Poznamo Jezusovo pripoved o cestninarju in farizeju, ki v templju molita. Farizej se hvalil, kaj vse je dobrega storil in pri tem zaničeval cestninarja. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni upal povzdigniti proti nebu, ampak se je trkal na prsi in govoril: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« Jezus ga je pohvalil: »Povem vam: ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan" (Lk 18,10–14).
Sv. Peter nas vabi: »S ponižnostjo se vsi povežite, ker se Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5b).
Primer ponižne molitve so stotnikove besede Jezusu, ki jih, nekoliko preoblikovane, molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!'« (Lk 5,8).
Neki redovnik piše: »Prava molitev človeka razgalja. Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti ponižen, težko je res moliti.«
Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je proti vsaki hinavščini: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih suknjah in jim je všeč, da jih ljudje na cesti pozdravljajo. Radi imajo prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba« (Lk 20,46s).
Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči tudi sv. Ciprijan: »Če molimo, govorímo in prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako se spodobi spoštljivemu prosilcu skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker je to bolj skladno z vero.«
Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in skrušenega srca. Tomaž Kempčan priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim Bogom grešnik. Kardinal Newman pravi: »Kdor hoče biti pred Bogom velik, mora prej postati prav majhen.«
Romano Guardini je v knjigi Uvajanje v molitev zapisal: »Človek se pred Božjo svetostjo zave lastne nevrednosti. Ta zavest je prvi vzgib k molitvi. Človek spozna, da je sebičen, krivičen, omadeževan, hudoben ... Ni dovolj, da samo spoznaš, moraš se tudi vdati v to, da si grešnik. Ne trmasto in samopašno, marveč iskreno in voljno. Tudi se ne ponižuj pretirano in ne bodi besen nase, vedi se dostojno in odgovorno. Z dejstvom, da si grešnik, se moraš sprijazniti in sramoto prenesti: to je podlaga za prenovo.«
Za temeljito spoznanje in odkritosrčno priznanje grešnosti je potrebno spoznavanje sebe s pomočjo luči Božje milosti. To pa si izprosimo v molitvi.
Krepost ponižnosti je v človeku nekaj trajnega. Ponižen človek ne prizna le svojih napak, ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu. Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega. Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Večina tega daru ne razume, ker misli, da je v nasprotju s človeškim dostojanstvom.
Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna? Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred Bogom poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi. Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem Božjih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce. Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih in v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih.
Če nas beseda »ponižnost« moti, lahko uporabljamo besedo »iskrenost« kakor dela neki študent: »"Molitev je pogovor z Bogom, pogovor z bitjem, z osebo, ki ve o nas samih neskončno več, kot bomo mi kdaj sposobni slutiti. Zato zahteva molitev od nas predvsem iskrenost. Le tako ne bomo doživeli samote Božjega molka. Iskreni pa smo le, če smo odkriti do zadnjih kotičkov svoje vesti. Pogosto se nam dogaja, da se naša molitev sprevrže v opravičevanje samega sebe in naših dejanj. Misli, ki iščejo le svojo potrditev in rešitev v nas samih, niso molitev! Moliti pomeni darovati vso svojo majhnost, neuspehe in poraze Bogu brez opravičevanja, a s kesanjem in zato tudi z zaupanjem, da nam bo zaradi Božje ljubezni odpuščeno.
Molitev pa ni samo samoobtožba. Moliti pomeni tudi darovati Bogu vse svoje uspehe in upe. Moliti pomeni, da se v Bogu veselimo, da načrtujemo prihodnost.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar