Marija uresničuje želje

V Sloveniji smo se pred petimi leti (2016) hoteli pripraviti na stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi (1917) s tem, da smo povabili v Slovenijo Marijo Romarico, njen milostni kip.

Marijin kip je bil v Sloveniji kar od 12. maja do 13. oktobra 2016. Že ob pripravi na obisk Marije v Sloveniji sem si zelo želel, da bi jo imeli v Mengšu prav na njen praznik, 13. maja, do naslednjega dne. Postal sem član odbora za sprejem, a vpliva na razporeditev oziroma dodelitev dneva nisem imel. Za vseslovenski sprejem je bilo določeno narodno svetišče Brezje, za slovo pa Ptujska Gora. Milostni kip fatimske Marije Romarice so za druge dni razporedili po dogovoru med škofijami glede na število župnij. Vsaka škofija je nato izvedla nadaljnjo razporeditev po istem ključu preko dekanij. Marija Romarica je po nekem naključju 13. maja ostala nerazporejena. Tako je odgovorni za razpored Marije po naši škofiji poklical našega župnika Janeza Avsenika, mu razložil nerodnost situacije in ga prosil, naj Marijo sprejmemo za ta dan in noč v naši župniji, saj prične naslednji dan romanje po sosednji kamniški dekaniji. Župnik, ki je vedel za mojo srčno željo, je ostal brez besed. Šele na dvakratni: »Halo, halo, se slišiva?« je odgovoril: »Seveda, z veseljem!« Oba z župnikom sva to sprejela kot čudež in takoj pričela s pripravljanjem tega za našo župnijo verjetno največjega dogodka v prejšnjem desetletju.

Marijo Romarico smo potem kot prva slovenska župnija lepo sprejeli in jo dostojno počastili prav na njen godovni dan. Župnija je bila v pravem misijonskem razpoloženju. Pozdravit so jo prišli tudi od drugod. Z ganjenostjo smo se od nje poslovili naslednji dan. V meni pa je vzniknila želja, ki sem jo spet zaupal župniku, da nas Marija pred vrnitvijo v Fatimo ponovno obišče.

Po slovesu od Marije Romarice na Ptujski Gori v četrtek, 13. oktobra zvečer, smo z ženo Marto, hčerko Mano in sinom Jakobom peljali milostni kip v hrvaško narodno svetišče v Marijo Bistrico, ker mi je slovenski organizacijski odbor dodelil to nalogo. Do zadnjega dne nismo vedeli, da nas bo kot zastopnik hrvaškega največjega Marijinega svetišča s Ptujske Gore spremljal in gostil ženin mladostni znanec, zdaj novi rektor tega svetišča, Domagoj Matošević. To nas je zelo razveselilo in takoj smo se počutili domače. Žena Marta ga je spoznala že pred dvajsetimi leti v Zagrebu, ko je skoraj leto dni bivala v isti župniji kot njegova družina. Takrat je bil še srednješolec, izstopajoč po odprtosti in duhovni globini.

Kot smo Marijo Romarico na Brezjah, v Mengšu in še ponekod počastili v narodni noši, smo jo pospremili in izročili tudi hrvaškim vernikom v narodni noši. Predhodno so nas nekateri v Sloveniji svarili, naj se narodni noši odpovemo, ker bodo Hrvatje to razumeli kot izzivanje. Zgodilo pa se je nasprotno: dosedanji in novi rektor sta bila navdušena in mnogi ljudje so pokazali svojo ganjenost nad to našo gesto. Želeli so z nami spregovoriti, se fotografirati, nekateri so celo izrazili željo, da ostanemo v stiku.

Prvi večer smo Marijin kip peljali v tamkajšnji samostan sester karmeličank. To je bilo na predvečer enega njihovih največjih praznikov – pred godom prenoviteljice karmelskega reda svete Terezije Avilske. Sestre so bile milostnega Marijinega kipa in nas v narodni noši tako vesele, da so nas za naslednji dan povabile v noši k njihovi slovesni sveti maši, med katero so imele tudi redovne zaobljube. Popoldne smo bili povabljeni k njim na zasebni obisk, med katerim so se spominjale nekdanjega karmela v Mengšu in sedanjega v Sori. Za slovenske karmeličanke so naročile pozdrave.

V Mariji Bistrici smo ostali ob Mariji Romarici do nedelje, 16. oktobra. V soboto in nedeljo so se ob Marijinem kipu zvrstili okoliški verniki iz Zagorja, Dalmacije, Hercegovine, Hrvatje iz Italije, avtobus naših primorskih romarjev in celo romarji s Poljske. Slovesni romarski sveti maši sta bili ob 11. uri v soboto in nedeljo. Obakrat je bila cerkev prepolna, tako da jih je veliko ostalo zunaj. Obakrat smo pred začetkom svete maše vernike pozdravili v narodni noši. Ob tej priliki smo jim kot simbol evharistije in edinosti izročili iz domače moke pečen kruh in vino, kakršnega so ob obisku papeža Janeza Pavla II. darovali njemu in uporabljali pri njegovih svetih mašah. Po slovesni nedeljski sveti maši, ki jo je daroval dotedanji rektor svetišča Zlatko Koren in je bila neposredno prenašana po hrvaškem radiu, smo Marijo Romarico po zasebni želji rektorja in karmeličank izven dogovorjenega programa prepeljali v karmel v Brezovici pri Zagrebu.

Pot sta nam prostovoljno kazala karmelska tretjerednika. Tam se je Marija Romarica ustavila za malo več kot eno uro. Srečanje je bilo zelo močno in globoko. Vsa skupnost je v svetem vzdušju sprejela Milostni Marijin kip, ki si ga je zelo želela videti in dotakniti njihova še mlada na smrt bolna predstojnica. Hčerka Mana se je čudila njenemu nenavadno drobnemu telesu, ki ga uničuje kostni rak, vsi pa smo se čudili lepoti njenega obraza, miru in bistrosti njenega pogleda. Zdelo se nam je, da že zre v onostranstvo. Sestre so bile presrečne, da je ravno prejšnji dan dobila posebno prevozno bolniško posteljo, saj sicer ne bi mogla biti prisotna ob Marijinem kipu. Med njihovo molitvijo nam je ena od sester postregla s kosilom, kakršnega sebi ne privoščijo, saj so se odpovedale mesu. Ob slovesu so prosile, naj skupaj zapojemo slovensko Marijino pesem Veš, o Marija, ki jo je znala ena od njih, ker je bila nekaj časa v samostanu pri nas.

Nazadnje je Milostni kip obiskal še kapelo klavzurnega samostana Marijinega obiskanja v Zagrebu, kamor je žena v času bivanja v Zagrebu rada prihajala molit v tišino. Po toliko letih so jo sestre še vedno poznale. Čeprav smo se, prav tako izven pričakovanega programa, z njimi dogovorili za obisk z Marijinim milostnim kipom šele v soboto zvečer, so pripravili izredno svečan program. Marijin kip so nosila v belo oblečena dekleta s cvetjem. Pred kapelo so mladi in stari, preprosti in imenitni v tišini napravili špalir. Vse do oltarja so tesno stali drug ob drugem, tako da smo komaj prišli pred oltar. Zaradi naše časovne stiske so imeli ob kipu na voljo le dobre pol ure, a za ta čas sta duhovnika pripravila izjemno bogat program, med katerim je star in pobožen duhovnik Crnjac posvetil župnijo, Zagreb in vso Hrvaško Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Zbranim smo obljubili, da bomo med vožnjo domov molili rožni venec po vseh njihovih namenih. Potem pa so nam kar naročali, za kaj naj molimo. Prošnje so bile tako osebne in zaupne, da smo jih sprejeli z globokim spoštovanjem in pretresenostjo. V tej župniji so bili zbrani verniki neverjetni pričevalci vere in zaupanja v moč molitve. Zdelo se nam je, da smo ob tem obisku več prejeli mi kot oni. Domov smo se vračali z občutkom velike obdarjenosti, ker smo smeli te dni spremljati Marijin kip in z njim biti z ljudmi.

Marija Romarica se je tako v nedeljo, 16. oktobra, po treh dneh poslovila od Hrvaške in se za kratek čas zasebno vrnila k nam v Slovenijo. Na njen prvi prihod v naš kraj nisem mogel vplivati, na tega drugega pa sem lahko. Tako je milostni kip malo po 18. uri prispel ponovno v Mengeš k sestram usmiljenkam, kakor sva se dogovorila z župnikom Janezom Avsenikom. Mengeškim sestram so se pri molitvi pridružile tudi sestre iz provincialne hiše v Šentjakobu in sestre iz Ljubljane. Pridružili sta se tudi sestri misijonarki Anka Burger in Vesna Hiti iz Ruande, ki sta bili na obisku v Sloveniji. Župnik je v ponedeljek, 17. oktobra, ob dveh zjutraj daroval sv. mašo v kapeli sester usmiljenk v Mengšu, s katero smo se poslovili od milostnega kipa Marije Romarice. Milostni kip je malo pred 3. uro zjutraj zapustil Mengeš, sam pa sem ga celo spremljal nazaj v Fatimo, kot sem si želel.

Poleg velike obdarovanosti med celotnim obiskom mi je Marija uresničila tri tihe želje: da je bila v Mengšu dva dni, in to na godovni dan 13. maja; da se je poslovila od Slovenije v Mengšu; in da sem jo spremljal ob vrnitvi v Fatimo. Koliko duhovnih darov šele daje, če izpolnjuje že takšne posvetne želje.

Janez Slokan

 

7. S Fatimo je povezano obhajanje petih prvih sobot. Pri tem apostolatu sodelujete tudi vi. Lahko poveste kakšno izkušnjo?

Z veseljem, saj je zame obhajanje prvosobotne pobožnosti vir posebnega veselja. Prvič sem jo obhajala v otroštvu, kmalu po prejemu prvega svetega obhajila, v moji rojstni vasi, na spodbudo domačega župnika. Sčasoma pa je spomin na ta dogodek zbledel, saj nisem nikoli več slišala, da bi duhovniki priporočali to pobožnost, niti v Sloveniji niti na Hrvaškem niti v Italiji, kjer sem občasno živela in delovala.

Šele v 90-tih letih sem na Kureščku ponovno slišala za ta Marijin klic in se nanj odzvala. Sčasoma se je moje delovanje s Kureščka prestavilo v Stično, kjer smo leta 1998 ustanovili poznejše Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ker se Združenje močno naslanja na fatimsko duhovnost, je voditelj p. Anton Nadrah – da bi spomnil na 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu – napisal knjižico Pet prvi sobot (2012). Nadškof A. Stres je to pobožnost priporočil in tu in tam jo je kdo obhajal. Meni osebno se je iz tistega časa močno vtisnila v spomin prvosobotna pobožnost v mariborski stolnici od januarja do maja 2012, ki so se je udeležili vsi trije škofje, in nato še na Ptujski Gori. Udeleženci še danes pričujejo, kako močno jih je zaznamovala Božja in Marijina bližina ob izpolnjevanju njenega naročila v Fatimi. Leta 2016 pa se je – kot že rečeno – prvosobotna pobožnost v Sloveniji obhajala v številnih župnijah v pripravi na obisk Marije Romarice iz Fatime.

Prvo leto po fatimski stoletnici (2018) pa je v Cerkvi odmeval papežev klic k zadoščevanju ob razkritju spolnih zlorab. Namreč svoje Pismo Božjemu ljudstvu z dne 20.8.2018, je papež Frančišek sklenil z naslednjimi pomenljivimi besedami:»Ko doživljamo potrtost, ki jo povzročajo te cerkvene rane, nam bo pomagalo, če bomo skupaj z Marijo vztrajali v molitvi (prim S. Ignacij Lojolski, DV 219), da bi okrepili našo ljubezen in zvestobo do Cerkve. Ona, prva učenka, uči vse nas učence pravilne drže spričo trpljenja nedolžnih žrtev, brez prikrivanja, sprenevedanja in malodušnosti. Marijina drža nam pomaga razumeti, kakšna naj bo drža Kristusovega učenca.«V tem duhu in v ta namen smo takrat obhajali prvosobotno pobožnost v Ljubljani na Taboru v cerkvi Srca Jezusovega. Z velikodušnim odzivom so takrat številni verniki izpričali svojo pripadnost in ljubezen do matere Cerkve.

Zadnjo in nadvse zanimivo prvosobotno pobožnost, v času pandemije, pa sem obhajala v svoji rojstni vasi Barka, prav tam, kjer sem obhajala tisto prvo v svojem življenju, in so se je udeležile tudi nekatere vrstnice iz tistega časa. Vendar je to daljša obširnejša zgodba, ki izhaja iz posvetitve Barke Marijinemu brezmadežnemu Srcu leta 1943 in pričuje o Marijini zvestobi do tistih, ki se zaupajo njeni priprošnji, prav takrat, ko se zdi, da je že vse izgubljeno

 

PO MARIJI K JEZUSU Pogovor z gospo Dragico Čepar (4)

6. Marijini obiski so bili povezani s posvetitvijo njenemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Zlasti je pomembno življenje iz posvetitve. Kako bi to dosegli in poglobili?

 

Odgovor: Osebno mislim, da življenje iz posvetitve pomeni uresničevati Marijina sporočila, ki jih vsebuje posvetilna molitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu; vsi, ki smo se jima posvetili smo se k temu nekako zavezali. Namreč, po temeljiti pripravi izrečena posvetitev ni cilj ampak začetek neke nove, globlje duhovne poti, po vzoru Jezusovega in Marijinega Srca. Da je posvetitev zares pomembno in daljnosežno dejanje, potrjuje tudi dogodek, ki smo mu bili priča v stiški baziliki leta 2004. Na molitvenem programu, ki se je zaključil z obnovitvijo posvetitve velike skupine vernikov, je bila navzoča tudi medžugorska vidkinja Marija Pavlovič. Ko je med videnjem, ki je sledilo, vidkinja izročila Mariji našo posvetitev, nam je nebeška Mati, nepričakovano, namenila to čudovito sporočilo: »Ne boste obžalovali tega dejanja ne vi ne vaši otroci ne vaših otrok otroci!«

Življenje iz posvetitve bi se lahko še bolj utrdilo in razcvetelo, če posvetitev ne bi kdaj bila »drugorazredna tema«. Sadove pozitivnega odnosa do posvetitve in Marijinega češčenja nasploh smo močno izkusili v času svetega Janeza Pavla II. in njegovega »Totus Tuus« (ravno danes, ko to pišem, obhajamo 32. obletnico padca berlinskega zidu). Eno leto po atentatu, ki ga je utrpel na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, je papež poromal v Fatimo, da bi se zahvalil Mariji, ki ga je takrat rešila gotove smrti. Ob tej priložnosti je med drugim dejal: »Marijin klic k posvetitvi ni samo za enkrat. Ta klic je namenjen vedno novim generacijam, v skladu z vedno novimi 'znamenji časa'. K temu klicu se moramo nenehno vračati in ga vedno znova obnavljati.«

 

SKRIVNOST KRIŽA (11) Križ čistosti (2)

Pomembno je, da redovnik ali redovnica sprejme svojo spolnost, da je ustvarjen kot moški ali kot ženska. Tega daru se je treba veseliti in se zanj Bogu vsak dan zahvaljevati. Spolnost in telesnost je tudi za redovnika nekaj čudovitega. Vsak dan ga lahko nagiba k občudovanju vsemogočne Božje modrosti, ki je človeka tako čudovito ustvarila. Kako lepo, da me je Bog ustvaril kot moškega ali žensko! S tem mi je podaril čisto posebne darove, ki jih morem porabiti za to, da bi z vsem srcem pokazal ljubezen Bogu in bližnjemu. Tudi v čistem življenju lahko živim popolno življenje in vso lepoto, ki mi jo je Bog podaril v spolnosti, ter jo vsak dan znova vračam Bogu. Iz ljubezni do njega jo z njegovo pomočjo ohranjam tako, kot mi jo je podaril, in skušam vso svojo ljubezen bolj usmerjati v duhovno področje.

S tem, ko me je Bog poklical k čistosti, mi je naložil še večjo odgovornost ljubiti bližnjega. Moje srce mora biti nedeljeno in prosto za bližnjega. Moja ljubezen ne bo navezana samo na eno osebo, temveč na vse ljudi, h katerim me Bog pripelje, da se z njimi srečam. Vsem sem dolžan izkazati usmiljenje in jih z nesebično ljubeznijo usmerjati k Bogu. Čistost mi ljubezni nikakor ne duši, marveč ji daje novih poletov v Božje višine. Bolj postajam razpoložljiv za stisko bližnjega in poklican, da mu prinesem vsaj malo sonca. Ni potrebno deliti materialne stvari, dovolj je, da potrebnemu podeliš košček srca. Človek, ki si je izbral neporočenost zaradi nebeškega kraljestva, je izrazit romar. Ni si ustvaril stalnega prebivališča, marveč svetu izpričuje, da je romar v nebeško domovino.

Deviško živeči človek ni brez besed za druge. Odraščal je v družini, zato pozna razmere v družinah in more tudi modro svetovati. Tudi v okolju, kjer je, more biti kot tisti, ki je lahko zgled drugim, da je mogoče to, kar je Bog v nas položil, usmeriti za rast v svetosti. Je tudi priča, da spolno nagnjenje v človeku vendar ni tako močno, da mu ne bi bilo mogoče gospodovati. S svojim življenjem razodeva, da Bog spremlja človeka in mu pomaga tudi v bojih na področju čistosti. Človeku ni potrebno obupati v boju zoper poželjivost in izgubiti pogum. Deviško živeči človek je živ zgled, da Bog človeka ni zapustil, marveč mu pomaga in mu daje moč obvladovati tudi tiste sile, ki bi jim sam ne mogel biti kos. Ker je zaradi Božjega kraljestva neporočen človek na tem svetu romar, nam kaže pot naprej. Pravi nam, da se ne smemo ustaviti tu, ampak svoje življenje usmerjati v prihodnost. Opozarja nas, da smo ljudje bitja dveh domovin. Potujemo po začasni domovini in gremo pravi, večni domovini naproti. Tam bomo dosegli zadnji smisel in cilj našega življenja. Tam bomo lahko odložili vse, kar nas teži tukaj na zemlji. Pri Bogu bomo dosegli popoln mir v sebi in med seboj, tam drug na drugega ne bomo več gledali kot na moškega ali žensko, ampak bomo med seboj bratje in sestre. Ne bodo nas več pestila poželenja, ampak bomo mogli zaživeti v čisti nesebični ljubezni med seboj in z Bogom. V večni domovini se bodo nehali strahovi in dvomi, ali bom zmogel ali ne. Tam bo z Božjo pomočjo vse dopolnjeno. V nebesih bodo vse naše misli usmerjene samo k Bogu v hvaležnosti, da nas je tako čudovito ustvaril, vodil, varoval in odrešil.

Če je redovnik v tem življenju priča prihodnjih stvarnosti, to ne pomeni, da v svoji usmerjenosti k Bogu pozablja na bližnjega. Ljubezen, h kateri je poklican, mu daje rasti v obeh smereh, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen do Boga mu razširja pogled na bližnjega, saj je delo Božjih rok. K Bogu usmerjeni redovnik najde v Bogu vse svoje brate in sestre. Redovno življenje ni samotno gledanje Boga in pozabljanje na svet, v katerem živi. To ni beg iz sveta bolečine, ampak je pot v svet. Bog redovnika še bolj polaga na svet in ga pošilja, da bi v Božjem imenu ljubil tiste, ki so potrebni ljubezni. Redovnikova ljubezen je trpečemu človeku lahko iskrica, ki ga ogreje v mrazu. Daje mu doživeti, da je ljubljen. Odpre mu oči k tistemu, ki ga neskončno bolj ljubi, k tistemu, od katerega je ljubljen. Redovnik je lahko orodje v rokah ljubečega Boga in dviga tam, kjer je treba dvigati, ter pomaga tam, kjer je treba pomagati.

Po poti čistosti smo prišli na goro Golgoto. Prišli smo pod Jezusov križ. Na križu visi on, ves ubog, ves umazan, ves izmučen in krvav, toda čist. Njegovo srce je čisto, nenavezano na svet, ki ga zapušča. Navezano je samo na Očeta, v katerega srcu je našel vse nas. On, ves čist in brezmadežen, nam govori, naj ljubimo čistost, ki je njegov dar. Kliče nas, naj mu bomo v življenju podobni. Obljublja nam tudi svojo pomoč in svoje varstvo. Da, obljublja nam, da bo z nami, ne more pa nam zagotoviti, da nas ne bodo križali. Tako kakor on bomo tudi mi morali na križ. Tudi mi bomo morali z njim trpeti in biti zasramovani. Tudi mi bomo trpeli muke, ko nas bo telo klicalo v telesne užitke, duh pa bo hotel k Bogu. Morali bomo križati svoje telo, morali bomo zaradi njega trpeti, a ne bomo sami. Z nami bo trpel Jezus, z nami se bo boril on, ki pozna naše stiske in bolečine. Takrat, ko nas bodo zasramovali zaradi deviškega življenja, se oklenimo njega. Zatecimo se v njegovo odprto Srce in dobili bomo novih moči. On bo pomagal nositi naš križ, saj nas ima tako rad, da bi nas nosil kakor izgubljeno ovco noč in dan ter nas varoval pred vsem, kar nas ogroža. On bo varoval našo čistost, če jo bomo darovali samo njemu. Da, darovati jo moramo njemu, saj nam jo je on podaril. On, ki je izvir vsake čistosti, nam bo pomagal živeti čistost telesa in srca. On nam bo dal moči, da nas bo njegova milost vedno bolj razvnemala v ljubezni, da bomo tudi mi sposobni izgorevati za bližnje. Razodel nam bo, da bomo vsak dan bolj mogli razumeti skrivnosti čistosti. Ne bo pustil, da bi ostali nerodovitni, marveč bo spremenil našega duha, da bo rodoviten in živ. V luči devištva bomo čedalje bolj mogli razumeti svoje življenje, svoje poslanstvo in cilj, za katerega smo ustvarjeni. Čistost bo iz odpovedi in boja v nas postala vir moči za nas same in za tiste, ki nas potrebujejo. V nas bo postala studenec vode, tekoče v večno življenje.

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (8, konec)

Izključili smo teoretično rešitev vprašanja, kako je svetovno trpljenje združljivo z Božjo dobroto. Dokler se bojujemo, nam je odvzet pregled nad skrivnostjo. Dopuščen je samo pogled na zapuščenost od Boga na križu, kakor da bi bila v njegovi najbolj notranji temi vserazsvetljujoča svetloba. Apostol noče »vedeti za ničesar drugega kakor Jezusa Kristusa, in sicer Križanega«. »Nobena svetna modrost, da Kristusov križ ne bi bil izpraznjen« (1 Kor 2,2; 1,17). Temina je v kriku Križanega: »Zakaj?« (Mr 15,34). Vprašanje najhujšega trpljenja, ki ne dobi odgovora. Saj tudi ne more dobiti odgovora, kajti Križani nosi in uteleša greh sveta, nesmisel, na katerega ne more biti odgovora. Toda tisti, ki zakriči z vprašanjem, je hkrati tisti, ki svojega duha izroči v roke (izginulega) Očeta (Lk 23,46). Je Otrok, ki s svojim vprašanjem kljub vsemu zaupa Očetu, obračajočemu se proč. Molčanje brez odgovora ne uniči Sinove vere v Očeta.

S tem se celoten nerešljivi problem pomakne v notranjost Boga. Kajti prizor, ki se odigrava na križu, je prizor med Božjim Očetom in njegovim učlovečenim Sinom. In njun skupni Sveti Duh, ki je zraven, ki posreduje molčeče odvračanje in molčeče zaupanje, kaže, da se oboje dogaja v soglasju. Vprašajmo globlje: ustvarjeni svet, ki trpi, gotovo ni Bog. Toda kje naj bo, če ne tudi v Bogu, ko vendar ne more obstajati nič zunaj vsenavzočega Boga? Prostor sveta je tam, kjer so v Bogu Oče, Sin in Sveti Duh eno samo večno življenje ljubezni, ki more biti zato samo življenje ljubezni, ker se osebe v Bogu razlikujejo kljub enakosti svojega bistva. Zato krščanstvo (kot edina vera v enega Boga) ve, da je razlika nekaj dobrega, in zato tudi trajna razlika med Bogom in ustvarjenim svetom ne omaje njegovega bivanja v Bogu. Drugega kraja ni.

To pa seveda pomeni, da je trpljenje sveta blizu Božjega Srca; naj bo trpljenje, ki je v naravi, ali hujše trpljenje, ki izhaja iz človeške svobode in si ga ljudje med seboj povzročajo; Bog tega trpljenja ne more spregledati, ampak ga mora soditi. Vse to je v Bogu. Optična prevara »filozofirajočega« človeka je, če misli, da se trpljenje dogaja »tu spodaj« in ga »tam zgoraj« gleda blaženo-neprizadeti Bog. Vse proti nebu stisnjene pesti uporniškega človeka merijo v napačno smer.

Trpeči, ki kriči v smrtnem boju, je Bog. Trpeči je Bog, ker je celoten svet, kakršen je, z vso svojo krvjo in vsemi svojim solzami, v Kristusu. Natančneje rečeno: v križanem Kristusu je bil načrtovan in ustvarjen. »V njem smo po sklepu Očetove volje posinovljeni; v njem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščanje grehov« (Ef 1,5–7). »Odkupljeni smo po dragoceni krvi Kristusa kot brezmadežnega Jagnjeta. On je bil vnaprej izbran pred stvarjenjem sveta« (1 Pt 1,19s). To pa pomeni, da je Božja ljubezen že vedno vnaprej objela vse trpljenje sveta, seveda Božja troedina ljubezen. Njenih razsežnosti nihče ne bo mogel dojeti ne v času ne v večnosti. O njej zmoremo reči le to, da pušča za seboj vsako obliko trpljenja, na katero ne moremo odgovoriti; tega trpljenja ne izključuje, ampak vključuje. To je ljubezen, ki more tvegati tudi vse norosti in zločine človeške svobode. Teh seveda nikakor ne potrebuje, da bi bila ljubezen, kvečjemu, da bi vsemu svetu dokazala, da »je ljubezen močnejša kakor smrt in pekel« (Vp 8,6).

Hans Urs von Balthasar, Gott und das Leid, v: isti, Die Antwort des Glaubens, Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg Neuausgabe 2005, 79–101. Z dovoljenjem založbe prevedel Anton Štrukelj.