SKRIVNOST KRIŽA (10) Križ čistosti (1)

Bog je človeka ustvaril kot duhovno in telesno bitje. Ker živimo na tem svetu, smo zelo zaznamovani s telesnostjo. Tako telo, kot ga imamo, si je zamislil Bog in je seveda Božje delo. Človeško telo nikakor ni slabo ali, kakor so učile nekatere ločine, hudičevo delo in je od Boga samo duša. Tako nikakor ne smemo misliti. Tudi telo, ki ga imamo, je Božji dar. Res nas zelo zaznamuje, a je tudi tisto, ki nam pomaga uresničevati ljubezen.

»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Kako čudovito si je Bog zamislil človeka, da ga je ustvaril kot moškega in žensko. V srce jima je položil ljubezen in hrepenenje, da hrepenita drug po drugem in si lahko izkazujeta medsebojno ljubezen. Ta ljubezen ju dviga in jima daje v življenju moč ter ju odpira za Boga. Celo stvariteljsko moč je podaril Bog človeku v naročje. Mož in žena sta v svoji ljubezni rodovitna in lahko nadaljujeta to, kar je Bog začel. Nadaljujeta človeški rod in sodelujeta z Bogom stvarnikom, ko porajata nova človeška življenja. V dejanju take rodovitne ljubezni neposredno sodelujeta z Bogom stvarnikom. Mož in žena podarita novemu bitju telo, Bog pa mu vdihne neumrljivo dušo. To je velik dar in veliko zaupanje z Božje strani.

Telesnost človeka zelo zaznamuje v vseh njegovih delih in mišljenju. Je neke vrste gibalo, ki človeka vodi v delovanje in ustvarjanje. Še posebej pa je človeka zaznamovala spolnost. To, da smo ljudje ustvarjeni kot moški in ženske, je delo Božje ustvarjalne ljubezni. Na ta način nam je Bog položil v srce hrepenenje po drugem, po ljubezni. To nam pove, da človek ni ustvarjen za samega sebe, marveč da bi se dopolnjeval in rasel v odnosu do drugega. Moški vidi izpolnitev svojega življenja v združitvi z žensko, ko z njo lahko ustvari trdno življenjsko skupnost, družino. Ta skupnost oba kliče k darovanju in razdajanju drug za drugega. Kliče ju, da pozabljata na svoje ugodje in se podarjata drug drugemu. Ljubezen ju kliče, da je njuno življenje eno samo darovanje. Iz te podarjajoče ljubezni se porajajo otroci, ki imajo v ozračju ljubezni najboljšo možnost za rast in duhovni razvoj. Družina postane skupnost, v kateri prebiva Bog, ki vso skupnost blagoslavlja in ohranja.

Na žalost danes mnogi ljudje ne vedo za to čudovito poslanstvo spolnosti in zakonske ljubezni. Spolnost jim je postala samo vir užitka. Ne usmerja jih več v darovanje in ljubezen, temveč v uživanje in sebično zadoščevanje svojih poželenj. Tako spolnost ni več tista, ki bi človeka gradila in ga vodila vedno bolj k Bogu, ampak ga vodi proč od Boga in mu jemlje dostojanstvo, ki mu ga je Bog podaril. Spolno uživanje brez vsake odgovornosti človeka razčlovečuje in ga zelo ponižuje. Tako ravnanje je vir nesreče za človeka, ki se v to poda, in tudi za vse druge, ki jih tak človek izrabi kot sredstvo za potešitev poželenja. Da, iz Božjega daru lahko spolnost postane poželenje in vodi v greh. Prvi greh je v človeku to čudovito urejenost porušil in vanj vcepil sebično poželenje. Na ta način je spolnost mogoče izrabiti v grešen namen. To, kar naj bi po Božji zamisli človeka izpopolnjevalo in uresničevalo, ga zaradi izvirnega greha lahko tudi ponižuje, oddaljuje od Boga in razčlovečuje. Spolnost si je Bog zamislil tudi kot pomoč pri rasti v svetosti, a jo je človek obrnil v greh in uživanje.

Kljub temu, da je po izvirnem grehu spolnost dobila tudi sebično usmerjenost, je vendarle Božji blagoslov, ki človeka spremlja, tako močan, da mu daje moč živeti urejeno spolno življenje. Ta blagoslov je tako trajen in močan, da ga tudi izvirni greh ni mogel v celoti razdreti. Poškodoval ga je in mu zmanjšal učinek, vendar ga Bog pri tistih ljudeh, ki to iskreno želijo, nenehno utrjuje in obnavlja. Zato ni nemogoče živeti urejeno življenje. Kljub sebičnemu nagnjenju je sile telesnosti mogoče imeti v svojih rokah in jih usmerjati, da življenje postaja darovanje in služenje. Spolnost je z Božjo pomočjo mogoče spremeniti v silo, ki nas vodi v svetost in nam resnično pomaga, da uresničimo svoje življenje po Božji volji. Brez sodelovanja z Božjo milostjo pa lahko prav spolnost postane vir greha in propada človeka.

Nagnjenje do nasprotnega spola je v človeku zelo močno, da bi mu moglo pomagati uresničevati ljubezen v darovanju. Lahko pa je zanj tudi vir trpljenja. Gotovo je težko človeku, ki ga dan na dan glodajo misli na sebični užitek in mu jemljejo moč za duhovno življenje.

Jezus nam je v svojem življenju na zemlji pokazal, da se da živeti urejeno življenje tudi brez da bi uresničil svoje hrepenenje po nasprotnem spolu. Pokazal nam je življenje v devištvu in nam ga svetoval, da se lahko zanj odločimo zaradi nebeškega kraljestva. Čistost zaradi nebeškega kraljestva nas odpira k bolj nerazdeljenemu služenju in nam pomaga gospodovati nad poželenjem. Pomaga nam posvečevati spolnost na drugačen način kot v zakonski skupnosti. Jezus pravi, da so si nekateri izbrali neporočenost zaradi nebeškega kraljestva. Na koncu pa dodaja: Kdor more doumeti, naj doume. Neporočenost zaradi nebeškega kraljestva nikakor ni beg pred zakonsko odgovornostjo, niti ne postavlja zakonskega življenja v podrejeni položaj. Nikakor, saj je Jezus sam zelo cenil zakonsko življenje in je odraščal v družini. Zakonsko zvezo je celo povzdignil v zakrament in jo obdaril s posebnimi milostmi. Deviško življenje nam omogoča bolj nedeljeno služenje več bratom in sestram. Pomaga nam, da je naše srce celo samo za Boga.

Življenje v čistosti nam pomaga uporabiti vse sile, ki jih človek sicer uresniči v družinski skupnosti, za rast v svetosti in služenje bližnjim. Ne pomeni pa, da bo človek, ki se je odločil za čistost, rešen vseh skušnjav zoper čistost. Človek ostaja človek tudi, če se odloči za čisto in deviško življenje. Ostane spolno bitje, ki ima hrepenenje po drugem spolu in težnjo, da bi bil telesno rodoviten. Na tem področju je potreben vsakdanji boj. Ni dovolj, da redovnik ali redovnica naredi zaobljubo čistosti, ampak se je vsak dan znova treba odločiti za čistost in jo živeti. To tudi ni vedno lahko, saj je poželenje v človeku lahko tako silno, da se mu je težko upirati. Iz zgodovine Cerkve lahko vidimo, kako so se nekateri svetniki in svetnice s tem borili tudi cela leta ali desetletja. Potrebno je biti buden na tem področju in se izogibati vseh priložnosti, ki bi nam lahko zbudile skušnjave.

p. Branko Petauer

 

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (7) Akcija in pasijon

Ker je Jezusovo trpljenje prostovoljno, ker je (po izjavi nekaterih cerkvenih očetov) »bil rojen, da bi mogel umreti«, je njegovo trpljenje v resnici vrhunec njegovega dela, opravljenega na svetu. To ni tako tuje, kakor se zdi na prvi pogled. Latinska beseda »labor« pomeni delo in muko. Roditi človeka, je za ženo neločljivo oboje: trdo delo in bolečina. Kje je na svetu prava rodovitnost brez bolečine? Pšenično zrno mora umreti, da bi obrodilo sad. Nobena velika umetnina ni porojena brez stoterih smrti umetnika. Vsak doraščajoči mora skozi njemu nerazumljivo osamljenost priti do zrelosti. Nihče ne najde Boga v resnici brez razočaranja in solza. Nihče ne ljubi sveta – kakor Frančišek v Sončni pesmi – brez neke oblike stigmatizacije, prejema ran. Bolečina je tako dober hlapec Boga kakor veselje. Za Križanega je pasivna boleča preobremenitev njegove človeške narave in dejavno voljno prenašanje tudi te preobremenitve prav tako eno, postane rodovitno veliko globlje kakor bolečine žene na porodu. Zato more biti tudi trpljenje v hoji za Kristusom deležno te rodovitnosti. Trpljenje, če ga razumemo krščansko, more biti zaklad, ki ga trpeči ne nalagajo v nebesih predvsem zase, ampak ga razdeljujejo soljudem; ti ljudje so morda najbogatejši med Kristusovimi udi. Že misel, da so pričevalci (martyr pomeni pričevalec) resnice krščanstva, je mnoge v krščanskih stoletjih in danes opogumljala v gulagu. A to je samo začetek smisla njihovega trpljenja; nadaljevanje in vrhunec – to moramo trpečim izrecno položiti na srce – je, da morejo s svojim trpljenjem resnično spreminjati svet v malem (se pravi pri posameznikih, ki jih poznajo ali ne poznajo) in velikem (v politiki in gospodarstvu ter drugih vesoljnih zadevah). Trpeči so darovalci, verjetno v veliko obsežnejšem smislu kakor pa dejavni in prizadevni.

To spada k absolutni edinstvenosti krščanskega nauka. Ta nauk neposredno preobrne vse nakazane človeške poskuse, da bi trpljenje premagali kot golo zlo.

Jezus uporablja judovsko misel »plačila«, ki bo za zemeljsko trpljenje izplačano v nebesih. V tem pojmu moramo predvsem poudariti, da trpljenje – najprej v krščanskem pojmovanju – vsebuje vrednost, nagrado, ki jo je mogoče duhovno oceniti. To »plačilo« ni nekaj drugotnega onkraj prvotnega, kakor pokaže lepa Jezusova podoba o ženi na porodu: njen dosežek in plačilo sta samo dve obdobji enega samega dogajanja: »Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, od veselja, da je človek rojen na svet, ne misli več na bridkost« (Jn 16,21). Kristjan pa ima vrhu tega možnost, da to »plačilo« ali »vrednost« svojega trpljenja vnaprej nameni drugim v dobro. In če človek to stori, sme biti prepričan, da ga Bog ne bo prikrajšal.

V krščanskem območju je očitna ta vrednost trpljenja, ki ga zaznavamo v veri. Ni naša stvar, da bi vedeli, kako daleč se po dobroti Božjega usmiljenja razprostira onkraj območja žive vere – na primer na tiste, ki umirajo v služenju za druge, ali na tiste, ki vdano prenašajo težko duhovno usodo ali hude telesne bolečine. A skrb za to smemo mirno prepustiti Bogu.

 »Delo pasijona« pa nikakor ne razvrednoti Jezusovega božje-človeškega delovanja na zemlji. Njegov pasijon obsega vso njegovo prejšnjo akcijo, tako kakor smrt v vsakem človeškem življenju zaključi vse delovanje. Smrt ne pove, da je bilo delovanje poprej nesmiselno in zaman. Tako v krščanstvu pasijon ne odpravi smisla človeškega in krščanskega delovanja. Vsekakor smo povabljeni, da storimo vse, kar je v naši moči, da bi lajšali človeško trpljenje okoli sebe, da bi, kolikor moremo, ustvarjali mir med ljudi in med narodi, da bi opravljali vsa telesna in duhovna dela usmiljenja, ki nam jih priporoča evangelij; da bi pospeševali vsak smiseln napredek za zdravljenje bolnih, premagovanje revščine v favelah po svetu, odpravljanje vseh krivic v rasnem zapostavljanju ali vsakovrstnega zatiranja proletariata. Zato niti ni treba biti kristjan, čeprav naj bodo kristjani v vseh teh zadevah prvi borci človeškosti in naj opogumljajo malodušne.

Jezus sam je v javnem delovanju delal znamenja, ob katerih naj bi prepoznali njegovo mesijanstvo. Na vprašanje zaprtega Krstnika, ali je Jezus Pričakovani, odgovarja: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se oznanja blagovest« (Mt 11,5s). Obujanje mrtvih je njegova prednostna pravica. A dobrote, izkazane trpečim – kaplja na vročem kamnu – so simbol ne le za milost, ki jo Bog podarja ljudem, ampak tudi za to, kar naj ljudje izkazujejo drugim ljudem. V Svetem pismu ni zaman velika pohvala in priporočilo zdravnika (Sir 38). A čudno, temu priporočilu je dodano še drugo: naj smrti ne jemljemo tragično. Vsa človeška umetnost naj si prizadeva tako za bolnike kakor za svoj napredek, a priznava naj nepresegljivo mejo: smrt kot znamenje Božje moči nad končnim bitjem. Ta uvid je ponižujoč: nesmiselno je, če bi hoteli brez konca podaljševati umrljivo življenje. Sreča je, spet po Svetem pismu, če umreš »nasičen z dnevi«; ženska nerodovitnost in moška skopljenost sta pohvaljeni, če obvarujeta pred zlobo; ali zgodnja smrt, če obvaruje pred hudobnim življenjem (Mdr 3,19s; 4,7s). Nasprotni dokaz dajejo utopični romani, ki nam opisujejo pošastne večstoletnike (recimo Werflov roman »Zvezda nerojenih« ali »Pogumni novi svet« Aldousa Huxleyja).

Človek na tem svetu ostaja bojevnik zoper sile, ki jih more delno premagati, a ostajajo večno nad njim. Virusi in mikrobi, ki se napravijo odporne proti novim zdravilom, nam to resnico ironično postavljajo pred oči. Ali ni tako, da se samo z zaskrbljenostjo oziramo naprej v čas, ko bodo stroji človeku odvzeli vse delo in ta ne bo vedel, s kakšno »dejavnostjo v prostem času« naj preganja svoj dolgčas in, kakor pravijo, »zabija čas«? Gotovo, tudi šport vsebuje trenutke boja; vendar ali ni šport le nedolžen odsev nečesa zares napetega, kar izpolnjuje bivanje: namreč bivanjskega boja?

Ob koncu tega premišljevanja so čisto preprosto Jezusovi »blagri«. Obstajata dve vrsti blagrovanih: trpeči (ubogi, žalujoči, lačni in žejni, preganjani) in tisti, ki se sočutno zavzemajo zanje: krotki, ki ne udarijo nazaj, usmiljeni, miroljubni. A kje bi bili drugi, če ne bi bilo prvih? Jezus blagruje celoto, vzajemnost trpečih in tistih, ki lajšajo trpljenje. Jezusa ne bi razumeli prav, če bi hoteli trpljenje in lajšanje povezovati zgolj s tem svetnim časom, blaženost in »plačilo« pa zgolj z nebesi. Pod strahotno resničnostjo svetovnega trpljenja in (pogosto obupanega) boja proti njemu kakor pod razburkano morsko gladino Jezus vidi globino, ki se imenuje mir, še več, blaženost. To nepojmljivo gledanje v globino nas zadnjič vodi pred naše globoko vprašanje: Bog in trpljenje.

Hans Urs von Balthasar

 

Podoba vrat

Ko razmišljam o posvetitvi Jezusovemu Srcu, mi je ena najlepših prispodob zanj podoba vrat. Jezusovo srce je bilo prebodeno, da bi ta rana postala vrata, skozi katera bi vstopali vanj, v Njegovo srce, v srce samega Boga. In četudi je Njegovo srce na široko odprlo svoja vrata pa žal mnogokrat hodimo mimo njih. Zato pa takrat on pravi našemu srcu: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata , bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Naj nam posvetitev JMS pomaga, da bi vedno tudi mi imeli zanj odprta vrata svojega srca. Le tako bomo namreč zares zaživeli naš klic: »Upodobi naša srca po svojem Srcu.« Osebno me k temu kliče tudi novomašno geslo: »Gospod, h komu naj gremo?« (Jn 6,68). Apostol Peter namreč s temi besedami izrazi, da ni nikogar drugega kot Jezus, kateremu bi bilo vredno slediti, da vrata k Bogu vodijo edino preko Njegovega odprtega srca.

Peter Čemažar

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (10) »S to posvetitvijo in izročitvijo vama vračam ljubezen.«

Stara in Nova zaveza nam oznanjata, kako nas Bog ljubi. »Bog je ljubezen« (Jn 4,8.16). To je najbolj osrečujoča resnica, ki jo vemo o Bogu. Neizmerna Božja ljubezen se je v človeškem rodu na najodličnejši način razodela v Jezusu Kristusu, takoj za njim pa v Devici Mariji. Jezus je v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi.

V razgovoru z Nikodemom je povedal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16s).

Evangelist Janez je zapisal, da je Jezus »vzljubil svoje, ki so bili na svetu« in jim je »izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Po besedah sv. Pavla je naš Odrešenik iz ljubezni do nas »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,7s).

Papež Janez Pavel II. je v enem od svojih nagovorov v čast Jezusovemu Srcu zelo lepo pokazal njegovo delovanje: »Ali ni to Srce Njega, 'ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela' (Apd 10,38)? Ali ni to Srce Njega, ki je storil, da so slepi spregledali, hromi shodili, mrtvi bili obujeni? – in da je bila blagovest oznanjana ubogim (Lk 7,22)? Ali ni to Srce Jezusa, ki ni imel, kamor bi glavo naslonil, lisice pa so imele svoje brloge in ptice svoja gnezda (Mt 8,20)? Ali ni to Srce Jezusa, ki je branil ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, da bi je ne kamenjali, in ji je potem rekel: 'Pojdi in odslej ne greši več!' (Jn 8,3–10)?«

Ljubezen je bila gonilna sila pri vsem, kar sta Jezus in Marija storila za nas. Ko se izročamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se darujemo njuni ljubezni in se hkrati odpovedujemo vsaki ljubezni, ki ni v soglasju z njuno ljubeznijo. Sv. Janez Vianney je dejal: »Nekaj lepega je, da imamo srce in da moremo z njim – čeprav je tako majhno, ljubiti Boga.«

Podoba obeh Src nam govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, do vsake župnije, vsake družine, vsakega posameznika. Njuna čudovita ljubezen do grešnega človeštva se razodeva vseskozi od Jezusovega rojstva v betlehemskem hlevu do smrti na križu na Golgoti. Njuna ljubezen je prav zato tako čudovita, ker je križana. Prava ljubezen se pokaže v življenju, svoj vrh pa doseže v trpljenju. Jezusovo in Marijino zemeljsko življenje sta najboljši dokaz, da je res tako. Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, posvetitev in izročitev obema Srcema in življenje iz te posvetitve je najuspešnejša šola ljubezni do Boga in do bližnjega.

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (9)

 Na kaj se naše češčenje nanaša neposredno in na kaj posredno?   

Češčenje Srca Jezusovega se neposredno nanaša na 1) Gospodovo telesno srce kot simbol njegove trojne ljubezni (s čuti izražena človeška ljubezen, duhovna človeška ljubezen in Božja ljubezen), 2) na to trojno ljubezen in na 3) Odrešenikovo osebo sámo, saj gre češčenje končno vedno le osebi, v Kristusu pa je samo Božja oseba. Papež Pij XII. je v okrožnici o Srcu Jezusovem zapisal: »Srce našega Odrešenika na nek način predstavlja osebo Božje Besede« (št. 43).

Posredno, a nujno pa je naše češčenje Srca Jezusovega usmerjeno na ljubezen v Sveti Trojici. Češčenje Srca Jezusovega je namreč »po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega« (št. 60).

Središčno mesto Odrešenikove trojne ljubezni

Češčenje Srca Jezusovega je češčenje njegove ljubezni. Posvetitev Srcu Jezusovemu je posvetitev in izročitev njegovi ljubezni. Praznik Srca Jezusovega je praznik Odrešenikove ljubezni. Poudarek je na ljubezni, na učlovečeni Božji ljubezni. Srce je pri tem le izhodišče in simbol, ki kaže na drugo stvarnost, na Odrešenikovo ljubezen. Ko častimo Presveto Srce Jezusovo, častimo ljubečo Kristusovo osebo, ki je neskončno ljubeča in neskončne ljubezni vredna. Zato sta okrožnici papeža Pija XII. in papeža Benedikta XVI., 'Haurietis aquas' in 'Bog je ljubezen', zelo sorodni med seboj. Danes je prav to potrebno vedno znova naglašati. Ker smo ljudje tako zelo slabotni, se Božja ljubezen do nas izraža kot usmiljena ljubezen.

Pij XII. piše: »Kristusovo Srce je torej prepolno Božje in človeške ljubezni ter je prebogata zakladnica vseh milosti, ki jih je naš Odrešenik zaslužil s svojim življenjem, trpljenjem in smrtjo. Zato je brez dvoma studenec tiste neusahljive ljubezni, ki jo njegov Duh razliva v vse ude njegovega skrivnostnega telesa« (št. 42).

Včasih slišimo ugovor: »Obračam se naravnost na Jezusa in na njegovo ljubezen, ne na njegovo srce.« Če poznamo okrožnico, lahko uvidimo, da gre tu za nesporazum, saj se pri češčenju Srca Jezusovega obračamo na Jezusa osebno, le da je pri tem v ospredju njegova neizmerna ljubezen do nas.

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2021

Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00 bodo: 8. novembra in 6. decembra.

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 24. oktobra, 28. novembra in 26. decembra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa.