Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 12. februar 2014

Jani Cvetko, nekdanji direktorici Slovenskega verskega muzeja v Stični v slovo



V ponedeljek, 16. 12. 2013, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Jane Cvetko (1. 12. 1965 – 10. 12. 2013), nekdanje direktorice Slovenskega verskega muzeja v Stični in drage prijateljice.

Jana Cvetko, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, je pričela z delom v Stični 1. decembra 1993. Zaposlila se je kot kustosinja v Društvu prijateljev Slovenskega verskega muzeja, ki je bilo ustanovljeno leta 1991 z namenom, da v delu stiškega samostana zaživi Slovenski verski muzej. Ko je leta 1994 nasledila Matjaža Puca, prvega direktorja muzeja, je pogumno in smelo začrtala nadaljnji razvoj našega muzeja. S svojo neizmerno energijo in predanostjo je muzej v Stični »postavila na noge« in ga s svojim programom čvrsto umestila med slovenske  muzeje.
Med letoma 1994 in 2002 je zbrala sredstva za ureditev naše lastne muzejske restavratorske delavnice, okrepili pa smo se tudi kadrovsko. Zaposlila je restavratorko in kustosinjo, tako da je muzej od takrat dalje imel zaposlene štiri sodelavce. Muzej je vključila v Skupnost muzejev Slovenije, nas zaposlene pa spodbudila, da smo postali člani Slovenskega muzejskega društva. Ves čas je skrbela za redno financiranje muzeja s strani Ministrstva za kulturo.
Izjemno pomembno je bilo tudi njeno delovanje pri urejanju pravno-formalnega statusa muzeja, ki je od leta 2006 dalje državni muzej (Muzej krščanstva na Slovenskem). Za muzej je to izjemen uspeh, do tega uspeha pa smo prišli tudi po njeni zaslugi.
Do nas sodelavcev je bila razumevajoča, prijazna, dostopna, bila je ena izmed nas. Ščitila je naše interese. Zaupala nam je. Spodbujala nas je, da smo se strokovno razvijali. Sprejemala je naše pobude, ideje, dala nam ravno prav proste roke, da smo vzljubili muzej in naše delo prav tako kot ona. Dala nam je ogromno, tako na osebni ravni kot strokovni. Nismo bili le sodelavci, postali in ostali smo prijatelji.
Napisala je več strokovnih člankov. O Slovenskem verskem muzeju je preglednejši članek objavila v knjigi: Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998: Devetstoletnica cistercijanskega reda in stoletnica ponovne naselitve stiške opatije, Stična 1998, str. 171–179, in v knjigi Marijana Zadnikarja, Samostan Stična in njegove znamenitosti, Ljubljana 2001, str. 222-231. Rezultat poglobljenega študija je njena samostojna knjiga Marija Pomagaj. Brezje: razglednice in podobice skozi čas, Brezje: Frančiškanski samostan 1996.
Postavila je tudi več skupinskih in samostojnih razstav. Omenim naj le njeno razstavo o božičnih podobicah (1993–1994), razstavo ob 150-letnici rojstva Josipa Jurčiča: Prevajalec Ferdinand Kolednik (1994), fotografsko razstavo p. Branka Petauerja Stična skozi leto in dan (1994), razstavo Marijanske podobice (1995), ob izidu knjige Jožeta Mlinariča Stiška opatija 1136–1784 pa je na ogled postavila do tedaj že znana knjižna dela o stiškem samostanu (1995).
Eden zahtevnejših razstavnih projektov pa je zagotovo bila postavitev stalne razstave Zgodovina krščanstva na Slovenskem po celotnem drugem nadstropju našega muzeja. Štirje entuziasti smo ob sodelovanju zunanjih sodelavcev več kot pet let snovali razstavo, za katero smo leta 2003 prejeli strokovno muzeološko Valvasorjevo priznanje. To je priznanje, ki ga vsako leto podeli Slovensko muzejsko društvo zaslužnim za enkratne dosežke v muzejski stroki. Jana Cvetko ga prejela kot vodja projekta in kot soavtorica razstave.
Sredi vsega tega ustvarjanja in vrveža pa je zbolela. Bolezen je premagovala pogumno, ni se ji prepustila. Na začetku je le občasno ni bilo v Stično, in vsakič, ko se je vrnila, so se z njo vrnile vedrina, optimizem in njen nasmeh. Prišla je z novimi načrti in idejami, delo je ponovno zagrabila z obema rokama. In vsi skupaj smo si močno želeli, da bi jo bolezen izpustila iz svojega primeža. Obdobja, ko smo ostajali sami, pa so bila žal vedno bolj pogosta. Vodenje muzeja je občasno opravljala kar od doma. Za muzej je razdajala svoje moči in talente še po tem, ko se je morala upokojiti.
Ko sem jo leta 2006 tudi formalno nasledila, sem prejela v upravljanje finančno in računovodsko urejen muzej, homogen kolektiv, muzej z dvema stalnima razstavama, z bogatimi zbirkami in z vedno večjo prepoznavnostjo v javnosti. Da smo prišli do tega lepega rezultata, je plod večdesetletnega dela mnogih, med katerimi pa Jani Cvetko zagotovo pripada večji delež.
Draga Jana, v mojem imenu in v imenu nekdanjih in sedanjih sodelavcev, hvala ti za vse.
mag. Nataša Polajnar Frelih,

direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

Ni komentarjev:

Objavite komentar