ODMEVI

Živim v mladi župniji sv. Jožefa na Viru pri Domžalah. Sama ga velikokrat prosim za pomoč in večkrat sem uslišana. Nekaj dogodkov se nanaša na njegov praznik 19. marec.

Leta 1997, na predvečer praznika sv. Jožefa, je odšla v večnost moja mami, ki je zbolela za rakom in je zatisnila oči ob svojih domačih in prejela zakrament bolniškega maziljenja. Ona je vedno molila na čast sv. Jožefu za srečno zadnjo uro.

Leta 2010 je moj sin dobil pogodbo o zaposlitvi ravno na 19. marec. Prosila sem sv. Jožefa, da posreduje pri Bogu za to milost. Bilo je res ganljivo, saj je bilo delovno mesto zelo oblegano in je bil res čudež. Še danes je tam in si je ustvaril družino in ima tri sinove. Tudi gradnjo hiše in urejanje dokumentacije sem izročila sv. Jožefu.

Zelo se spominjam blagoslova temeljnega kamna za našo novo cerkev na Viru. Bila je nedelja popoldne, 19. marec 2006, in vreme je bilo sončno in lepo za ta čas, čeprav je bilo prejšnje dni deževno in mokro. Blagoslov je opravil takratni škof g.Uran.

Martina J.

 

DOMAČA ZDRAVILA Navadni rman

Rman (Achillea millefolium L.) je trajnica, ki v Sloveniji raste na travnikih in med grmovjem od nižine pa do alpskega pasu. Poleti si ga zato z lahkoto naberemo dovolj za domačo uporabo. Pater Simon Ašič (1906–1992) je rman zaradi njegovih mnogoterih zdravilnih učinkov pogosto uporabljal za pripravo različnih čajnih mešanic.

Zraste do 50 cm visoko, ima pokončno, čvrsto steblo, ki se konča z malimi, 4 do 6 mm velikimi belimi ali malo roza cvetnimi koški, ki so urejeni v češuljasto socvetje. Ker je trajnica, pri nabiranju pazimo, da ne izpulimo cele rastline s korenino vred. Zgornji cvetoči del rastline se namreč težko utrga in zato pri nabiranju uporabljamo nož.

Nasveti patra Simona Ašiča

Za pomiritev vznemirjenega črevesja, pri vetrovih in krčih v prebavilih ter kadar se izmenjujeta zaprtje in driska, po patru Ašiču pijemo čaj iz rastline rmana, majarona in bazilike, listov poprove mete, korenin angelike, plodov komarčka in cvetov ognjiča (čaj ČreSIT, št.19). Rman vsebuje seskviterpene, ki uničujejo različne kužne bakterije v prebavilih. Znanstveniki so dokazali, da rman v dovolj veliki količini npr. deluje proti bakteriji Salmonella enteritidis. Rman v prebavilih pomiri tudi krče.

Pri pljučnicipo nasvetu patra Ašiča pijemo čaj iz njivske preslice, rmana in ognjiča. Znanstveniki so dokazali, da rman deluje protimikrobno. Ugotovili so, da eterično olje rmana npr. učinkovito deluje proti bakteriji Streptoccocus pneumoniae, ki povzroča pljučnico. Zato lahko razumemo, zakaj je pater Ašič rman dodal čajni mešanici, namenjeni zdravljenju pljučnice.

Pri prehladu po nasvetu patra Ašiča pijemo čaj iz cvetov črnega bezga in lipe, korenin kolmeža in repinca, rastlin rmana in njivske preslice, listov velike koprive, pelina, poprove mete in žajblja. Rman poveča potenje, kar je pri prehladu ugodno. Deluje protivnetno. Znižuje tudi telesno temperaturo, ker vsebuje salicilno kislino, ki poleg znižanja telesne temperature deluje še proti bolečinam. Rman vsebuje tudi vitamin C.

Pri povišanem holesterolu po nasvetu patra Ašiča pijemo čaj iz rastline rmana in jetičnika, cvetov sivke, korenik pirnice ter listov poprove mete in velike koprive (čaj HoleSIT št.24). Rman lahko zniža holesterol v krvi. Pomembno je, da čaj uživamo vsaj 3 do 4 mesece, nato naredimo 14 premor.

Pri pomanjkanju apetita pijemo čaj iz rmana, ki ga v tem primeru ne sladkamo, saj grenčine, ki jih rman vsebuje, spodbujajo izločanje prebavnih sokov ter žolča in smo zato lačni. Zraven dodamo še korenine rumenega svišča, rastline tavžentrože in majarona, plodove kumine in janeža ter cvetove kamilice (čaj Za dober tek, št.8). Žličko te mešanice poparimo in pustimo stati 15 minut. Čaj pijemo po 1 ali 2 skodelici dnevno, pol ure pred jedjo.

Rmanovo mazilo

Iz rmana si lahko pripravimo mazilo. Sveže nabrano rastlino namočimo v domače žganje za 14 dni. Pustimo stati v temnem prostoru ter vsebino občasno premešamo. Nato precedimo in pripravljen izvleček, ki je rmanova tinktura, vgradimo v mazilno podlago.

Rmanovo mazilo nanašamo na razpokane bradavice pri doječih mamicah ter na kožo pri drugih spremembah. Dokazano je, da alkoholni izvleček rmana deluje na bakterijo Staphylococcus aureus, ki lahko povzroči gnojne okužbe kože. Rman prav tako vsebuje še čreslovine, ki krčijo kožo in sluznice in zato zapirajo ter tako zmanjšujejo izcejanje krvi pri ranah.

Rman vsebuje več kot 100 znanih spojin, je dobro raziskana zdravilna rastlina. Ima številne ugodne učinke na telo in hitro ga lahko naberemo veliko, saj ni tako majhen kot je npr. materina dušica.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

Rožni venec duhovnika Jožeta Košička

Takole je zapisal: Nekoč me je neka bolnica vprašala: Kako da ste šli za duhovnika? Zakaj ste se posvetili poklicu, ki je tako malo cenjen? Odgovoril sem ji: »Duhovnik sem postal, ker sem bil strahopetec. Bilo je pa takole: Kot mlad vojak sem na Tirolskem, med prvo svetovno vojno, imel priliko nekaj mesecev hraniti se v oficirski menzi, kjer je omizju predsedoval polkovnik von T., star zapit avstrijski plemič, umazanih besed in bogokletnež.

Nekoč je beseda nanesla na rožni venec, in stari brezbožnež zakriči: 'Kdo ima rožni venec, da ga bomo molili in bomo videli, če bo odgnal italijanska letala in bombe?' Splošen krohot! Eden izmed nas, mlad praporščak je vstal in mirno rekel: 'Jaz imam rožni venec in mi je v čast, da ga imam in ga vsak dan molim.' Vse je obmolknilo, še staremu oberstu je bogokletna beseda zastala na jeziku. Vsi so, hočeš nočeš, s spoštovanjem gledali junaškega praporščaka.

Pa še eden je imel rožni venec v žepu. To sem bil jaz. Moja mati mi ga je stisnila v roko, ko sem odhajal k vojakom. Večkrat sem ga molil, včasih tudi opustil iz lenobe ali pozabe. Imel sem rožni venec v žepu, pa si nisem upal zaklicati: Jaz ga tudi imam! Strahopetec! Strahopetec, strahopetec, mi je kljuvalo po možganih! Še isti večer sem sedel in napisal prošnjo za sprejem v semenišče.«

Svobodna Slovenija, letnik 29, št. 20

 

VALERIJINE VRSTICE Rojčeva teta

Rojčeva teta je sama živela na domačiji tik ob gozdu. V hlevu je imela kravico, v kokošnjaku pa nekaj kokoši. Če danes pomislim, sploh ne vem, od česa je živela. Vendar se ne spomnim, da bi se kdaj pritoževala. V Ameriki so živeli sorodniki njenega pokojnega moža. Ti so ji sem pa tja poslali kak paket. Za vsak paket se je bilo treba zahvaliti. Zato je prišla k naši mami, da ji je napisala pismo. To je trajalo celo dopoldne. Najprej sta se pogovorili o vsem, kar se je dogajalo v vasi. Nato sta se pomenili, kaj naj bo zapisano v pismu. Potem šele je mama segla po peresu in pisala v imenu Rojčeve tete. Nato ji je pismo še prebrala in ker sta bili z njim obe zadovoljni, sta še malo poklepetali. Čas pač ni bil vprašanje. Jaz sem med tem malo prisluškovala njunim pogovorom, se igrala pa tudi dolgočasila. Če se je med tem oglasil kak sosed, je tudi pristavil svoj lonček k izmenjavi novic. Ko je šel naprej, sta ženski nadaljevali s pisanjem. Treba je bilo sporočiti, kdo je zadnji čas umrl, kakšen je pridelek na polju, o vremenu pa sploh … No, nekoč je to pisemsko idilo prekinil možak iz soseščine. Pravili so, da je heroj, a najbrž ni bil. Le ljudem je hotel nagnati strahospoštovanje v kosti. Imel je službo na občini, pa je moral včasih malo na oglede po okoliških vaseh. Ko je pri nas naletel na staro ženičko, se mu je zazdelo, da je to krasna priložnost za njegov nastop. Naredil ji je predavanje, kako ni Boga, predvsem pa ne nebes in pekla – torej večnega življenja in je čisto brez pomena, da hodi k maši in moli. Obe ženski sta previdno molčali, saj v tistih časih s takimi ljudmi ni bilo pametno češenj zobati. Ko je mislil, da je naredil dovolj prepričljiv vtis, je sedel na kolo in se odpeljal naprej. Čez nekaj ur se je vračal, pa si ni mogel kaj, da se ne bi ustavil in vprašal mamo, kaj je rekla Rojčeva tetka na njegovo predavanje. Mama je ponovila tetine besede: »O, kako bi bilo lepo, če bi bilo res, kar je pravil ta človek. Kako bi jaz lahko umrla, če bi ne bilo pekla. Ampak je … .Jaz pa imam toliko grehov, da bom morala še dosti moliti. Vseeno bom molila tudi za tovariša, ki moliti ne zna. Pa je molitve tudi potreben – kot mi vsi.« Uboga tetka ni imela na vesti prav nič, a se je bala pekla. Kaj vse je imel na vesti on!? To je vedel le sam. Sklonil je glavo in brez besed zapustil hišo. Rekli so, da je ob smrtni uri prosil za duhovnika, čeprav so to skušali domači prikriti. Tetinega groba že davno ni več. Nikogar ni bilo, ki bi skrbel zanj. Njena molitev pa še zdaj ogreva nas vse v upanju, da se ne bomo srečali v peklu.

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Vračali smo se nazaj skozi dve isti dvorani. Že smo ju videli, a občutek je bil, da vidiš nekaj novega. Pogled z nasprotne smeri je razodeval neke vrste drugačnost in še večje razkošje.

Na vrhu stopnišča smo šli kar naprej v drugo stran zgradbe. Tako, kot smo prej mi čakali na stopnišču, je zdaj skupina turistov, ki je bila za nami čakala na ogled.

Druga stran je bila podobno urejena kot prejšnja. Spet čudoviti prostori, ki so bili namenjeni za sila razkošna kosila ali večerje. Vse je bilo nared, samo usesti bi se bilo treba. Pravzaprav niso bile samo obednice. V eni sobi so bili razkošni sedeži in male mizice, kar bi lahko nakazovalo, da so tam pili kavo in klepetali po bogatem kosilu. V drugi izmed soban je bila dragocena mizica z dragocenim in umetelno rezljanim šahom. Figure so bile tako čudovite, da bi jih raje gledal, kot pa z njimi igral šah. V drugi sobici je bil nek instrument, ki je bil zaprt. Tipkovnice ni bilo mogoče videti. Mogoče je bil mali čembalo? Ob stenah razkošne sedežne garniture. Ob fotelju je stal kip zamorske deklice, ki je imela na glavi zlato posodo, iz katere je kar kipelo raznih vrst sadja. Le-to je bilo tako umetelno zloženo, da je bilo bolj podobno čudovitemu šopku rož kot pa košari sadja. Najbrž je bil pravi užitek vzeti grozd iz take posode. Ali pa tudi ne? Pri skromnem človeku bi se pojavilo vprašanje: Ali je vredno zaradi enega kosa sadja, ki bi si ga privoščil, razdreti tako umetelno narejeno harmonijo sadja in cvetja?

Na stenah so bile čudovite tapete, ki pa so se zmeraj ujemale z barvo oblazinjenega pohištva. Vsaka soba je bila drugačna, zato se pohištva ni dalo prenašati iz sobe v sobo, saj ne bi bilo več barvno skladno. Da stene niso bile prazne, so jih obogatili s umetniškimi slikami in portreti cesaric.

Svoje poglavje so bile lončene ali porcelanaste peči, s katerimi so ogrevali prostore. Vsaka je bila svojevrsten umetniški predmet. Popolnoma naravno je, da so bile tudi peči uglašene z opremo prostora. Vse se je ujemajo in dihalo v čudoviti harmoniji. Stil pohištva, barva oblazinjenja in vrsta tapet na stenah. Šli so celo tako daleč, da so bili enaki vzorci na naslonjalih od stolov in na stenskih tapetah. Torej so delali in tkali za vsako sobo posebej. Gotovo so imeli še kakšen kos pohištva kje v skladišču, če se je slučajno zgodila kakšna nesreča, da se je kos pohištva poškodoval ali umazal.

p. Branko Petauer