PO MARIJI K JEZUSU PET LET OD OBISKA FATIMSKE MARIJE ROMARICE (2) Pogovor z gospo Dragico Čepar (2)

2. Gospa Dragica, kako so se ljudje odzvali na srečanje z Marijo romarico? Vam je kakšno srečanje posebej ostalo v spominu?

Odgovor: Ljudje, žejni Boga in njegove bližine, ki jo Marija prinaša, so se dobro odzvali, zlasti tam, kjer so bili osebno nagovorjeni s strani prepričanih oznanjevalcev. V mnogih je bil še živ spomin na milosti, ki so jih bili deležni ob njenih prejšnjih obiskih Sloveniji leta 1997 in 2008, kakor tudi na poglobljenih romanjih v Fatimo, ki so jih pred 100-letnico organizirale mnoge agencije in župnije. Veselili smo se in odštevali dneve do njenega prihoda kot otroci, ki vedo, da mama prinaša darilo. Velika množica iz vse Slovenije je Marijo romarico slovesno dočakala na Brezjah 12. maja 2016, kamor je prispela v spremstvu g. nadškofa Stanislava Zoreta. V naslednjih dneh in mesecih so jo mnogi spremljali iz župnije v župnijo, iz škofije v škofijo, vse do slovesa na Ptujski Gori. Od tam pa vse do Fatime pod vodstvom nadškofa Alojzija Cvikla, kjer smo Marijo Romarico slovesno vrnili svetišču v kapelici prikazovanj skupaj z darilom slovenskih vernikov: slika z vgrajeno relikvijo blaženega Alojzija Grozdeta.

V spomin so se mi vtisnila tudi številna druga srečanja ob Mariji romarici, tudi tista, sicer redka, kjer je bil sprejem bolj hladen in skoraj prisiljen. V neki župniji, ki ni organizirala nobene molitvene priprave, ker so nekateri vplivni verniki župnikovemu predlogu, da bi obhajali pet prvih sobot v pripravi na Marijin prihod, nasprotovali, kot je sam povedal. Posledično je Marijo pričakala le peščica ljudi. Ko je župnik vendarle molil pred Marijo predlagano posvetilno molitev njenemu Brezmadežnemu Srcu, ga je trikrat prevzelo močno ganotje, ki je prevzelo tudi nas zaradi močno občutene Božje bližine po Mariji. Tudi to je bilo močno znamenje. Skrbno pripravljeno, slovesno in ganljivo pa je bilo vseslovensko slovo na Ptujski Gori, ko je bila tam zbrana vsa Cerkev na Slovenskem. Ganljivo je bilo slišati predstavnike škofij, ki so Mariji v zahvalo simbolično prebirali vsak svoj spisek milosti, ki jih je bila deležna dotična škofija med njenim obiskom, in ji prinašali darila. Spomnim se tam navzoče družine iz župnije sedaj že pok. župnika, ki se je goreče pripravljala na Marijin prihod in se je prišla zahvalit, da sta se v času Marijinega obiska Sloveniji kar dva člana družine odločila za Bogu posvečeno življenje.

Po petih letih se marsikaj pozabi. Mislite, da je pri ljudeh ta dobro pripravljeni obisk ostal še danes živ? Kako bi ga lahko pri vernikih poživili?

Odgovor: Obisk je bil resnično dobro pripravljen, zato spomin nanj v srcih posameznih ljudi še živi, žerjavica še tli, zlasti pri tistih, ki gojijo globlje zakramentalno življenje. Za večino pa je ostal le spomin na blagodejno dogajanje, ki je žal minilo in sedaj je realnost drugačna. To je škoda. Lahko bi bilo drugače, če bi se tako, kot smo se odločili za sedemletno pripravo na fatimsko stoletnico, odločili tudi za sedemletno utrjevanje prejetih milosti. Kar nekaj konkretnih smernic za to utrjevanje je ob slovesu na Ptujski Gori podal g. nadškof Alojzij Cvikl: da bi obhajali prve sobote, da bi obeleževali vsakega 13. v mesecu, da bi posvetitev obnavljali itd. Tudi knjižica Živeti Marijin klic je bila temu namenjena. Za utrjevanje molitve rožnega venca, ki ga je Marija v Fatimi zelo spodbujala, sta izšli dve knjižici: Še naprej vsak dan molite rožni venec (I, II). Poleg tega so iz goreče želje uresničevati fatimska sporočila spontano zaživele nekatere konkretne pobude v tej smeri, ki pa se, zaradi premajhne podpore, žal niso prijele.

Rekli ste, da so spontano zaživele nekatere pobude. Katere?

Odgovor: Prva pobuda je imela za cilj poživiti vero v Jezusovo navzočnost v naših tabernakljih po vzoru fatimskih pastirčkov. Tako radi so častili »skritega Jezusa«. Angel miru jih je naučil posebno molitev, kako ga častiti hkrati v vseh tabernakljih sveta, torej tudi na daljavo. Vse, ki so se med Marijinim romanjem po Sloveniji posvetili JMS (in se s tem nekako zavezali uresničevati Marijina in angelova naročila), bi v župniji povabili, da se vpišejo v seznam češčenja »skritega Jezusa« v tabernaklju domače župnije, na daljavo, od doma ali iz bolniške postelje ob določeni uri, pri čemer bi se v molitvi posebej povezali tudi s svetim zavetnikom župnije.

Druga pobuda je hotela blažiti stisko osamljenosti in strahu pred smrtjo oskrbovancev domov za ostarele s pobožnostjo petih prvih sobot. Bilo je tri leta pred koronavirusom, ko so bili domovi še odprti. Tam, kjer smo to začeli, je bila starostnikom v veliko tolažbo Marijina obljuba njene navzočnosti ob smrtni uri in njena prošnja darovati žrtve za rešitev duš; vendar je bilo težko najti spovednika, ki bi jim bil mesečno na voljo.

 

 

SKRIVNOST KRIŽA (9) Križ uboštva (2)

Uboštvo človeka osvobaja in ga vedno bolj odpira Bogu in bližnjemu. Zato je Jezus zelo blagroval uboge. Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Obljubil jim je celo nebeško kraljestvo. Toda Jezus poudarja: ubogim v duhu. Tukaj Jezus ne blagruje revščine in pomanjkanja. Zato ne moremo vsaki revščini in pomanjkanju reči uboštvo. Tudi revež, ki nima skoraj nič, je lahko suženjsko navezan na tisto malo, kar ima. Uboštvo ima v sebi vedno nenavezanost na imetje in zaupanje v Boga. Zato je mogoče, da reven človek ni ubog, bogat človek pa je lahko ubog. Pri uboštvu je pomembno, da ima človek najprej zaupljiv odnos do Boga in seveda tudi pravi odnos do materialnih dobrin.

Jezus je velikokrat vabil in klical k prostovoljnemu uboštvu. Jezus je rekel mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Jezus pa je rekel svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo.« Tisti, ki je bil pripravljen zapustiti imetje, je postal dvakratno bogat. Imel je zaklad v nebesih, ker je dal ubogim in jim izkazal ljubezen. Razdano imetje ga je osvobodilo in postal je prost za Boga. Bog sam je postal njegovo bogastvo. Človek šele z odločitvijo, da bo živel uboštvo, resnično obogati. To je bogastvo, ki ne mine in ga nihče ne more ukrasti – je zaklad v nebesih.

Uboštvo človeku pomaga, da ima pravi odnos do vseh stvari. Zaveda se, da ima imetje zato, da bi z njim delal dobro. Koliko dobrega lahko naredi človek, ki s svojim imetjem zna osrečevati pomoči potrebne! Uboštvo človeka uči spoštovati materialne dobrine in z njimi modro ravnati, a ne biti nanje navezan. Zaveda se, da je vse iz Božje roke. Tudi vse materialne dobrine so Božji dar, ki nam je podarjen, da z njim naredimo nekaj dobrega. Pomagajo nam, da naša ljubezen lahko postane bolj dejavna. Uboštvo nas tudi uči, da materialne stvari same po sebi niso slabe. Opozarja nas, da imetja ne smemo pojmovati tako, kot so ga pojmovale razne sekte v zgodovini Cerkve, ki so učile, da so imetje in materialne dobrine hudičevo delo. Nikakor ne! Imetje je samo po sebi dobro, samo moj odnos do imetja je lahko napačen ali pravilen. Samo človek sam lahko doživlja imetje kot dobro ali pa kot zasužnjujoče. Človekov odnos do materialnih stvari le-te naredi slabe ali dobre.

V evangelijih Jezus večkrat kliče k uboštvu zaradi nebeškega kraljestva. A vsi poklicani se niso bili sposobni odzvati. Njihovo srce je bilo premalo svobodno. Ljubezen do Boga je bila prešibka in ni zmogla korenite odpovedi. Redovnike in redovnice Bog še posebej kliče k uboštvu. Hoče jih osrečiti bolj kot druge ljudi. Že samo tak klic je znamenje posebne Božje ljubezni. Vsak, ki je poklican, bi smel po pravici reči: Bog me ima posebej rad in mi več zaupa. Hoče me rešiti za svobodo in nenavezanost. Zato je eden od evangeljskih svetov tudi uboštvo, to pa je seveda prostovoljno. Človek, ki začuti tak klic, razume, da je ljubiti Boga z vsem srcem in vso močjo več kot vse drugo. Ko človek zapusti vse in se vsemu odpove, postane vedno bolj prost za Boga. Taka odločitev seveda ne vodi v brezbrižno življenje, češ, bodo že drugi skrbeli zame. Nikakor, taka odločitev vodi v skrajno odgovorno življenje. Bog poklicanemu več zaupa, zato od njega tudi več pričakuje. V uboštvu je treba sodelovati z milostmi, ki so nam podarjene, in živeti tako, da bodo te milosti v nas obrodile sadove.

Uboštvo za redovnika ni kazen, ampak dar, ki nam ga podarja sam Bog. Zato ne smemo biti nesrečni, če ne moremo imeti premoženja ali z njim upravljati. V svojem življenju posnemamo ubogega Jezusa, saj tudi on ni imel ničesar. Jezus je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Ta nič za človeka ni nesreča, ampak sreča, ker je z uboštvom prejel mnogo več. Ko sprejme uboštvo, se redovnik odloči, da bo vse svoje življenje položil v Božje roke, da bo iskal samo njegovo voljo in živel v njegovi ljubezni. Tisto malo, kar potrebuje za življenje, pa bo prejemal iz Božje roke. Redovnikovo glavno in pravzaprav edino bogastvo mora postati Bog.

Uboštvo postavlja redovnika v harmonijo z vsem stvarstvom. Zaveda se, da vse prihaja od Boga, zato zna biti do vsega okolja spoštljiv in v vsem gledati delo Božje stvariteljske roke. Povsod lahko vidi delo Božje ljubezni. Tudi najbolj skromne stvari, ki jih uporablja, ga navdajajo z veseljem in čutom hvaležnosti. Hrana, ki jo danes mnogi uživajo kot samoumevno in brez hvaležnosti, vodi redovnika v hvaležnost in ljubezen do Boga. Hkrati mu prebuja tudi čut usmiljenja in se spominja tistih, ki so lačni. Sposoben je deliti, ker se zaveda, da je naš vsakdanji kruh naš in ne moj.

Uboštvo človeka usmerja v onstranstvo. V stiku z materialnimi dobrinami in naravo človek doživlja Božjo lepoto. Na vsakem koraku se lahko čudi, kako čudovito Bog skrbi za vse, tudi za majhne in minljive stvari. »Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, koliko bolj bo vas, maloverni! Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo.« Vsa lepota, ki nas obdaja, je vendar razodetje Božje lepote in slave. Kako čudovit je šele on, če že njegova dela krasi takšna lepota! Uboštvo nas odpira za pristno veselje nad stvarstvom in nas opozarja, da je Božje delo in ne naša lastnina. Ker nam uboštvo govori o minljivosti imetja, nas vodi do spoznanja, da moramo svoja srca navezati na neminljive dobrine. Uboštvo nas usmerja v nebeško srečo in hrepenenje po njej. Ker smo po uboštvu osvobojeni za Boga, se lahko naše hrepenenje vsak dan bolj dviga k Bogu do spoznanja, da smo tukaj samo romarji in popotniki v našo pravo domovino. Uboštvo nam tudi razodeva, kaj naj bo naše pravo veselje, saj tudi Jezus pravi: »Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

p. Branko Petauer

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (6) Edinstvenost Božjega delovanja

Tukaj se moramo za trenutek zamisliti in si ponazoriti, v kako globokem nasprotju je krščansko vrednotenje trpljenja do prej nanizanih poskusov obvladovanja problema [glej VMŠ 4 – 9]. Vsi ti poskusi so imeli za cilj, da bi ubežali trpljenju z drastičnim dokončanjem, z umetno tehniko in utrjevanjem nasproti bolečini (vse do sedenja na deski z žeblji, vse do stoičnega neupoštevanja bolečine ali sramote), s sociološkim načrtovanjem daljne prihodnosti. Metode so različne, a cilj je jasen: trpljenje mora proč.

Jezus pa smisla svojega trpljenja ne polaga v odpravo trpljenja, ampak sestopi v njegovo najnižje dno: »kelih« pije do dna, in sicer izrecno »za nas«. Ne zato, da nam ne bi bilo treba več trpeti, ampak da trpljenje brez svojega poslednjega smisla prejme v njem najvišji smisel: da pomaga spraviti svet.

Mnogi filozofi in pedagogi so sicer neko mero trpljenja imeli za koristno: »Pomehkužen človek ostane nevzgojen,« so vedeli že Grki. Toda tam, kjer se začne čezmernost, neznosnost, neodgovorno nalaganje, umolkne vsaka filozofija in pedagogika. Umolkne tudi Nietzsche s svojo hvalo krepilnega trpljenja: za svojo izgubo pameti ne bi imel nobene teorije več.

Obstaja samo eden, ki ima tukaj, onkraj vsake teorije, še besedo; v bistvu ne več govorjeno besedo, ampak v trpljenju uresničeno. Kajti Jezus Kristus je kot Očetov Sin dokončna Stvarnikova in Očetova Beseda svetu. Poslednje pri tem je, da je izročitev Sina in Besede v poslednjo zapuščenost tudi najgloblje razodetje Božje ljubezni do sveta.

Hans Urs von Balthasar

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (9) »Da boš ti vedno bolj živel v meni«

Véliki nemški fizik in matematik Albert Einstein, Nobelov nagrajenec, je dejal: »Problem današnjega časa ni atomska energija, ampak človekovo srce.« Naše srce se mora spremeniti. Že v stari zavezi je Bog po preroku Ezekielu napovedal: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26).

Svojega srca ne moremo spremeniti sami, če se še tako prizadevamo. Posvetitev Jezusovemu Srcu po Marijinem Srcu je odlična pot za spreobrnjenje našega srca. Častiti Srce Jezusovo se pravi častiti Jezusovo osebo s posebnim poudarkom na njegovi odrešenjski ljubezni. Jezus nas pri tem vedno bolj upodablja po svojem Srcu. Častiti Srce Marijino pomeni: občudovati, častiti in premišljevati Marijino duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in do ljudi. Tako naše srce postaja vedno bolj podobno Marijinemu Srcu.

Če se bo prenovilo naše srce, bodo drugačne tudi naše besede in dejanja. Čim tesneje bomo povezani z Jezusovim in Marijinim Srcem, tem bolj se bomo upodobili po njima. Ob teh dveh Srcih bo naše srce zopet zažarelo v dobroti in ljubezni.

Sv. Janez Vianney je oznanjal: »O, Jezus! Poznati tebe pomeni ljubiti te! Ko bi vedeli, kako nas naš Gospod ljubi, bi umrli od veselja! Ne verjamem, da obstojijo tako trda srca, da ne bi ljubila, ko vidijo, da so tako ljubljena.« »Resnična ljubezen je tako lepa! To je izliv Jezusovega Srca, ki je ena sama ljubezen. Edina sreča, ki jo imamo na zemlji, je ljubiti Boga in vedeti, da nas Bog ljubi.«

Sv. Pavla je popolnoma prevzelo spoznanje: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Če se izročim in vsak dan znova izročam Marijinemu Srcu in se po njem posvetim Jezusovemu Srcu, bo Kristus vedno bolj živel v meni. V meni bo rastel in se razvijal do polne starosti. Tisto, kar me tesno povezuje s Kristusom, je njegova ljubezen do mene in moja ljubezen do njega. Sv. Pavel se sprašuje: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,35–39).

Papež Janez Pavel II. je dejal: »Ljubezen, ki je použivala Srce Jezusovo, ljubezen, ki je povzročila smrt njegovega srca, je in ostane nepremagljiva moč.«

Za človeka gre. Za njegovo časno in večno rešitev. Človek je na izbiri: rešiti se ali propasti. Rešitev je v izbiri nesebične ljubezni, propad je v izbiri sebičnosti. Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, posvetitev in izročitev obema Srcema in vsakodnevno življenje iz te posvetitve je najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus vedno bolj živel v nas in v naših medsebojnih odnosih.

p. Anton

 

Trojna ljubezen Srca Jezusovega

Ko govorimo o češčenju Srca Jezusovega, mislimo na trojno Jezusovo ljubezen, ki jo simbolizira njegovo srce: s čuti izraženo človeško ljubezen, duhovno človeško ljubezen in Božjo ljubezen. Mislimo torej na polnost ljubezni, ki jo ima Jezus Kristus kot pravi Bog in pravi človek do nebeškega Očeta in do nas ljudi.

Papež Pij XII. piše: »Po vsej pravici imamo Odrešenikovo srce za posebno znamenje in simbol tiste trojne ljubezni, s katero Božji Odrešenik neprestano ljubi nebeškega Očeta in vse ljudi. To srce je namreč simbol tiste Božje ljubezni, ki jo ima skupaj z Očetom in Svetim Duhom … Poleg tega je Jezusovo srce simbol tiste silne ljubezni, ki je vlita v njegovo dušo in s katero je obdarjena Kristusova človeška volja … Končno je Jezusovo srce tudi simbol s čuti izražene ljubezni, in to na bolj naraven in direkten način« (št. 27). Jezus si je namreč privzel človeško čuteče srce.

Njegovo telesno srce tudi v poveličanem stanju odmeva v čustvih ob trojni ljubezni in bo večno odmevalo, zato tudi »ne bo nikdar nehalo biti znamenje njegove trojne ljubezni, ki združuje Božjega Sina z njegovim večnim Očetom in z vsem človeštvom, kateremu je s polno pravico skrivnostna glava« (št. 28).

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (8) V kakšnem pomenu uporabljamo besedo 'srce'?

Govorimo o 'srcu'. Besedo 'srce' lahko uporabljamo v dobesednem pomenu, ko mislimo na človekovo telesno srce; v prenesenem ali metaforičnem pomenu, ko mislimo na notranje življenje brez ozira na telesno srce, in v simboličnem pomenu, ko nam je telesno srce simbol ljubezni. Že v splošnem pojmovanju ljudi pri vseh narodih je srce naravni simbol ljubezni. V tem simboličnem pomenu uporablja besedo 'srce' okrožnica papeža Pija XII. o češčenju Srca Jezusovega (Haurietis aquas), ki z besedama 'Srce Jezusovo' označuje tudi Kristusovo osebo, Kristusa samega, seveda pod vidikom njegove ljubezni.

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje izraz 'Kristusovo Srce' zelo dobro opredeljuje: »V luči Svetega pisma izraz 'Kristusovo Srce' označuje skrivnost samega Kristusa, celovitost njegovega bivanja, njegovo osebo v najbolj osebnem in bistvenem jedru: označuje Božjega Sina, neustvarjeno modrost; neskončno ljubezen, začetek odrešenja in posvečevanja vsega človeštva. 'Kristusovo Srce' je sam Kristus, učlovečena in zveličavna Beseda, ki v Svetem Duhu na znotraj objema Očeta in ljudi, svoje brate, z Božjo-človeško neskončno ljubeznijo« (št. 166).