Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 10. februar 2014

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (1)



Želel sem, da bi razumel vsako besedo. Aramejske besede očenaša so me popeljale daleč nazaj v Jezusov čas. Kakor da bi bil z apostoli, ko jih je Jezus naučil moliti to čudovito molitev. Jezus je molil na nekem kraju. Ob njem so bili njegovi učenci. Opazovali so ga. Jezusova molitev jih je tako privlačila, da ga je eden od učencev prosil:
»Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.«
»Vi torej molíte takóle:

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi tvoje kraljestvo,
zgôdi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpústi nam naše dolge,
kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom;
in ne vpelji nas v preizkušnjo,
temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njihove pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov.«


V duhu sem gledal Jezusov obraz, ko je izrekel te besede. Razjasnil se mu je, ko je izrekel besedo »Oče«. Kakor bi Očeta v resnici gledal. Milina na obrazu je pokazala, da je z Očetom tesno povezan. Oče mu je blizu. Spoštuje ga, rad ga ima. Postal sem pozoren, kako je imenoval Očeta. Ni rekel »oče« tako kot rečemo mi svojim očetom. Rekel je »Aba«. Beseda je polna topline in izraža sinovsko ljubezen. Oči so mu zažarele s posebnim ognjem ljubezni, občudovanja in vdanosti. Beseda »aba« nam razodeva Jezusovo ljubezen do Očeta. Lahko bi rekli »očka«. Toda to je premalo, beseda pove več. V tej mali besedici je skrito neizmerno veliko ljubezni. Jezus Očeta ljubi kot samega sebe. V to besedo je položil vse spoštovanje Očeta. Zaveda se, da je on Oče, ki vse vodi in je Gospod vsega. A to ni odnos strahu. Med njima je popolna domačnost in popolna ljubezen. Sta si tako blizu, da Oče prebiva v Sinu. Da celo Sinove besede izražajo Očetovo voljo. Oba sta tako eno, da celo slišiš Očeta, ko poslušaš Sina.
Beseda »očka«, »atek« izraža Sinovo občudovanje Očeta. Sin se vedno veseli čudovitih Očetovih načrtov. Z njimi hoče sodelovati v celoti. Pomaga mu jih izpolniti iz čiste ljubezni do njega in ljudi. Ker Oče tako ljubi človeški rod, ga Sin ljubi prav tako. Sin vidi v človeku Očetovo podobo, ki ga neizmerno nagovarja. Oče vidi v Sinu popolno vdanost in pripravljenost, da se daruje za človeka do zadnje kaplje krvi.
Sin se veseli Očetove stvariteljske modrosti, ki je ustvarila svet in človeka. Vez ljubezni med njima je tako trdna in sveta, da je ne more nič omadeževati. V popolnem soglasju sta. Obema je skupna ljubezen do človeka. Sin je skušal na ljudi prenesti svojo ljubezen do Očeta. Zato nam je izročil to čudovito besedo. Tudi mi lahko z vso ljubeznijo rečemo Bogu »Očka«. Ni te svoje ljubezni ljubosumno čuval. Celo hotel nam jo je izročiti. Želel je, da bi nam ta čudovita beseda priklicala v spomin, kako zelo ljubi Očeta. Rad bi, da bi mi enako čutili do Boga Očeta kot ga čuti on. V tej besedi nam je hotel razodeti, kako zelo nas Oče ljubi. Ima nas za svoje ljubljene otroke. S svojo očetovsko roko nam daje varno zavetje pred vsem hudim. »Oče,« ga lahko pokličemo v vseh svojih težavah. Nikoli ne bo preslišal našega klica.
Jezus je želel z besedo »aba« razodeti nam, Božjim otrokom, ljubeče Očetovo obličje. Obličje, ki bi ga morali nositi zapisanega v globini srca. Zapisani smo v globini Očetovega srca. Ni nas ustvaril in pustil v solzni dolini. Briga se za nas. Njegovo srce v ljubezni do nas utripa. Njegovi smo. Pravi, da nas je zapisal v srce in na obe dlani. Oče prihaja k nam v naši revščini in nam po Sinu izkazuje svojo neizmerno ljubezen. Očetovo ime naj bi nam vedno povedalo, da se ga ne smemo bati, saj se na nas ne jezi in ne srdi. Tudi, ko gremo svoja pota, nas ne zavrže. Še bolj se trudi, da nam izkaže ljubezen. Odpušča nam, nas razume in izkazuje usmiljenje.
Ime Oče nam razodeva, da smo na vekomaj njegovi. Nikoli ne bomo nehali biti njegovi sinovi, hčere. Oče ostane oče, pa čeprav bi ga zatajili in zavrgli. Očetovo obličje je ljubeče in čuti s človekom. Je pa tudi sveto. Razodeva nam, da moramo ljubiti resnico. Ob njegovem svetem imenu se dogaja razločevanje duhov. Nič, kar ni resnično in sveto, ne more obstati pred njim. S svobodo se sicer lahko odločamo za karkoli v življenju. Toda on želi, da bi se odločali za resnico, dobroto in ljubezen. Zaveda se, koliko bolečine si nakopljemo sami, če se odločamo za laž, neresnico in sebično uživanje. Rad bi nam položil v srce, da nas osrečuje samo resnica.
Očetu ni vseeno, kaj počnemo. Z vso ljubeznijo nam je podaril zapovedi, da bi laže živeli in bi ne prišli v nepotrebno trpljenje in stisko. Zapovedi niso izraz njegovega gospostva, marveč razodetje njegove neizmerne ljubezni.
Očetovo srce gori v ljubezni do nas. Ni mu potrebno imeti nas, da bi bil popoln. On je popoln sam v sebi. S Sinom in Svetim Duhom živi življenje najvišje ljubezni. Toda to srečo bi rad delil z nami, da bi mi postali deležni popolne sreče. Priteguje nas v življenje ljubezni in darovanja. Vso nebeško blaženost hoče deliti z nami. Naklanja nam jo, a je ne vsiljuje. Rad bi, da se svobodno odločimo zanj.
Ker nam je podaril popolnoma svobodno voljo, jo v celoti tudi spoštuje. Ni nam onemogočil delati slabo. Smemo se odločati popolnoma po svoje, pa četudi bi mu s tem pokazali hrbet in ga zatajili. V takih primerih nas išče na naših stranpoteh in čaka kot izgubljene sinove. Veselí se iz vsega srca, če se kdo vrne v njegov objem.
Sin nam je postal v vsem enak, razen v grehu. Izročil nam je Očeta. Ni ga obdržal zase. Tako kot on, Edinorojeni, mu smemo tudi mi reči Oče. S seboj nas je na nek način izenačil. Hotel je, da imamo istega, dobrega, svetega in ljubečega Očeta. Postal nam je brat, da bi mi lahko doživeli vso Očetovo ljubezen in se veselili posinovljenja. Vodi nas k Očetu. Njegova največja sreča je, da bi bili mi srečni v Očetovo bližini.

p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar