ne pozabimo ene osebe! Obstaja eno bitje, ki nas dejansko razočara,
bitje, s katerim smo nenehno nezadovoljni. In to smo mi sami. Siti smo svoje
povprečnosti in utrujeni od svojega dolgočasja. Živimo v nekem hladnem stanju
svoje duše in z neverjetno nezainteresiranostjo za tega našega bližnjega,
najbolj bližnjega, ki nam ga je Bog zaupal, da bi mu omogočili dotakniti se
Božjega odpuščanja. In ta bližnji, najbolj bližnji, smo mi sami. Ali ni rečeno,
da moramo ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe (prim. 2 Mz 19,18)? Torej
moramo ljubiti tudi samega sebe, tako kakor se trudimo ljubiti bližnjega. Zato
moramo prositi Boga, da nas nauči odpuščati sebi: jezo našega napuha,
razočaranost naših ambicij. Prosímo ga, da nas osvojijo neizrekljiva dobrota,
nežnost, potrpežljivost in zaupanje, s katerimi nam On odpušča, do take mere,
da bi se lahko osvobodili od utrujenosti nad samim seboj, ki nas spremlja
povsod, in nam pogosto povzroča občutek sramu. Nismo sposobni prepoznati Božje
ljubezni do nas, dokler ne spremenimo mnenja o sebi, dokler ne priznamo Bogu
samemu pravice, da nas ima rad. Božje odpuščanje nas spravi z Njim, z nami
samimi, z našimi brati in sestrami ter s celotnim svetom. Tako nas naredi za
avtentične misijonarje.
kard. Joachim Meisner, kratek izvleček
iz njegovega predavanja
Ni komentarjev:
Objavite komentar