DOMAČA ZDRAVILA Islandski lišaj (Cetraria islandica L.)

V skandinavskih državah in Rusiji so ob pomanjkanju hrane islandski lišaj dodajali moki za peko kruha in slaščic. Sluzi v rastlini imajo sicer manjšo hranilno vrednost od škroba, ki je v žitu. Grenke lišajske kisline so pred uporabo sprali, da niso motile okusa pripravljene hrane.

Islandski lišaj raste v severni Evropi in Aziji, po gozdovih, na travnatih pobočjih, pri nas pa v višjih legah, npr. na Pohorju. Je 10 cm visoka steljčnica iz družine parmelijevk (Parmeliaceae). Listom podobne tvorbe so po robovih zavihane, na zgornji strani olivno zelene ali rjave barve. Nabiramo steljko islandskega lišaja (Lichen islandicus), in sicer od maja do septembra ob suhem vremenu. Sušimo ga v senci na prepihu in hranimo v dobro zaprtih posodah.

Posušena steljka islandskega lišaja je šibkega, značilnega vonja in sluznatega, grenkega okusa. Vsebuje sluzi (lihenin in izolihenin in druge spojine), ki so polisharidi in v vodi nabreknejo. Zelo so učinkovite pri suhem kašlju. Vsebuje še druge polisaharide, npr. galaktomanan, ki spodbudi delovanje imunskega sistema. Grenak okus steljki dajejo lišajske kisline: fumaroprotocetrarna kislina, protolihesterinska kislina in usninska kislina.

Čaj iz islandskega lišaja ima več delovanj. Protolihesterinska kislina zavira rast po Gramu pozitivnih bakterij ter deluje protivnetno, saj zavira delovanje encima 5-lipoksigenaze, ki sodeluje pri sintezi levkotrienov. Prepreči tudi razmnoževanje bakterije Helicobacterpylori v želodcu. Usninska kislina od vseh lišajskih kislin najbolj zavira rast bakterij. Sluzi v steljki delujejo tako, da v tankem sloju prekrijejo sluznico zgornjih dihalnih poti, jo s tem zaščitijo pred draženjem in ublažijo suh dražeč kašelj. Sluzi umirjajo vneto ustno in žrelno sluznico. Zaradi tega in drugih učinkov islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice za zdravljenje respiratornih okužb.

V ljudski medicini islandski lišaj spodbuja izločanje mleka pri doječih materah, normalizira izločanje žolča in odpravlja prebavne motnje (zaradi vsebnosti grenkih lišajskih kislin), blaži vnetja prebavil (zaradi sluzi), uravnava izločanje želodčne kisline: premočno izločanje zmanjša, premajhno pa zveča. Islandski lišaj vsebuje še vitamin B12, zato ga uporabljamo za zdravljenje anemij.

Preveliki odmerki in dolgotrajno jemanje lahko povzročijo razdraženost želodca in črevesja ter motnje v delovanju jeter. To je tudi vzrok, da islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice in ga ne uživamo samostojno.

 

Čajni mešanici patra Simona Ašiča, ki vsebujeta islandski lišaj

 

(02) PRSNI ČAJ

35% list ozkolistnega trpotca (Plantaginis folium)

25% korenina trobentice (Primulae radix)

10% cvet lučnika (Verbasci flos)

10% cvet črnega bezga (Sambuci flos)

5% steljka islandskega lišaja (Cetrariae islandicae herba)

15% rastlina materine dušice (Thymi serpylli herba)

 

(22) MAMICA ČAJ

20% list melise (Melissaefolium)

20% rastlina sporiša (Verbenaefolium)

20% cvet prave kamilice (Chamomillae flos)

10% islandski lišaj (Cetrariaislandica)

10% plod komarčka (Foeniculifructus)

10% plod kumine (Carvifructus)

20% list regrata (Taraxacifolium

Barbara Kozan, mag. farm.

Božja milost ob smrti

Bil je človek, ki je imel v vsakem pogledu srečo: z zdravjem, družino, poslom. Samo k maši ni utegnil hoditi. Njegove zelo pobožne sorodnice so mu to večkrat oponesle, pa je odvrnil: »K maši bom hodil, ko bom star in bolan, zdaj nimam časa.« Najbrž je res mislil, da bo prišel čas, ko bo lahko vse to nadomestil. Toda nabirala so se leta in desetletja, on pa je bil še vedno čil, zdrav in poln delavnega elana. Niti pomisliti ni bilo, da bi se na nedeljsko dopoldne odrekel delu. Ko je praznoval devetdeset let, se je hotel še posebej izkazati. Da bi se malo prikupil sorodnicam, jih je povabil, ne samo na kosilo, ampak si je vzel čas in jih popeljal na Brezje. Ko je bilo na vrsti pobiranje pušice, je vsaka izmed žensk poiskala v torbici nekaj drobiža in ga neopazno spustila vanjo. On pa je potegnil na dan petdeset evrov in jih počasi, da so vsi videli, spustil iz rok. Toda tega njegovega dejanja ni pozneje pri kosilu nihče komentiral, pa se je sam pohvalil: »Res da ne hodim k maši, sem pa zato dal petdeset evrov v pušico.« Najbolj jezična sorodnica mu je odvrnila: »Jaz dam samo 5 evrov, ampak vsako nedeljo, kadar je ofer še več. Pa izračunaj, kolikokrat po 5 evrov se nabere v celem letu. Saj se ve, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogatin v nebesa.« Umrl je čez kako leto povsem nepričakovano. Bog mu ni naklonil te milosti, da bi bil bolan in nebogljen in bi imel čas za mašo in spoved.

Valerija Ravbar

 

Kravji »žegen« pred sto leti

Moj oče, rojen leta 1912 v Leščevju, je takole pripovedoval, kako so doma delali cvetnonedeljsko butaro: »Kravji »žegen« smo delali v soboto zvečer v hiši na mizi. Butaro so zlagali oče, otroci – bilo nas je deset – pa smo jim podajali zelenje. Najprej so vzeli tri leskove palice, ki so morale biti hkrati odrezane v istem grmu, da bi se krave na paši vkup držale. Potem so sledile palice drena, jelše, bezga in dobroletovine in pa brin, da smo se otroci lahko zbadali. Na vrhu sta bila žingerle in verh – zelenje, ki smo ga dali jesti živini v hlevu. Bršljan z bunkicami je bil za okras. Če smo imeli oljčno vejico, so jo potem zataknili za okno, da ne bi mravlje silile v hišo. Na vrhu butare so pritrdili križec. Nazadnje so zabili v »žegen« od spodaj še pregelj od pluga. Rekli so mu pravica, ker si s tem dobil pravico, da si se lahko tepel z butaro. Po maši smo zelo hiteli domov, kajti čim prej smo morali dati živini blagoslovljeno zelenje, da živali potem na paši niso bezljale. Blagoslovljen les so spravili na podstrešje. Spomladi so iz palic naredili križce, ki so jih potaknili na njive, da bi bolje rodile. Kadar je poleti treskalo, so kako vejico vrgli na ogenj in tako obvarovali dom pred točo, strelo in požarom. Kjer ni bilo otrok pri hiši, so nesli kravji »žegen« sosedovim, pa so zato o Veliki noči dobili pirhe.«

 

VALERIJINE VRSTICE Marinka

Za mnoge ljudi rečemo, da so naši prijatelji. Pravzaprav z neverjetno lahkoto uporabljano ta izraz za sošolce, znance, sodelavce … Marinka pa je oseba, za katero lahko rečem, da mi je že dolga desetletja prijateljica v pravem pomenu te besede. Nič velikega ni storila zame, saj ni bilo potrebno. A v drobnih življenjskih stiskah je vedno znala najti prave besede in ponuditi pomoč. Že dolga leta je najina edina zveza telefon. Ko sva se pogovarjali lani v času velikonočne spovedi, mi je rekla, da ji je všeč pokora, ki ji jo je tokrat naložil njihov kaplan. Molila bo za gospo, ki je v hudi preizkušnji, saj se zaradi težkih družinskih razmer nagiba k temu, da ne bi obdržala otroka. Potem pa mi je zaupala še: »Jaz pa vedno molim in se zahvaljujem, da jaz sama nisem bila nikoli na takšni preizkušnji, da bi morala pomisliti na splav.« Pravzaprav sploh ne vemo, kakšna milost nam je bila dana s tem, da nas ni doletela ta preizkušnja. Zato ne smemo obsojati, lahko pa molimo.

V BUNKERJU »LJUBLJANA« (5)

 Ko je prišel čas za vlivanje betona, je bil brat Celestin ves kakor na trnju. Skrbelo ga je tisoč stvari. Modroval je, koliko železa bi stavili v kamen, kako močen beton naj naredijo. Z drugimi se je o teh rečeh pogovarjal. V pogovoru so bratje skupaj dognali, da je beton še bolj občutljiv, če je bolj močen. Zato se hitreje suši in zato tudi hitreje razpoka. Brat Celestin je naredil vse, kar je bilo mogoče, da bi bil kamen za novo stiskalnico res dobro ulit in seveda, da bi bil res dobre kakovosti. Zavedal se je, da stiskalnice ne delajo za nekaj deset let, temveč za celo stoletje, če ne še za več.

Zgodaj zjutraj so začeli mešati beton. Tla, kjer so mešali, je brat Celestin skrbno očistil, da ne bi bilo v betonu nepotrebnih smeti. Naredili so kup iz gramoza, podoben grobu. Na vrhu so oblikovali jarček. Vanj so nalili vode in začeli dodajati cement. Dva brata sta z vsake strani vse skupaj premetavala z lopatami in mešala. Brat Celestin je skrbno dodajal vodo in cement. Pazil je, da se ni že zmešani beton razlil na strani. Vedno bolj je bila mešanica podobna betonu. Toda brat Celestin je vztrajal, da mora biti zelo skrbno premešano. Ne sme biti grudic in ne mest, kjer bi bilo primešanega premalo cementa. Zmes je postajala vedno bolj voljna in enakomerno gosta. Dodal je še malo vode, da je bilo precej redko. Primešali so še cementa in nato premetavali, da je bratoma, ki sta vrtela lopati, od nosa kapljal pot.

Naposled je bil brat Celestin zadovoljen z mešanico.

»Kútjete fékete, zdaj bo pa dober,« je skoraj zmagoslavno pritrdil. »Sedaj pa hitro dajte vedro vode, da temeljito zmočimo kalup, ki smo ga naredili. Če bo dobro zmočen, se beton ne bo prijel tako trdo na deske.«

Ves kalup so oblili z vodo, da je teklo vsenaokoli. Ko so začeli z vedri prinašati beton v kalup, je šel brat Celestin iskat kladivo. Z njim je tolkel po kalupu na vseh straneh. Tako je upal, da se bo beton čim bolj lepo usedel in ne bo vmes praznih prostorov, kar bi bile pozneje luknje.

Delo je lepo potekalo. Uspešno so ulili kamen za stiskalnico. Tudi brat Celestin je bil zelo zadovoljen.

»Kútjete fékete! Brat Leon, moram vas pohvaliti, zelo dobro ste naredili kalup. Nikjer ni zinil niti za milimeter.«

»Da, saj sem se potrudil, da sem ga skrbno naredil. Delal sem tako natančno, kot bi delal razkošno omaro«.

»Bog vam plačaj. Nastal bo zares lep in uporaben kamen za novo stiskalnico. Kútjete fékete!, daleč naokoli mu ne bo enakega. Toda sedaj še ni vse dokončano. Slišal sem, da je beton treba negovati, preden se strdi.«

Brat Celestin je šel v samostan in se čez nekaj časa vrnil z velikimi krpami starega blaga. Okrog sveže ulitega kamna je naredil zasilna stojala in nanje obesil blago. Kamen je bil od vseh strani obdan z blagom kakor z zavesami. Brat Celestin je trdil, da svež beton ne sme biti na prepihu. Nekateri bratje so se mu nasmihali, a pustili so ga, da je naredil po svoje.

Bil je zelo zaposlen z novo ulitim kamnom. Močil ga je takoj, ko se je posušil. Opazoval ga je z vseh strani, ali ni kje razpokal. Pogosto je pokleknil ob beton in skrbno opazoval, ali ohišje dobro drži. Vse je bilo v najlepšem redu. Zadovoljno si je gladil svojo dolgo brado. Delal je načrte za ponoči, da se beton ne bi prehitro posušil. Nameraval je nekoliko dalj bedeti, da bi ga zmočil, še preden bi legel k počitku. Da ne bo ponoči preveč tekanja, si je zvečer nanosil več veder vode h kamnu.

Vsi so že šli počivat, ko je brat Celestin še hodil okoli novo ulitega kamna. Premišljeval je, kaj bi bilo še treba narediti, da bi bil kamen tudi lep, ko ga bodo vzeli iz lesenega ohišja. Še zadnjič ga je oblil z vodo in počasi odkrevsal v samostan k počitku. Lesena noga je kar rahlo podrsavala. Videlo se je, da je bil zelo utrujen od vsega dela. Toda v sebi je bil zadovoljen, da je bilo vse narejeno tako, da je smel upati na dober izdelek.

Zjutraj je bil pokonci že pred vsemi drugimi. Bratje so še mirno spali do znamenja za vstajanje. Vsak teden je bil dežuren eden od bratov, ki je budil. Šel je od vrat do vrat in trkal. Tisti znotraj se je moral oglasiti. To je bilo znamenje za brata, ki je budil, da se je prebudil. Potem je šel dalje od vrat do vrat. Če je pozneje kateri od menihov zaspal, ni bila krivda tistega, ki je budil, saj se je vsak moral oglasiti.

Že preden je bilo treba k jutranjim molitvam, je brat Celestin ponovno zmočil sveži beton. Pogosto ga je močil še ves drugi dan, potem pa so bili presledki med posameznim oblivanje čedalje večji. Cel teden ga je negoval in skrbel za novi kamen stiskalnice. Pod lupo je naredil že celo poplavo. Tudi na Polževem vrtu se je videlo, da je temeljito močil novi izdelek. Bil je radoveden in mikalo ga je, da bi opaž odstranil, a bal se je, da ne bi kaj pokvaril, če bi bil le preveč radoveden.

Po enem tednu je začel odnašati blago od kamna. Les, na katerem so bile cunje obešene, je zložil nazaj v drvarnico. Počasi se je lotil razdiranja opaža. Previdno je odbijal deščico za deščico. Zelo je pazil, da ne bi poškodoval betona. Ko je bil ves nosilni del opaža odstranjen, se je lotil še bolj notranjih letvic. Z vso previdnostjo je odbil prvo. Oči so mu kar zažarele, ko je prvič videl sveži beton. Bil je gladek in lep. Na ploskvi so se videle sledi lesnih rasti. Z veseljem je odstranjeval deščico za deščico. Vedno bolj je bil zadovoljen. Kamen je bil zelo lepo ulit. Poznali so se samo robovi, kjer letvice niso bile obdelane dovolj natančno. Nastali so pokončni robovi, toda to brata Celestina ni skrbelo. Vedel je, da jih bo previdno drugega za drugim odbil. Vesel je bil, da kamen ni bil nikjer razpokan. Tudi luknje ni bilo nobene.

»Kútjete fékete, lepo nam je uspel. Tak je kot lepo okroglo milo,« je z zadovoljstvom ugotovil.

V mislih je prešteval vse, kar sta mu rodna brata Franc in Jožef naročila. Bilo je vse pripravljeno. Lahko prideta in začneta izdelovati stiskalnico. Tega se je veselil kot otrok nove igrače. Vedel je tudi, da bo veliko dela. Sam kaj težjega ne bo mogel narediti, saj ga je pri težjih delih ovirala lesena noga. A brat Celestin je bil poln življenja. Ni jokal za izgubljeno nogo. Vesel in z vsem pogumom se je lotil vsakega dela. Bil je iznajdljiv in je kljub leseni nogi veliko naredil tako, kot bi imel obe nogi zdravi.

Dnevi so hitro minevali. Brat Celestin je imel veliko dela. Kadar pa je imel kaj prostega časa, je odšel k žagi na južni strani samostana. Tam si je ogledoval in prešteval les, ki je bil pripravljen za stiskalnico. Čedalje bolj je bil zadovoljen, da se bo njegova želja po novi stiskalnici uresničila. Vesel je bil, ker ga je opat Avguštin razumel. Res je bilo veliko dela s spravilom sadja in stiskanje je trajalo cel mesec. Sedaj bo nova stiskalnica, ki bo velika, in spravilo sadja bo bistveno krajše.

p. Branko Petauer

Premišljevanje Kristusovega trpljenja

Vedno ohranite v spominu in premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.

Katero drugo zdravilo za rane vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno premišljevanje Kristusovih ran?

Tudi jaz, bratje, sem se od začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje, trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega Gospoda, in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let, nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prebedele noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati, zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje, ki ga je prestal za rešitev človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno poročajo evangeliji (43,3).

Tu najdem zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in leve … Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer križanega (43,4).

JEZUS NAS UČI MOLITI (11) Naše povezovanje molitve, dela in življenja

Kristjan poveličuje Očeta, kadar po Kristusovem zgledu postane tako poln Boga, da ga izžareva. To se zgodi, če živi iz Božje besede, če postane živa Božja beseda. Tako njegovo življenje postane hvalnica Bogu.

Med molitvijo in dejavnim življenjem je podobna povezanost, kakor je med ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Da bomo v edinosti z Bogom, moramo biti najprej v edinosti z brati in sestrami. Čim bolj bomo v vsakdanjem življenju ljubili bližnjega, tem boljša bo tudi naša hvalnica Bogu.

Neka uslužbenka pripoveduje o svojem spoznanju, da stalno povezovanje molitve in dela zahteva spremembo življenja: »Začela sem se zavestno truditi, da ne bi molitve pospravljala le v posebne predalčke, ki se odpirajo samo ob določenih urah na dan, temveč da bi se prepletala z vsakdanjim življenjem. Tu pa so se začele težave, kajti to je pomenilo: spremeniti svoje življenje, in to na boljše! Vedno znova sem morala pogledati v oči svojim neštetim napakam, vedno bolj spoznavati, da pač ne bo šlo tako lahko, kot sem si mislila. Toda ti neuspehi so mi dajali vedeti le, da brez ponižne molitve ne bo sadov, molitev pa me je po vsakem padcu opogumljala, da sem začeto nadaljevala.«

Študentka piše: »Moja molitev se mora pokazati v mojem življenju. Odmevati mora in, če tega ni, ni prave molitve, temveč samo izgovarjanje molitvenih obrazcev. Molitev me mora spreminjati, mora me vedno znova opozarjati na dobroto, čuječnost in me voditi skozi dan od jutra do večera. In sedaj skušam moliti, ko zjutraj odhajam na fakulteto, ko med odmorom preneham pisati zapiske, ko se pogovarjam s kolegi. Molitev vključujem v vsa področja svojega življenja. Prav zaradi nje se vedno bolj zavedam, da imam na svetu svoje poslanstvo, ki bo ostalo neizpolnjeno, če ga ne bom opravila jaz. In k zasledovanju tega cilja me usmerja prav molitev. S tem mi postaja vse bolj domača in lepa, čeprav se še vedno srečujem s težavami. Moliti se mi zdi težko, ker molitev zahteva ponižno srce, ker je v poslušanju. V njej me Kristus vedno vprašuje: kje je tvoj brat? In mi vedno znova nalaga zapletene naloge.«

O znanem teologu Suarezu so sobratje govorili: »Kadar ga človek vidi, koliko moli, bi dejal, da zanemarja delo, a ko ga vidiš pri delu, bi dejal, da zanemarja molitev.«

Veliki ruski pisatelj Tolstoj je zapisal naslednjo zgodbo: Skromen čevljar je sanjal, da bo naslednji dan šel mimo njegove hiše Kristus. Ves dan je gledal skozi okno, da ne bi prezrl Gospoda. Opazil je neko ženo, ki je vsa obupana hitela z otrokom v smrt. Skuša ji pomagati, kolikor more. Pride pometač. Povabi ga v sobo, naj se odpočije in pogreje. Še in še so prihajali in čevljar jim je pomagal. Toda Gospoda ni bilo od nikoder. Čakal ga je do polnoči. Nato je po svoji navadi vzel Sveto pismo v roke in bral: »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni« (Mt 25,40). Čevljarju je postalo svetlo in toplo pri srcu. Spoznal je, da ga je v trpečih bratih in sestrah obiskal Gospod, ne le enkrat, ampak mnogokrat.

Dr. Alexis Carrel je rekel: »Prav moliti se pravi prav živeti. Iz molitve priteka za življenje nenehni tok moči.«

Neki študent je v anketi povedal: »Notranje življenje je nujno potrebno za vsako dejavnost, če hočemo, da bo ta svetila drugim.«

Pri vsakem delu smo Božji sodelavci, saj sodelujemo s svojim Stvarnikom, z njegovim delovanjem v njegovih stvareh. Sodelujemo tudi s Kristusom Odrešenikom, ki je vse stvari odrešil in jih usmeril na končno poveličanje. V delu je nekak osebnostni značaj, srečanje človeka z Bogom. Če bi to prihajalo v človekovo zavest in v njegovo srce, bi človek tudi z delom molil, molil ne samo v širšem smislu, temveč tudi v ožjem pomenu besede. Tako je živel francoski karmeličanski brat Lawrence, ki je živel v 17. stoletju. Trideset let je bil kuhar v samostanskih kuhinjah v Parizu. Življenjepisec je o njem zapisal: »Ko je minil čas molitve, se zanj ni nič spremenilo, ker je nadaljeval z Bogom, ga z dušo in telesom slavil in častil, tako da je svoje življenje preživel v neugnanem veselju.«

 

KAJ NAM IMA POVEDATI SV. BERNARD?

(Iz knjige Govori o Visoki pesmi)