Rožmanova posvetitev 1955
Proti
koncu Marijinega leta 1954 je, kakor poroča Kolarič, škof Rožman »povabil vse zamejske
in zdomske Slovence, da bi se leta 1955 še enkrat posvetili Marijinemu
brezmadežnemu Srcu. V članku Marijino
desetletje, ki ga je napisal za lurško leto 1958, je pomen in uspeh prve in
druge posvetitve takole označil: 'V Marijinem letu smo začeli s pripravami, da
bi se Slovenci, ki bivajo v svobodnem svetu, posvetili brezmadežnemu Srcu
Marijinemu. Mnogi so se bili že prej posvetili, ti bi posvetitev ponovili;
drugi pa, ki se še niso, bi posvetitev opravili prvič. Odziv na povabilo k
posvetitvi je bil obilen. Iz vseh delov sveta so prihajale podpisane posvetilne
listine, ki smo jih vezali v dve debeli knjigi in jih v nedeljo, 3. julija
1955, izročili Mariji Pomagaj na ameriških Brezjah v Lemontu. Tam čakajo, da
jih bomo ob ugodni priložnosti nesli na prvotni dom Marije Pomagaj na Brezje v
Sloveniji. V duhu so bili z nami tudi Slovenci v domovini, ki so se v velikem
številu že med sovražno okupacijo posvečevali Marijinemu Srcu. Tako smemo reči,
da se je večji del Slovencev posvetil Mariji. Prepričan sem, da je Marija to
posvetitev naklonjeno sprejela in smemo z vso trdnostjo vanjo zaupati, ki nam
je v času največje nevarnosti edina Vladarica in Mati in nam bo posebno še
tedaj, kadar bodo odločevali usodo našega malega naroda za bodoče stoletje. V
večnosti bomo šele spoznali, kako odločilno je bilo za Slovence leto, v katerem
smo se posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu.«
Druga
posvetitev Slovencev Marijinemu Srcu se je izvršila v Lemontu, na ameriških
Brezjah 3. julija 1955.
Škof
zdaj v večnosti spoznava vse milosti in blagoslove, ki jih je slovenskemu
narodu za čas in za večnost prinesla posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
26.
junija 1955 je na Božji poti v Midlandu, v svetišču kanadskih mučencev, v
Kanadi poudaril vidne uspehe naše posvetitve med 2. svetovno vojno: »Pripravila
nas je Marija na skrajne žrtve: Ene za žrtev življenja v mukah in strašni
smrti, druge na težko in negotovo pot begunstva, tretje, ki so ostali v
domovini, na stanovitnost in zvestobo v preganjanju, da morejo v težkih preizkušnjah
živeti po veri in iz vere (…)
Zaupajmo
sebe in svoje, žive in mrtve, njej (Mariji) – in ne plašimo se! Pogumno, na
njeno roko oprti, stopajmo naprej! Če ne prihaja velika doba vidnejše zmage
Kristusove, pa bomo posamezni, eden za drugim – po Marijinem vodstvu – vstopili
v slavo njenega Sina – Jezusa« (J. Kolarič, Škof Rožman III, 147–148).
Ni komentarjev:
Objavite komentar