Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 22. april 2018

Rožni venec pri prvih sobotah

V ranem otroštvu sem molitev rožnega venca spoznala v družini moje sestrične; vodila ga je njena stara mama, in sem kdaj ob večerih z njimi molila. Pri nas doma ga žal nismo molili, morda tudi zato ker nismo imeli stare mame. Bolj zavestno pa sem se odločila za molitev rožnega venca, okrog prvega svetega obhajila, ko nam je župnik pripovedoval o Marijinih prikazovanjih v Fatimi. Marijina obljuba pastirčkom, da jih bo vzela v nebesa, in njeno povabilo k molitvi rožnega venca, sta mi segli do srca. Obljuba nebes in nakazana pot do tja je najini otroški srci tako zelo prevzela, da sva s sestrično, po zgledu fatimski pastirčkov, na pašniku začeli skupaj moliti rožni venec.
Župnik, ki je v tistih prvih povojnih letih prinesel v našo hribovsko vasico fatimsko sporočilo, ga je najprej živel sam: ko je peš, čez drn in strn, hodil od vasi do vasi, si je zunaj vasi sezul čevlje in pot nadaljeval bos, s čevlji čez ramo in rožnim vencem v roki, otroci na pašniku pa smo to opazili. Po naročilu fatimske Marije in po zgledu pastirčkov je molil in delal pokoro za grešnike, za svoje župljane, tudi zame. V tistem obdobju, bilo mi je devet let, nam je tudi razložil Marijino naročilo glede pobožnosti petih zaporednih prvih sobot v zadoščenje za žalitve njenega brezmadežnega Srca, in nas povabil, da se odzovemo na to Marijino vabilo, povezano z Marijino obljubo, da bo vsem tistim, ki bodo zavzeto obhajali to pobožnost, ob smrtni uri stala ob strani z vsemi milostmi, ki so potrebne za zveličanje njihovih duš.
Zveličanje duš! Takrat staršem ni bilo lahko v veri vzgajati svojih otrok in jih tako usmeriti na pot, ki vodi do srečne večnosti pri Bogu. Verjetno se je tudi zaradi te Marijine obljube moja mama zavzemala za obhajanje te pobožnosti in tudi mene spodbudila, da se odločim zanjo. Z navdušenjem smo torej začeli obhajati to pobožnost, ki jo je organiziral in vodil župnik. Nenadoma pa se je pred zadnjo prvo soboto (v mesecu juliju 1957) pojavila zame resna ovira in vse je kazalo, da bom morala pobožnost, tik pred ciljem, prekiniti. V šoli so nama s sošolko, ki je ravno tako obhajala to pobožnost, ponudili brezplačne počitnice na morju, ki pa so pokrivale zadnjo (peto) prvo soboto. Kaj storiti, so se skupaj z nami spraševali tudi naši starši? Sošolkina mama je menila, da je treba ponudbo brezplačnih počitnic izkoristiti in naju takole tolažila: »Sobot imata še veliko v življenju, brezplačnih počitnic pa ne!« Moja mama pa se ni vdala; skupaj s 'svetimi ženami' v vasi in zunaj nje je izdelala podroben načrt, ki je v počitnice vključil tudi spoved in obhajilo na prvo soboto – načrt, ki se je do potankosti uresničil:
S sošolko sva tisto soboto zaprosili za izhod iz tabora zaradi obiska pri starejši gospe, ki je nekoč živela v naši vasi in jo je zelo mučilo domotožje. To je bila čista resnica. Sočutna tovarišica naju je vprašala, če potrebujeva spremstvo do te gospe, pa sva rekli, da ni treba, saj nama bo prišla naproti do pol poti. Res je ta požrtvovalna žena tisti dan pod pekočim soncem prehodila dokaj dolgo pot, da nama je prišla naproti in naju nato pospremila nazaj do cerkvice svete Brigite na hribu blizu njenega doma. Tam naju je že čakal duhovnik za spoved in podelitev svetega obhajila, ki je tudi imel za seboj več kilometrov pešačenja. Po končanem obredu in okrepčilu na gospejinem domu sva se s sošolko, s srcem polnim veselja in tihega ponosa nad najino skrivnostjo, veselo podali na pot in se srečno vrnili v tabor. Uspelo nama je, s pomočjo toliko dobrih ljudi, uresničiti Marijino naročilo!
Iz tistega obdobja se spomnim še enega zanimivega dogodka in tveganega otroškega podviga. V naši vasi ni bilo več redne nedeljske svete maše, in tudi to je bil razlog, da smo jo vaščani začeli počasi opuščati. Imeli smo sicer možnost udeležiti se je v sosednji vasi, do koder pa je bila pot kar dolga in naporna. Moji starši in starši moje sestrične so naju tako poslali v nedeljo dopoldne krave past. Bilo nama je težko pri srcu, ko sva zaslišali zvonjenje, ki je vabilo k maši v sosednji vasi. Pašnik se je nahajal na pol poti do te cerkvice. Zelo sva zahrepeneli, da bi se je udeležili. Toda kaj, če se med tem časom kaj pripeti najini čredi in kako naj se udeleživa maše brez praznične obleke? Nekaj časa sva oklevali, potem pa sva se v moči tega notranjega hrepenenja odločili, da čredo in vse ostale pomisleke izročiva Mariji, ter se pognali po strmem bregu proti cerkvici. To je bila res edinstvena sveta maša v najinem življenju. Ko sva se vrnili v dolino, sva presrečni ugotovili, da je bilo s čredo vse v redu. Marija, ki je s prvosobotno pobožnostjo vsadila v najini srci hrepenenje po združitvi z evharističnim Jezusom, je medtem bedela nad najino čredo.«
Dragica

Ni komentarjev:

Objavite komentar