ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Ob 30-letnici posvetitve sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Škof Pavel Hnilica, Janez Pavel II. in posvetitev JMS

Deseta obletnica obiska v Stični

Dne 25. marca 2014 bo minilo 30 let od posvetitve sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo je izvršil bl. Janez Pavel II. Ob tej priložnosti ponovno objavljamo zanimivo pričevanje škofa Pavla Hnilice, ki je bil zelo povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je v predavanju med drugim dejal:

»Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila:

'Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.'

Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, 'naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi'. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.

Po padcu komunizma so govorili, da je ta največji čudež v zgodovini posledica posvetitve. Zgodovina ne pozna primera, da bi se takšen imperij zrušil na tako miren in human način.

Do zmage Marijinega Srca še ni prišlo, ker manjkajo škofje in tudi verniki (…)

Danes je Marijina vloga podobna vlogi, ki jo je imel Abraham pred Sodomo in Gomoro. Če bi se našlo tistih deset pravičnih, bi bila Sodoma in Gomora lahko rešena. Sveti oče je vprašal, koliko pravičnih je potrebno danes, da bi rešili svet. Jaz sem mu rekel, da tega ne vemo, to ve Marija in nam ne da miru, dokler ne bomo izpolnili vseh pogojev (…)

V tem pontifikatu se uresničuje zmaga Marijinega brezmadežnega Srca in tudi zmaga Jezusovega usmiljenega Srca. Jezus je rekel sestri Favstini: 'Zmaga brezmadežnega Srca moje Matere bo zmaga Svete Trojice' (…)

Na dan posvetitve Rusije 1984. leta sem bil v Kremlju, v muzeju, pred Vladimirsko ikono Matere Božje. Besedilo za mašo v latinščini sem imel v časopisu Pravda, ki sem ga držal v rokah. Steklenička od zdravil je bila kelih, hostije sem imel v najlon vrečki. Preden sem začel maševati, sem obnovil papeževo posvetitveno molitev in tudi potem, ko je bil Jezus že navzoč po spremenjenju. To je bila najbolj doživeta maša v mojem življenju. Dejal sem: 'Danes je največji dan za Rusijo. Kajti Jezusov namestnik skupaj z nasledniki apostolov polaga Rusijo v Marijino brezmadežno Srce. Zato bo Marija osvobodila Rusijo od satana. Bog je zaupal Rusijo Mariji tudi po svojem namestniku papežu' (…)

Ko sem povedal to svojo izkušnjo svetemu očetu, je imel solzne oči in mi je rekel:

'Marija te je tisti dan vodila za roko.'

In jaz sem rekel:

'Ne, sveti oče, nosila me je v naročju.'

Kajti jaz sem bil v veliki nevarnosti, vendar sem izgubil občutek za nevarnost. Z mano je bil moj tajnik, potovala sva v civilu, oblečena kot turista, in on je dejal:

'V Moskvi nisem prepoznal očeta Pavla, bil je popolnoma spremenjen. Vsem je dajal okrog vratu čudodelno svetinjico. Če bi srečal Brežnjeva, bi storil isto.'«

Ko je bil škof Pavel Hnilica 20. junija 2004 v Stični, je med predavanjem povedal:

»Janez Pavel II. je gotovo papež Fatime in hkrati tudi papež Božjega usmiljenja. Potem ko je bil izvoljen za papeža, sem mu pri prvem srečanju z njim rekel: 'Sveti oče, zelo sem srečen in čestitam Vam, da ste postali Petrov naslednik, da ste bili izvoljeni na njegov sedež. Prepričan sem, da je Vaše prvo poslanstvo, prvo dejanje, največje Vaše dejanje posvetitev Rusije, skupaj s škofi, Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Če tega ne boste dosegli in izvršili v času svojega papeževanja, potem Vaše papeževanje pač ne bo dopolnjeno, dovršeno.'

Sveti oče mi je odvrnil: 'Če pridobiš škofe, sem pripravljen izvršiti to posvetitev.'

Morda je papeža k dejanju posvetitve še bolj opogumil njegov atentator Ali Agca, ki je nanj streljal 13. maja l981. V tem dogodku atentata je namreč papež videl, da je materinska roka, ki je tek krogle tako vodila, da je ostal živ, izrazila tudi svojo voljo, da to dejanje posvetitve res tudi izvrši.

Ko je po treh mesecih papež prišel iz bolnišnice, sem mu podaril kip fatimske Matere Božje, kip, ki je na mnogih fotografijah (fotografija kaže papeža, ki se z roko dotika kipa). Bilo je 22. avgusta l981, ko sem papežu izročil fatimski kip.

V teh treh mesecih, v boju med življenjem in smrtjo, je papež jasno spoznal, da je za rešitev sveta pred brezbožnim komunizmom in nevarnostjo atomske bombe potrebna posvetitev Rusije v skladu s fatimskim naročilom. Papež je najprej kip fatimske Matere Božje blagoslovil, nato ga je poljubil na srce (to je razvidno iz druge fotografije). Potem je ostal v razpoloženju svojega gesla: 'Totus tuus!'«

An