Bog je človeka ustvaril kot duhovno in telesno bitje. Ker živimo na tem svetu, smo zelo zaznamovani s telesnostjo. Tako telo, kot ga imamo, si je zamislil Bog in je seveda Božje delo. Človeško telo nikakor ni slabo ali, kakor so učile nekatere ločine, hudičevo delo in je od Boga samo duša. Tako nikakor ne smemo misliti. Tudi telo, ki ga imamo, je Božji dar. Res nas zelo zaznamuje, a je tudi tisto, ki nam pomaga uresničevati ljubezen.
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Kako čudovito si je Bog zamislil človeka, da ga je ustvaril kot moškega in žensko. V srce jima je položil ljubezen in hrepenenje, da hrepenita drug po drugem in si lahko izkazujeta medsebojno ljubezen. Ta ljubezen ju dviga in jima daje v življenju moč ter ju odpira za Boga. Celo stvariteljsko moč je podaril Bog človeku v naročje. Mož in žena sta v svoji ljubezni rodovitna in lahko nadaljujeta to, kar je Bog začel. Nadaljujeta človeški rod in sodelujeta z Bogom stvarnikom, ko porajata nova človeška življenja. V dejanju take rodovitne ljubezni neposredno sodelujeta z Bogom stvarnikom. Mož in žena podarita novemu bitju telo, Bog pa mu vdihne neumrljivo dušo. To je velik dar in veliko zaupanje z Božje strani.
Telesnost človeka zelo zaznamuje v vseh njegovih delih in mišljenju. Je neke vrste gibalo, ki človeka vodi v delovanje in ustvarjanje. Še posebej pa je človeka zaznamovala spolnost. To, da smo ljudje ustvarjeni kot moški in ženske, je delo Božje ustvarjalne ljubezni. Na ta način nam je Bog položil v srce hrepenenje po drugem, po ljubezni. To nam pove, da človek ni ustvarjen za samega sebe, marveč da bi se dopolnjeval in rasel v odnosu do drugega. Moški vidi izpolnitev svojega življenja v združitvi z žensko, ko z njo lahko ustvari trdno življenjsko skupnost, družino. Ta skupnost oba kliče k darovanju in razdajanju drug za drugega. Kliče ju, da pozabljata na svoje ugodje in se podarjata drug drugemu. Ljubezen ju kliče, da je njuno življenje eno samo darovanje. Iz te podarjajoče ljubezni se porajajo otroci, ki imajo v ozračju ljubezni najboljšo možnost za rast in duhovni razvoj. Družina postane skupnost, v kateri prebiva Bog, ki vso skupnost blagoslavlja in ohranja.
Na žalost danes mnogi ljudje ne vedo za to čudovito poslanstvo spolnosti in zakonske ljubezni. Spolnost jim je postala samo vir užitka. Ne usmerja jih več v darovanje in ljubezen, temveč v uživanje in sebično zadoščevanje svojih poželenj. Tako spolnost ni več tista, ki bi človeka gradila in ga vodila vedno bolj k Bogu, ampak ga vodi proč od Boga in mu jemlje dostojanstvo, ki mu ga je Bog podaril. Spolno uživanje brez vsake odgovornosti človeka razčlovečuje in ga zelo ponižuje. Tako ravnanje je vir nesreče za človeka, ki se v to poda, in tudi za vse druge, ki jih tak človek izrabi kot sredstvo za potešitev poželenja. Da, iz Božjega daru lahko spolnost postane poželenje in vodi v greh. Prvi greh je v človeku to čudovito urejenost porušil in vanj vcepil sebično poželenje. Na ta način je spolnost mogoče izrabiti v grešen namen. To, kar naj bi po Božji zamisli človeka izpopolnjevalo in uresničevalo, ga zaradi izvirnega greha lahko tudi ponižuje, oddaljuje od Boga in razčlovečuje. Spolnost si je Bog zamislil tudi kot pomoč pri rasti v svetosti, a jo je človek obrnil v greh in uživanje.
Kljub temu, da je po izvirnem grehu spolnost dobila tudi sebično usmerjenost, je vendarle Božji blagoslov, ki človeka spremlja, tako močan, da mu daje moč živeti urejeno spolno življenje. Ta blagoslov je tako trajen in močan, da ga tudi izvirni greh ni mogel v celoti razdreti. Poškodoval ga je in mu zmanjšal učinek, vendar ga Bog pri tistih ljudeh, ki to iskreno želijo, nenehno utrjuje in obnavlja. Zato ni nemogoče živeti urejeno življenje. Kljub sebičnemu nagnjenju je sile telesnosti mogoče imeti v svojih rokah in jih usmerjati, da življenje postaja darovanje in služenje. Spolnost je z Božjo pomočjo mogoče spremeniti v silo, ki nas vodi v svetost in nam resnično pomaga, da uresničimo svoje življenje po Božji volji. Brez sodelovanja z Božjo milostjo pa lahko prav spolnost postane vir greha in propada človeka.
Nagnjenje do nasprotnega spola je v človeku zelo močno, da bi mu moglo pomagati uresničevati ljubezen v darovanju. Lahko pa je zanj tudi vir trpljenja. Gotovo je težko človeku, ki ga dan na dan glodajo misli na sebični užitek in mu jemljejo moč za duhovno življenje.
Jezus nam je v svojem življenju na zemlji pokazal, da se da živeti urejeno življenje tudi brez da bi uresničil svoje hrepenenje po nasprotnem spolu. Pokazal nam je življenje v devištvu in nam ga svetoval, da se lahko zanj odločimo zaradi nebeškega kraljestva. Čistost zaradi nebeškega kraljestva nas odpira k bolj nerazdeljenemu služenju in nam pomaga gospodovati nad poželenjem. Pomaga nam posvečevati spolnost na drugačen način kot v zakonski skupnosti. Jezus pravi, da so si nekateri izbrali neporočenost zaradi nebeškega kraljestva. Na koncu pa dodaja: Kdor more doumeti, naj doume. Neporočenost zaradi nebeškega kraljestva nikakor ni beg pred zakonsko odgovornostjo, niti ne postavlja zakonskega življenja v podrejeni položaj. Nikakor, saj je Jezus sam zelo cenil zakonsko življenje in je odraščal v družini. Zakonsko zvezo je celo povzdignil v zakrament in jo obdaril s posebnimi milostmi. Deviško življenje nam omogoča bolj nedeljeno služenje več bratom in sestram. Pomaga nam, da je naše srce celo samo za Boga.
Življenje v čistosti nam pomaga uporabiti vse sile, ki jih človek sicer uresniči v družinski skupnosti, za rast v svetosti in služenje bližnjim. Ne pomeni pa, da bo človek, ki se je odločil za čistost, rešen vseh skušnjav zoper čistost. Človek ostaja človek tudi, če se odloči za čisto in deviško življenje. Ostane spolno bitje, ki ima hrepenenje po drugem spolu in težnjo, da bi bil telesno rodoviten. Na tem področju je potreben vsakdanji boj. Ni dovolj, da redovnik ali redovnica naredi zaobljubo čistosti, ampak se je vsak dan znova treba odločiti za čistost in jo živeti. To tudi ni vedno lahko, saj je poželenje v človeku lahko tako silno, da se mu je težko upirati. Iz zgodovine Cerkve lahko vidimo, kako so se nekateri svetniki in svetnice s tem borili tudi cela leta ali desetletja. Potrebno je biti buden na tem področju in se izogibati vseh priložnosti, ki bi nam lahko zbudile skušnjave.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar