Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 11. februar 2014

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 37. Svatba



»V Izraelu traja svatba navadno sedem dni,« mi je razlagal Jonadab. »Mi pa jo obhajamo samo tri dni, a ne s pijančevanjem. Moški prirejamo pod milim nebom razne igre in tekmovanja, med tem pa naše dobre žene pripravljajo vsak dan pojedino. Prehudo bi bilo zanje, ko bi to trajalo več kot tri dni.«
»Rad ti verjamem,« sem se zasmejal. »Pijanec bi rad pil in pil, atlet pa jedel in jedel. Sicer pa, ali Pavel ve, da bodo tekmovanja na prostem?«
»Smo mu povedali in je prav zadovoljen. Pravi, da mu je to izredno všeč, ker take vaje ohranjajo zdravo telo in zdrav duh.«
»Me veseli, da poznam Pavlovo mnenje o tem.«
»Če se prav spominjam, si nekaj naših iger že videl, in sicer za praznik Purim. A zdaj bodo še lepše.«
Kakor se v tem času na Sinaju rado dogaja, je prišlo ponoči spet do velikega naliva. S Svete gore so nenadoma prihrumeli hudourniki, katerih vodo so Rehabovci skrbno napeljali v velike nabiralnike. Narasla je tudi čista studenčnica, ki izvira izpod hribov, kjer Rehabovci dobivajo pitno vodo, drugo pa izpeljejo v jarke po poljani. V njih napajajo živino, ženske pa perejo perilo. Po pitno vodo hodijo dekleta po prastari in že pesniško opevani navadi ter jo nosijo v šotore v velikih vrčih, katere znajo prav ljubko nositi na rami, med tem ko veselo prepevajo domače pesmi. K studencu, ki izvira na podnožju Svete gore, hodijo po dvakrat na dan, ob sončnem vzhodu in zahodu. Zvečer jih tam čakajo mladeniči, da jih spremljajo do doma in jim dvorijo.
Jutranja zarja je komaj pordečila obzorje, ko je že prišel v šotor pome Jonadab, da me popelje na častno tribuno, če jo smem tako imenovati. V ta namen so priredili gorski obronek. V živo skalo so v podobi amfiteatra vsekali več vrst sedežev. Očak mi je pojasnil: »Konjske dirke prirejamo, ali ob sončnem vzhodu ali zahodu, da naših prekrasnih živali vročina preveč ne bi izmučila.«
Novoporočenci so seveda zasedli prva mesta. Mlade žene so sedele na nalašč zanje pripravljenih slamnatih blazinah, medtem ko bi se noben moški, najmanj pa mladenič, ne usedel drugam, kot na golo skalo. Za zmagovalca je skupina deklet pletla vence iz rož, ki so jih otroci natrgali na sveži poljani okoli tabora.
Pri teh dirkah so tekmovali mladeniči, ki so jezdili na neosedlanih konjih. Merilec časa je imel ob sebi dva mladeniča. Na eni strani mu je stal mladec z rogom, na drugi pa mladec z velikanskim bobnom, narejenim iz votlega drevesa, katerega odprtina je bila prevlečena s kožo. Vodja, ki je vodil tekmo, je dvignil zastavico in trobentač je zatrobil v rog. Merilec časa je medtem opazoval na »klepsidri« (vodni uri), kako voda kaplja iz posodice v posodico. Na znamenje z rogom so se tekmovalci pognali v dir. Ko je v »klepsidri« vsa voda iz gornje posodice odtekla v spodnjo, je vodja spet dvignil zastavico, nakar je bobnar z vso silo zabobnal: Dirkači so na mah zasukali svoje iskre konje in si v divjem diru prizadevali doseči nagrado. Vsi smo stoje pričakovali povratka teh »centavrov,« katerim so bili mladi jezdeci zares podobni, saj so jezdili kakor bi bili prirastli na konje.
Tekem je bilo šest in prav toliko zmagovalcev, ki so svoje tovariše prehiteli le za pol konjske glave: tako enaki so si bili vsi.
»Kje pa je Pavel?« sem vprašal Kvarta.
»Poglej ga na oni skali sedi, od koder mnogo bolje vidi na dirkališče kot mi. Gledal sem ga in z veseljem opazil, kako navdušeno ploska zmagovalcem, ko jih ovenčajo s cvetličnim vencem.«
Sonce je že vzšlo, ko je bilo tekmovanj konec. Odšli smo k zajtrku. Ob glavni poti se je paslo polno krav, ki so jih molzle deklice. Odrasla dekleta pa so nam za zajtrk postregla s penečim se mlekom. Ene so nam podajale rožene čaše, ki so jih druge polnile, druge pa so nam delile z medom namazanega kruha, fige, dateljne in narezanega sira. Medtem me je Kvart opozoril:
»Poglej Pavla na oni skali!« Pogledam in opazim štiri otročiče, ki so mu prinesli zajtrk.
Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Pastirski psi so začeli divje lajati. Ženske, ki so doma pripravljale obed, so vse hkrati planile ven in močno vpile. Jonadab se je ozrl kvišku, si vesel pogladil dolgo brado in mi rekel:
»Gospod nas blagoslavlja! Vekomaj bodi hvaljena Njegova previdnost!«
Očak ni še dobro izgovoril, že je vse v taboru švigalo na vse strani: moški, ženske, otroci, tudi ženini. Kakor bi jih bil kdo začaral, so se naenkrat vsi oborožili s pračami, loki in puščicami. Nekateri so hiteli na hrib, drugi pa so se postavili na druga pripravna mesta. Mladenič je na vso moč hitro Jonadabu prinesel velik lok in mnogo puščic. Očak je za svoja leta nenavadno spretno položil puščico na lok in gledal kvišku. Tudi jaz sem se ozrl in opazil na nebu ptičji trikot, ki se je bližal taboru ali pravzaprav velikim vodnim zbiralnikom in mlakam, ki so nastale po plohi. Ves rod je bil pripravljen, a nihče si ni upal sprožiti, dokler Jonadab ni na čuden način kriknil in svoje puščice tako natančno sprožil, da je prebodla prepelico (to so namreč bile te ptice), ki je letela na čelu. Takoj nato se je nebo kar stemnilo, toliko je bilo prepelic, ki so se začele počasi spuščati, ko je bil padel njihov vodja. Puščice iz lokov in kamni iz prač so zdaj kar švigali in strašno morili te ptice, ki so od letenja utrujene in po nenadnem napadu preplašene kar v stotinah cepale na tla.
Ne da bi nehal streljati, mi je rekel Jonadab: »Mi živeža nismo bili tako potrebni, kakor so ga bili potrebni naši očetje v južni puščavi. A Gospod nam je gotovo poslal te prepelice, da bi se mu zahvalili. S tem darom je očitno hotel blagosloviti naš rod.«
»Poglej no, domine, kaj delajo psi!« me je opozoril Kvart. In zares! Psi, ki so prihajajoče ptiče nagonsko začutili in nanje opozorili ljudi, so po poljani pobirali prepelice, ki so zadete ali onemogle padale na tla, ne da bi katero požrli.
»Ti ubogi, a okusni ptiči ob selitvi letijo le ponoči, da jih sonce ne žge. Spuščajo se na tla, kjer je voda ali živež zanje, kot tukaj, da ležejo jajca in da se napijejo, najedo in odpočijejo. Letijo z vetrom: prav gotovo so isti oblaki, ki so nam pripeljali dež, pripeljali tudi prepelice k nam. Hvala Božji previdnosti!« je rekel Jonadab.
»Ali se je tako zgodilo tudi Izraelcem?« ga je vprašal Kvart.
»Nekaj podobnega pač, ampak s to veliko razliko, da takrat ni bil čas za selitev prepelic in da tja, kjer so tistikrat prebivali naši očetje, namreč v sredino tega polotoka, ne pride ne veter ne ti ptiči. V tem je bil čudež, in pa še v tem, da se je zgodil prav v času lakote.«
Vse dopoldne so pobirali prepelice, ki so po mnenju naših kuharic bile prav rejene, kar smo kasneje tudi mi lahko sami ugotovili.
Opoldne so nam za obed postregli s kruhom in seveda s solato iz raznih zelišč, ki smo jo jedli s sočnimi morskimi riboni iz Aleksandrije.
Za večerjo smo imeli pečene prepelice v nekakšni omaki, kjer je bilo dosti gorčice, ki nam je dober tek še povečala.
Sledile so nočne tekme. Kolikor sem sam videl ob mesečini, so ti ljudje imeli izvrstne oči. Po dirkališču so razpostavili velike ovire, katere je bilo treba preskočiti, potem pa še vse polno majhnih kamnov, jam in kotanj z vodo, katere je jezdec moral preskočiti, ne da bi zadel obnje.
Očak mi je dejal: »Velikih ovir ni težko premagati, pač pa majhne jame, kamne in druge prepreke. Če se konj obnje spotakne, si lahko izvine nogo in izgubljena sta konj in jezdec.«
»Prav imaš,« sem mu pritrdil. »To so prave vojaške vaje. Že marsikakšnega Rimljana sem videl v cirkusu, da je izgubil dirko, ker so se njegovi konji spotaknili ob majhno oviro.«
Po končanih dirkah smo vsi odšli v cerkev zahvalit se Bogu, kar pa sem opisal že drugje, ko sem opisoval praznik Purim.

p. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar