Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 20. december 2021

7. S Fatimo je povezano obhajanje petih prvih sobot. Pri tem apostolatu sodelujete tudi vi. Lahko poveste kakšno izkušnjo?

Z veseljem, saj je zame obhajanje prvosobotne pobožnosti vir posebnega veselja. Prvič sem jo obhajala v otroštvu, kmalu po prejemu prvega svetega obhajila, v moji rojstni vasi, na spodbudo domačega župnika. Sčasoma pa je spomin na ta dogodek zbledel, saj nisem nikoli več slišala, da bi duhovniki priporočali to pobožnost, niti v Sloveniji niti na Hrvaškem niti v Italiji, kjer sem občasno živela in delovala.

Šele v 90-tih letih sem na Kureščku ponovno slišala za ta Marijin klic in se nanj odzvala. Sčasoma se je moje delovanje s Kureščka prestavilo v Stično, kjer smo leta 1998 ustanovili poznejše Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ker se Združenje močno naslanja na fatimsko duhovnost, je voditelj p. Anton Nadrah – da bi spomnil na 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu – napisal knjižico Pet prvi sobot (2012). Nadškof A. Stres je to pobožnost priporočil in tu in tam jo je kdo obhajal. Meni osebno se je iz tistega časa močno vtisnila v spomin prvosobotna pobožnost v mariborski stolnici od januarja do maja 2012, ki so se je udeležili vsi trije škofje, in nato še na Ptujski Gori. Udeleženci še danes pričujejo, kako močno jih je zaznamovala Božja in Marijina bližina ob izpolnjevanju njenega naročila v Fatimi. Leta 2016 pa se je – kot že rečeno – prvosobotna pobožnost v Sloveniji obhajala v številnih župnijah v pripravi na obisk Marije Romarice iz Fatime.

Prvo leto po fatimski stoletnici (2018) pa je v Cerkvi odmeval papežev klic k zadoščevanju ob razkritju spolnih zlorab. Namreč svoje Pismo Božjemu ljudstvu z dne 20.8.2018, je papež Frančišek sklenil z naslednjimi pomenljivimi besedami:»Ko doživljamo potrtost, ki jo povzročajo te cerkvene rane, nam bo pomagalo, če bomo skupaj z Marijo vztrajali v molitvi (prim S. Ignacij Lojolski, DV 219), da bi okrepili našo ljubezen in zvestobo do Cerkve. Ona, prva učenka, uči vse nas učence pravilne drže spričo trpljenja nedolžnih žrtev, brez prikrivanja, sprenevedanja in malodušnosti. Marijina drža nam pomaga razumeti, kakšna naj bo drža Kristusovega učenca.«V tem duhu in v ta namen smo takrat obhajali prvosobotno pobožnost v Ljubljani na Taboru v cerkvi Srca Jezusovega. Z velikodušnim odzivom so takrat številni verniki izpričali svojo pripadnost in ljubezen do matere Cerkve.

Zadnjo in nadvse zanimivo prvosobotno pobožnost, v času pandemije, pa sem obhajala v svoji rojstni vasi Barka, prav tam, kjer sem obhajala tisto prvo v svojem življenju, in so se je udeležile tudi nekatere vrstnice iz tistega časa. Vendar je to daljša obširnejša zgodba, ki izhaja iz posvetitve Barke Marijinemu brezmadežnemu Srcu leta 1943 in pričuje o Marijini zvestobi do tistih, ki se zaupajo njeni priprošnji, prav takrat, ko se zdi, da je že vse izgubljeno

 

nedelja, 19. december 2021

PO MARIJI K JEZUSU Pogovor z gospo Dragico Čepar (4)

6. Marijini obiski so bili povezani s posvetitvijo njenemu brezmadežnemu Srcu in po njem presvetemu Jezusovemu Srcu. Zlasti je pomembno življenje iz posvetitve. Kako bi to dosegli in poglobili?

 

Odgovor: Osebno mislim, da življenje iz posvetitve pomeni uresničevati Marijina sporočila, ki jih vsebuje posvetilna molitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu; vsi, ki smo se jima posvetili smo se k temu nekako zavezali. Namreč, po temeljiti pripravi izrečena posvetitev ni cilj ampak začetek neke nove, globlje duhovne poti, po vzoru Jezusovega in Marijinega Srca. Da je posvetitev zares pomembno in daljnosežno dejanje, potrjuje tudi dogodek, ki smo mu bili priča v stiški baziliki leta 2004. Na molitvenem programu, ki se je zaključil z obnovitvijo posvetitve velike skupine vernikov, je bila navzoča tudi medžugorska vidkinja Marija Pavlovič. Ko je med videnjem, ki je sledilo, vidkinja izročila Mariji našo posvetitev, nam je nebeška Mati, nepričakovano, namenila to čudovito sporočilo: »Ne boste obžalovali tega dejanja ne vi ne vaši otroci ne vaših otrok otroci!«

Življenje iz posvetitve bi se lahko še bolj utrdilo in razcvetelo, če posvetitev ne bi kdaj bila »drugorazredna tema«. Sadove pozitivnega odnosa do posvetitve in Marijinega češčenja nasploh smo močno izkusili v času svetega Janeza Pavla II. in njegovega »Totus Tuus« (ravno danes, ko to pišem, obhajamo 32. obletnico padca berlinskega zidu). Eno leto po atentatu, ki ga je utrpel na Trgu sv. Petra 13. maja 1981, je papež poromal v Fatimo, da bi se zahvalil Mariji, ki ga je takrat rešila gotove smrti. Ob tej priložnosti je med drugim dejal: »Marijin klic k posvetitvi ni samo za enkrat. Ta klic je namenjen vedno novim generacijam, v skladu z vedno novimi 'znamenji časa'. K temu klicu se moramo nenehno vračati in ga vedno znova obnavljati.«

 

SKRIVNOST KRIŽA (11) Križ čistosti (2)

Pomembno je, da redovnik ali redovnica sprejme svojo spolnost, da je ustvarjen kot moški ali kot ženska. Tega daru se je treba veseliti in se zanj Bogu vsak dan zahvaljevati. Spolnost in telesnost je tudi za redovnika nekaj čudovitega. Vsak dan ga lahko nagiba k občudovanju vsemogočne Božje modrosti, ki je človeka tako čudovito ustvarila. Kako lepo, da me je Bog ustvaril kot moškega ali žensko! S tem mi je podaril čisto posebne darove, ki jih morem porabiti za to, da bi z vsem srcem pokazal ljubezen Bogu in bližnjemu. Tudi v čistem življenju lahko živim popolno življenje in vso lepoto, ki mi jo je Bog podaril v spolnosti, ter jo vsak dan znova vračam Bogu. Iz ljubezni do njega jo z njegovo pomočjo ohranjam tako, kot mi jo je podaril, in skušam vso svojo ljubezen bolj usmerjati v duhovno področje.

S tem, ko me je Bog poklical k čistosti, mi je naložil še večjo odgovornost ljubiti bližnjega. Moje srce mora biti nedeljeno in prosto za bližnjega. Moja ljubezen ne bo navezana samo na eno osebo, temveč na vse ljudi, h katerim me Bog pripelje, da se z njimi srečam. Vsem sem dolžan izkazati usmiljenje in jih z nesebično ljubeznijo usmerjati k Bogu. Čistost mi ljubezni nikakor ne duši, marveč ji daje novih poletov v Božje višine. Bolj postajam razpoložljiv za stisko bližnjega in poklican, da mu prinesem vsaj malo sonca. Ni potrebno deliti materialne stvari, dovolj je, da potrebnemu podeliš košček srca. Človek, ki si je izbral neporočenost zaradi nebeškega kraljestva, je izrazit romar. Ni si ustvaril stalnega prebivališča, marveč svetu izpričuje, da je romar v nebeško domovino.

Deviško živeči človek ni brez besed za druge. Odraščal je v družini, zato pozna razmere v družinah in more tudi modro svetovati. Tudi v okolju, kjer je, more biti kot tisti, ki je lahko zgled drugim, da je mogoče to, kar je Bog v nas položil, usmeriti za rast v svetosti. Je tudi priča, da spolno nagnjenje v človeku vendar ni tako močno, da mu ne bi bilo mogoče gospodovati. S svojim življenjem razodeva, da Bog spremlja človeka in mu pomaga tudi v bojih na področju čistosti. Človeku ni potrebno obupati v boju zoper poželjivost in izgubiti pogum. Deviško živeči človek je živ zgled, da Bog človeka ni zapustil, marveč mu pomaga in mu daje moč obvladovati tudi tiste sile, ki bi jim sam ne mogel biti kos. Ker je zaradi Božjega kraljestva neporočen človek na tem svetu romar, nam kaže pot naprej. Pravi nam, da se ne smemo ustaviti tu, ampak svoje življenje usmerjati v prihodnost. Opozarja nas, da smo ljudje bitja dveh domovin. Potujemo po začasni domovini in gremo pravi, večni domovini naproti. Tam bomo dosegli zadnji smisel in cilj našega življenja. Tam bomo lahko odložili vse, kar nas teži tukaj na zemlji. Pri Bogu bomo dosegli popoln mir v sebi in med seboj, tam drug na drugega ne bomo več gledali kot na moškega ali žensko, ampak bomo med seboj bratje in sestre. Ne bodo nas več pestila poželenja, ampak bomo mogli zaživeti v čisti nesebični ljubezni med seboj in z Bogom. V večni domovini se bodo nehali strahovi in dvomi, ali bom zmogel ali ne. Tam bo z Božjo pomočjo vse dopolnjeno. V nebesih bodo vse naše misli usmerjene samo k Bogu v hvaležnosti, da nas je tako čudovito ustvaril, vodil, varoval in odrešil.

Če je redovnik v tem življenju priča prihodnjih stvarnosti, to ne pomeni, da v svoji usmerjenosti k Bogu pozablja na bližnjega. Ljubezen, h kateri je poklican, mu daje rasti v obeh smereh, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen do Boga mu razširja pogled na bližnjega, saj je delo Božjih rok. K Bogu usmerjeni redovnik najde v Bogu vse svoje brate in sestre. Redovno življenje ni samotno gledanje Boga in pozabljanje na svet, v katerem živi. To ni beg iz sveta bolečine, ampak je pot v svet. Bog redovnika še bolj polaga na svet in ga pošilja, da bi v Božjem imenu ljubil tiste, ki so potrebni ljubezni. Redovnikova ljubezen je trpečemu človeku lahko iskrica, ki ga ogreje v mrazu. Daje mu doživeti, da je ljubljen. Odpre mu oči k tistemu, ki ga neskončno bolj ljubi, k tistemu, od katerega je ljubljen. Redovnik je lahko orodje v rokah ljubečega Boga in dviga tam, kjer je treba dvigati, ter pomaga tam, kjer je treba pomagati.

Po poti čistosti smo prišli na goro Golgoto. Prišli smo pod Jezusov križ. Na križu visi on, ves ubog, ves umazan, ves izmučen in krvav, toda čist. Njegovo srce je čisto, nenavezano na svet, ki ga zapušča. Navezano je samo na Očeta, v katerega srcu je našel vse nas. On, ves čist in brezmadežen, nam govori, naj ljubimo čistost, ki je njegov dar. Kliče nas, naj mu bomo v življenju podobni. Obljublja nam tudi svojo pomoč in svoje varstvo. Da, obljublja nam, da bo z nami, ne more pa nam zagotoviti, da nas ne bodo križali. Tako kakor on bomo tudi mi morali na križ. Tudi mi bomo morali z njim trpeti in biti zasramovani. Tudi mi bomo trpeli muke, ko nas bo telo klicalo v telesne užitke, duh pa bo hotel k Bogu. Morali bomo križati svoje telo, morali bomo zaradi njega trpeti, a ne bomo sami. Z nami bo trpel Jezus, z nami se bo boril on, ki pozna naše stiske in bolečine. Takrat, ko nas bodo zasramovali zaradi deviškega življenja, se oklenimo njega. Zatecimo se v njegovo odprto Srce in dobili bomo novih moči. On bo pomagal nositi naš križ, saj nas ima tako rad, da bi nas nosil kakor izgubljeno ovco noč in dan ter nas varoval pred vsem, kar nas ogroža. On bo varoval našo čistost, če jo bomo darovali samo njemu. Da, darovati jo moramo njemu, saj nam jo je on podaril. On, ki je izvir vsake čistosti, nam bo pomagal živeti čistost telesa in srca. On nam bo dal moči, da nas bo njegova milost vedno bolj razvnemala v ljubezni, da bomo tudi mi sposobni izgorevati za bližnje. Razodel nam bo, da bomo vsak dan bolj mogli razumeti skrivnosti čistosti. Ne bo pustil, da bi ostali nerodovitni, marveč bo spremenil našega duha, da bo rodoviten in živ. V luči devištva bomo čedalje bolj mogli razumeti svoje življenje, svoje poslanstvo in cilj, za katerega smo ustvarjeni. Čistost bo iz odpovedi in boja v nas postala vir moči za nas same in za tiste, ki nas potrebujejo. V nas bo postala studenec vode, tekoče v večno življenje.

p. Branko Petauer

 

sobota, 18. december 2021

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (8, konec)

Izključili smo teoretično rešitev vprašanja, kako je svetovno trpljenje združljivo z Božjo dobroto. Dokler se bojujemo, nam je odvzet pregled nad skrivnostjo. Dopuščen je samo pogled na zapuščenost od Boga na križu, kakor da bi bila v njegovi najbolj notranji temi vserazsvetljujoča svetloba. Apostol noče »vedeti za ničesar drugega kakor Jezusa Kristusa, in sicer Križanega«. »Nobena svetna modrost, da Kristusov križ ne bi bil izpraznjen« (1 Kor 2,2; 1,17). Temina je v kriku Križanega: »Zakaj?« (Mr 15,34). Vprašanje najhujšega trpljenja, ki ne dobi odgovora. Saj tudi ne more dobiti odgovora, kajti Križani nosi in uteleša greh sveta, nesmisel, na katerega ne more biti odgovora. Toda tisti, ki zakriči z vprašanjem, je hkrati tisti, ki svojega duha izroči v roke (izginulega) Očeta (Lk 23,46). Je Otrok, ki s svojim vprašanjem kljub vsemu zaupa Očetu, obračajočemu se proč. Molčanje brez odgovora ne uniči Sinove vere v Očeta.

S tem se celoten nerešljivi problem pomakne v notranjost Boga. Kajti prizor, ki se odigrava na križu, je prizor med Božjim Očetom in njegovim učlovečenim Sinom. In njun skupni Sveti Duh, ki je zraven, ki posreduje molčeče odvračanje in molčeče zaupanje, kaže, da se oboje dogaja v soglasju. Vprašajmo globlje: ustvarjeni svet, ki trpi, gotovo ni Bog. Toda kje naj bo, če ne tudi v Bogu, ko vendar ne more obstajati nič zunaj vsenavzočega Boga? Prostor sveta je tam, kjer so v Bogu Oče, Sin in Sveti Duh eno samo večno življenje ljubezni, ki more biti zato samo življenje ljubezni, ker se osebe v Bogu razlikujejo kljub enakosti svojega bistva. Zato krščanstvo (kot edina vera v enega Boga) ve, da je razlika nekaj dobrega, in zato tudi trajna razlika med Bogom in ustvarjenim svetom ne omaje njegovega bivanja v Bogu. Drugega kraja ni.

To pa seveda pomeni, da je trpljenje sveta blizu Božjega Srca; naj bo trpljenje, ki je v naravi, ali hujše trpljenje, ki izhaja iz človeške svobode in si ga ljudje med seboj povzročajo; Bog tega trpljenja ne more spregledati, ampak ga mora soditi. Vse to je v Bogu. Optična prevara »filozofirajočega« človeka je, če misli, da se trpljenje dogaja »tu spodaj« in ga »tam zgoraj« gleda blaženo-neprizadeti Bog. Vse proti nebu stisnjene pesti uporniškega človeka merijo v napačno smer.

Trpeči, ki kriči v smrtnem boju, je Bog. Trpeči je Bog, ker je celoten svet, kakršen je, z vso svojo krvjo in vsemi svojim solzami, v Kristusu. Natančneje rečeno: v križanem Kristusu je bil načrtovan in ustvarjen. »V njem smo po sklepu Očetove volje posinovljeni; v njem imamo odrešenje po njegovi krvi, odpuščanje grehov« (Ef 1,5–7). »Odkupljeni smo po dragoceni krvi Kristusa kot brezmadežnega Jagnjeta. On je bil vnaprej izbran pred stvarjenjem sveta« (1 Pt 1,19s). To pa pomeni, da je Božja ljubezen že vedno vnaprej objela vse trpljenje sveta, seveda Božja troedina ljubezen. Njenih razsežnosti nihče ne bo mogel dojeti ne v času ne v večnosti. O njej zmoremo reči le to, da pušča za seboj vsako obliko trpljenja, na katero ne moremo odgovoriti; tega trpljenja ne izključuje, ampak vključuje. To je ljubezen, ki more tvegati tudi vse norosti in zločine človeške svobode. Teh seveda nikakor ne potrebuje, da bi bila ljubezen, kvečjemu, da bi vsemu svetu dokazala, da »je ljubezen močnejša kakor smrt in pekel« (Vp 8,6).

Hans Urs von Balthasar, Gott und das Leid, v: isti, Die Antwort des Glaubens, Johannes Verlag Einsiedeln, Freiburg Neuausgabe 2005, 79–101. Z dovoljenjem založbe prevedel Anton Štrukelj.

 

petek, 17. december 2021

MOLITEV POSVETITVE JMS (11) »Vračam vama ljubezen, ki mi jo izkazujeta še danes.«

Jezusova in Marijina ljubezen do nas se zdaj, ko sta poveličana v nebeški slavi, ni zmanjšala. Zazrti moramo biti v prebodeno Srce križanega Kristusa, ki je neusahljiv vrelec Božje ljubezni, vir rešitve za vsakega človeka. Sv. Albert Veliki pravi, »da je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, da se ne bi nikoli naveličali opazovati njegovo Srce«. »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,19), vzklika apostol Janez.

Papež Pij XII. je v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca zapisal, da nam Jezusovo srce »predstavlja in nazorno postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še sedaj ljubi. Prav zato je treba pripisovati češčenju presvetega Srca tolikšen pomen in ga imeti za najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti … Češčenje presvetega Srca Jezusovega je po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega … Za svoj namen ima, da nas privede do najpopolnejše in najbolj dovršene ljubezni do Boga in do bližnjega, do tiste ljubezni, ki vsak dan bolj velikodušno izpolnjuje novo zapoved« (št. 60).

Papež Janez Pavel II. je dejal: »Jezus je večna žrtev. Po vstajenju od mrtvih in poveličanju na Očetovi desnici nosi na svojem nesmrtnem telesu znamenja ran na rokah in nogah in na svoji prebodeni strani (Jn 20,27; Lk 24,39s) ter jih kaže Očetu v svoji nenehni molitvi, ko prosi za vse (Heb 7,25; Rim 8,34).«

Leta 1673 je Jezus v posebnem razodetju povedal sv. Marjeti Mariji Alacoque: »Moje Božje Srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, da njenih gorečih plamenov ljubezni ne more več zadrževati v sebi, ampak jih hoče razliti po vsem svetu.«

Ne smemo biti nehvaležni ob toliki Jezusovi ljubezni do nas, sicer bi tudi nam veljale besede, ki jih je Jezus izrekel sv. Marjeti pri najpomembnejšem prikazanju junija 1675: »Glej to Srce, ki je ljudi tako ljubilo, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samó nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb. Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu Srcu, zato da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki sem jih deležen v oltarnem zakramentu.«

Jezusovo Srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni. Vanj je zasajen križ, obdaja ga trnova krona, oboje pa kaže, do kod je bila pripravljena iti Jezusova ljubezen.

Tudi iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in do ljudi. Meč, ki prebada Marijino Srce, in trni, ki ga obdajajo, naznanjajo, koliko je Devica Marija trpela iz ljubezni do nas in za nas.

p. Anton

četrtek, 16. december 2021

Prerok Zaharija in evangelist Janez

Evangelist Janez na slovesen način pripoveduje, kako je vojak prebodel Jezusovo stran in s tem njegovo srce: »Ko so (vojaki) prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: 'Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila.' In zopet drugo Pismo pravi: 'Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli'« (Jn 19,33–37; prim. Zah 12,10).

Pij XII. lepo ugotavlja: »Kar je tu zapisano o Kristusovi strani, ki jo je vojak ranil in odprl, isto je treba reči o njegovem srcu. Sulica je namreč s svojim sunkom čisto gotovo zadela njegovo srce. Saj je vojak zato zamahnil s sulico, da bi bila z gotovostjo ugotovljena smrt Jezusa Kristusa, pribitega na križ. Zato nam je rana Presvetega Srca Jezusovega, ki jo je prejel, ko je bil že mrtev, za vsa stoletja živa slika tiste neizmerne ljubezni, s katero je Bog daroval svojega edinorojenega Sina v odrešenje ljudi, in živa slika tiste ljubezni, s katero je Kristus nas vse tako silno vzljubil, da je za nas samega sebe kot krvavo žrtev daroval na Kalvariji: 'Kristus nas je vzljubil in se za nas dal v daritev in krvavo žrtev Bogu v prijeten vonj' (Ef 5,2)« (št. 39).

V Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje beremo: »V nekem smislu smemo reči, da je pobožnost v čast Srcu Jezusovemu prenos v bogoslužne oblike tistega pogleda, ki ga vsi krščanski rodovi glede na preroško in evangeljsko besedo usmerjajo k njemu, ki je bil preboden (prim. Jn 19,37; Zah 12,10), to je h Kristusovi strani, prebodeni s sulico, iz katere je pritekla kri in voda (prim. Jn 19,34)« (št. 167).

Papež Benedikt XVI. je še kot teolog Joseph Ratzinger napisal knjigo Gledati na Prebodenega, ki v bistvu govori o češčenju Presvetega Srca.

Sv. Bonaventura (+ 1274) piše: »Da bi se dopolnila prerokba: 'Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli', je Božja previdnost dopustila, da je eden od vojakov s sulico prebodel njegovo srce, da bi iz njega privrela kri in voda; da bi se odprl ta vrelec odrešenja in milosti ter postal vsemu občestvu Cerkve živa voda, tekoča v večno življenje … K temu viru življenja in luči prihiti torej, poln goreče želje, kdorkoli si, ki si se posvetil Bogu.« »O kako dobro in prijetno je bivati v tem Srcu!«

p. Anton