Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 20. april 2018

Trpljenje spodbuja k molitvi rožnega venca


V mojem otroštvu je bil rožni venec naša skupna družinska molitev. V najstniških letih in s pojavom televizije pa je žal tudi molitev začela usihati. Moja svetniška mama se je do konca trudila, da bi jo ohranila, da bi skupaj zmolili vsaj še kakšno desetko. Toda tudi to je bilo zaman, ker so mi bile druge stvari pomembnejše. Prišlo pa je sveto leto 2000, ki je bilo v mojem duhovnem življenju prelomno. Mama je zbolela in so ji zaradi prekomernega delovanja ščitnice odpovedale dihalne mišice. Tri dolge mesece se je borila za življenje, ko ni mogla sama ne dihati ne govoriti, ker je bila priklopljena na respirator (umetna pljuča!). Ko sem spremljal to njeno trpljenje, se me je dotaknila Božja milost, da sem se odprl Bogu in začel znova moliti. Po zaslugi staršev je bila, Bogu hvala, nekje globoko v mojem srcu še vedno ohranjena molitev. Neizmerna ljubezen do mame jo je prebudila, tako da sem se znova učil moliti rožni venec, ki mi je bil v največjo tolažbo, saj sem tudi sam zelo trpel, ko sem spremljal mamino umiranje. Potem ko je moja draga mama dotrpela, je mirno zaspala v Gospodu dne 1. oktobra, na rožnovensko nedeljo, zjutraj. To je bilo zame še eno znamenje, da me je izročila Gospe rožnega venca. Tako sem se povsem izročil in posvetil naši nebeški Materi Mariji kot njen ljubljeni otrok. Kot izgubljeni sin sem se pokesal in se po svetih zakramentih vrnil v Cerkev in k svojemu nebeškemu Očetu. Marija pa me je izročila svojemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu. Zaradi vseh teh milosti, ki sem jih začel prejemati po molitvi rožnega venca, sem se ga trdno oklenil in mi je vsakodnevna opora v vseh preizkušnjah in težavah na moji življenjski poti.
Franci

Ni komentarjev:

Objavite komentar