Ker je Jezusovo trpljenje prostovoljno, ker je (po izjavi nekaterih cerkvenih očetov) »bil rojen, da bi mogel umreti«, je njegovo trpljenje v resnici vrhunec njegovega dela, opravljenega na svetu. To ni tako tuje, kakor se zdi na prvi pogled. Latinska beseda »labor« pomeni delo in muko. Roditi človeka, je za ženo neločljivo oboje: trdo delo in bolečina. Kje je na svetu prava rodovitnost brez bolečine? Pšenično zrno mora umreti, da bi obrodilo sad. Nobena velika umetnina ni porojena brez stoterih smrti umetnika. Vsak doraščajoči mora skozi njemu nerazumljivo osamljenost priti do zrelosti. Nihče ne najde Boga v resnici brez razočaranja in solza. Nihče ne ljubi sveta – kakor Frančišek v Sončni pesmi – brez neke oblike stigmatizacije, prejema ran. Bolečina je tako dober hlapec Boga kakor veselje. Za Križanega je pasivna boleča preobremenitev njegove človeške narave in dejavno voljno prenašanje tudi te preobremenitve prav tako eno, postane rodovitno veliko globlje kakor bolečine žene na porodu. Zato more biti tudi trpljenje v hoji za Kristusom deležno te rodovitnosti. Trpljenje, če ga razumemo krščansko, more biti zaklad, ki ga trpeči ne nalagajo v nebesih predvsem zase, ampak ga razdeljujejo soljudem; ti ljudje so morda najbogatejši med Kristusovimi udi. Že misel, da so pričevalci (martyr pomeni pričevalec) resnice krščanstva, je mnoge v krščanskih stoletjih in danes opogumljala v gulagu. A to je samo začetek smisla njihovega trpljenja; nadaljevanje in vrhunec – to moramo trpečim izrecno položiti na srce – je, da morejo s svojim trpljenjem resnično spreminjati svet v malem (se pravi pri posameznikih, ki jih poznajo ali ne poznajo) in velikem (v politiki in gospodarstvu ter drugih vesoljnih zadevah). Trpeči so darovalci, verjetno v veliko obsežnejšem smislu kakor pa dejavni in prizadevni.
To spada k absolutni edinstvenosti krščanskega nauka. Ta nauk neposredno preobrne vse nakazane človeške poskuse, da bi trpljenje premagali kot golo zlo.
Jezus uporablja judovsko misel »plačila«, ki bo za zemeljsko trpljenje izplačano v nebesih. V tem pojmu moramo predvsem poudariti, da trpljenje – najprej v krščanskem pojmovanju – vsebuje vrednost, nagrado, ki jo je mogoče duhovno oceniti. To »plačilo« ni nekaj drugotnega onkraj prvotnega, kakor pokaže lepa Jezusova podoba o ženi na porodu: njen dosežek in plačilo sta samo dve obdobji enega samega dogajanja: »Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, od veselja, da je človek rojen na svet, ne misli več na bridkost« (Jn 16,21). Kristjan pa ima vrhu tega možnost, da to »plačilo« ali »vrednost« svojega trpljenja vnaprej nameni drugim v dobro. In če človek to stori, sme biti prepričan, da ga Bog ne bo prikrajšal.
V krščanskem območju je očitna ta vrednost trpljenja, ki ga zaznavamo v veri. Ni naša stvar, da bi vedeli, kako daleč se po dobroti Božjega usmiljenja razprostira onkraj območja žive vere – na primer na tiste, ki umirajo v služenju za druge, ali na tiste, ki vdano prenašajo težko duhovno usodo ali hude telesne bolečine. A skrb za to smemo mirno prepustiti Bogu.
»Delo pasijona« pa nikakor ne razvrednoti Jezusovega božje-človeškega delovanja na zemlji. Njegov pasijon obsega vso njegovo prejšnjo akcijo, tako kakor smrt v vsakem človeškem življenju zaključi vse delovanje. Smrt ne pove, da je bilo delovanje poprej nesmiselno in zaman. Tako v krščanstvu pasijon ne odpravi smisla človeškega in krščanskega delovanja. Vsekakor smo povabljeni, da storimo vse, kar je v naši moči, da bi lajšali človeško trpljenje okoli sebe, da bi, kolikor moremo, ustvarjali mir med ljudi in med narodi, da bi opravljali vsa telesna in duhovna dela usmiljenja, ki nam jih priporoča evangelij; da bi pospeševali vsak smiseln napredek za zdravljenje bolnih, premagovanje revščine v favelah po svetu, odpravljanje vseh krivic v rasnem zapostavljanju ali vsakovrstnega zatiranja proletariata. Zato niti ni treba biti kristjan, čeprav naj bodo kristjani v vseh teh zadevah prvi borci človeškosti in naj opogumljajo malodušne.
Jezus sam je v javnem delovanju delal znamenja, ob katerih naj bi prepoznali njegovo mesijanstvo. Na vprašanje zaprtega Krstnika, ali je Jezus Pričakovani, odgovarja: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se oznanja blagovest« (Mt 11,5s). Obujanje mrtvih je njegova prednostna pravica. A dobrote, izkazane trpečim – kaplja na vročem kamnu – so simbol ne le za milost, ki jo Bog podarja ljudem, ampak tudi za to, kar naj ljudje izkazujejo drugim ljudem. V Svetem pismu ni zaman velika pohvala in priporočilo zdravnika (Sir 38). A čudno, temu priporočilu je dodano še drugo: naj smrti ne jemljemo tragično. Vsa človeška umetnost naj si prizadeva tako za bolnike kakor za svoj napredek, a priznava naj nepresegljivo mejo: smrt kot znamenje Božje moči nad končnim bitjem. Ta uvid je ponižujoč: nesmiselno je, če bi hoteli brez konca podaljševati umrljivo življenje. Sreča je, spet po Svetem pismu, če umreš »nasičen z dnevi«; ženska nerodovitnost in moška skopljenost sta pohvaljeni, če obvarujeta pred zlobo; ali zgodnja smrt, če obvaruje pred hudobnim življenjem (Mdr 3,19s; 4,7s). Nasprotni dokaz dajejo utopični romani, ki nam opisujejo pošastne večstoletnike (recimo Werflov roman »Zvezda nerojenih« ali »Pogumni novi svet« Aldousa Huxleyja).
Človek na tem svetu ostaja bojevnik zoper sile, ki jih more delno premagati, a ostajajo večno nad njim. Virusi in mikrobi, ki se napravijo odporne proti novim zdravilom, nam to resnico ironično postavljajo pred oči. Ali ni tako, da se samo z zaskrbljenostjo oziramo naprej v čas, ko bodo stroji človeku odvzeli vse delo in ta ne bo vedel, s kakšno »dejavnostjo v prostem času« naj preganja svoj dolgčas in, kakor pravijo, »zabija čas«? Gotovo, tudi šport vsebuje trenutke boja; vendar ali ni šport le nedolžen odsev nečesa zares napetega, kar izpolnjuje bivanje: namreč bivanjskega boja?
Ob koncu tega premišljevanja so čisto preprosto Jezusovi »blagri«. Obstajata dve vrsti blagrovanih: trpeči (ubogi, žalujoči, lačni in žejni, preganjani) in tisti, ki se sočutno zavzemajo zanje: krotki, ki ne udarijo nazaj, usmiljeni, miroljubni. A kje bi bili drugi, če ne bi bilo prvih? Jezus blagruje celoto, vzajemnost trpečih in tistih, ki lajšajo trpljenje. Jezusa ne bi razumeli prav, če bi hoteli trpljenje in lajšanje povezovati zgolj s tem svetnim časom, blaženost in »plačilo« pa zgolj z nebesi. Pod strahotno resničnostjo svetovnega trpljenja in (pogosto obupanega) boja proti njemu kakor pod razburkano morsko gladino Jezus vidi globino, ki se imenuje mir, še več, blaženost. To nepojmljivo gledanje v globino nas zadnjič vodi pred naše globoko vprašanje: Bog in trpljenje.
Hans Urs von Balthasar
Ni komentarjev:
Objavite komentar