Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 25. februar 2014

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (24)



Vedno jasneje te vidim

Elvira je bila od rojstva slepa. Globoko verna mati jo je krščansko vzgojila. Njen oče, ki je bil neveren, ji je nekoč rekel:
"Če bi Bog, ki pravijo, da je dober, sploh bival ali se kaj brigal za ljudi, bi ti gotovo videla."
Elvira je z roko otipala očetov obraz, mu z dlanjo zakrila usta in rekla:
"Očka, molči. Jaz vidim bolje kot ti."

V veri gledamo z notranjimi, duhovnimi očmi. Razum po veri spoznava Boga in božje stvari.
Pascal pravi:
"Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, a to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim."
Malcolm Muggeridge je za londoski dnevnik Times 1982, ob svojem spreobrnjenju, povedal:
"Mislim, da v našem duhovnem življenju poteka neko podzavestno dogajanje, spričo katerega po letih dvomov in negotovosti nenadoma zablesti jasnost in gotovost. Ko pridemo do te stopnje, rečemo kot sleporojeni, kateremu je Jezus povrnil vid: 'Eno vem, da jaz, ki sem bil slep, zdaj vidim.' Ali pa kličemo kot Pascal v trenutku razsvetljenja: 'Gotovost, gotovost, radost, mir... pozaba sveta in vseh stvari razen Boga.' Ko se je končno to zgodilo, začnemo raziskovati, zakaj in kako je prišlo do tega. Vendar se to zgodi po razjasnitvi in ne med dogajanjem, po katerem se to uresničuje."
Jean Henri Fabre (+ 1915), francoski pisatelj in velik naravoslovec, je na vprašanje "Ali verujete v Boga?" odgovoril:
"Jaz ne morem reči, da verujem v Boga; jaz Boga vidim! Brez Boga ne bi mogel razumeti ničesar, ampak bi vse utonilo v temo. Kaj hočete! Vsaka doba ima svoja čudaštva; zame je tisto, kar vi imenujete brezboštvo ali ateizem, pravo čudaštvo, bolezen našega časa. Kar zadeva mene, vam zagotavljam, da bi si prej dal odreti vso kožo s telesa, kakor da bi se odpovedal veri v Boga."

Človekovo hrepenenje po Bogu je vidno tudi v Svetem pismu. V novi zavezi je Bog to hrepenenje uslišal. Božji Sin se je zato učlovečil. Kdor vidi njega, vidi hkrati Očeta, ker je Kristus z Očetom eno. Kristusa so gledali apostoli in drugi učenci. Danes, ko je Kristus poveličan, ga ne moremo gledati s telesnimi očmi, ampak z očmi vere. Zanesemo se na pričevanje tistih, ki so bili z njim povezani. Mnogi so svoje pričevanje za Kristusa in njegov nauk potrdili s svojo krvjo. Tisto, za kar so oni dali svoje življenje, je tudi za nas zanesljiva resnica.
Težnja po gledanju in doživljanju Boga je položena globoko v človekovo srce. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"
Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).
Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,21-23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ju ima človek.

Iskanje in odkrivanje Boga na tem svetu nikoli ni končano. Človek ga lahko vedno bolj najde, dokončno šele po smrti. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti – kolikor je človek z božjo pomočjo tega zmožen – je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere, čas gledanja v veri. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).
Jezus blagruje tiste, ki niso videli s telesnimi očmi, a kljub temu gledajo z očmi vere. Vera sama je poseben način gledanja. V veri gledamo stvari, ki so drugače nedostopne. Veren človek živi, "kakor bi gledal Nevidnega" (Heb 11,27). Na podlagi vere marsikaj vemo, kar ne izvira iz našega naravnega spoznanja. To je vednost iz vere. Tisti, ki ni veren, je prikrajšan za to vednost. Gre predvsem za vednost, ki nam jo posreduje učlovečeni Božji Sin:
"Milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,17 s).
Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8s).
Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so apostoli najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:
"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,18).
Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar