Nujno obvestilo

Zaradi prazničnega mostu za 1. november bo oktobrsko srečanje častilcev JMS v Stični jutri 24. oktobra ob 20.00 in ne zadnji petek 31. oktobra. Vsi lepo vabljeni in povejte prosim še drugim. 

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - NOVEMBER

6. – 9. p. Vital Vider, zakonci z otroki

7. ob 20 v cerkvi vigilija za mlade

7. – 9. p. Maksimilijan File, birmanci

9. ob 14.30 Bernardova družina v Opatovi kapeli

15. – 16. Skupnost Emanuel

16. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

21. – 23. p. Maksimilijan File, dijaki Jegličevega dijaškega doma

21. – 23. mladi iz župnije sv. Nikolaja, Ljubljana

28. ob 20.00 Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca v Opatovi kapeli

28. – 30. p. Andraž Arko, filmski maraton

Hoteli so nas cvreti na olju

Peljali so nas v ječo in nam grozili, da bomo ostali tam, če ne povemo skrivnosti. Vrnili smo se na upravo. Ker nismo razodeli skrivnosti, so nam obljubili, da nas bodo cvrli na olju.

Gospod upravitelj je ukazal, da nas odpeljejo, in naročil nekemu moškemu, naj pripravi kotel z vrelim oljem.

Potem je poklical Jacinto rekoč, da bodo najprej žgali njo. Šla je takoj, ne da bi se poslovila. Zasliševali so jo in zaprli v neko izbo.

Za njo so poklicali Frančiška. Rekli so mu, da so Jacinto že sežgali in da bo njega doletelo isto, če ne pove skrivnosti.

Zaslišali so ga in poslali v isto izbo. Potem sem bila jaz na vrsti. Rekli so, da so bratranca že sežgali in da bodo z menoj storili isto, če ne razodenem skrivnosti.

Čeprav sem jim verjela, se nisem bala. Poslali so me k bratrancema in nekdo je rekel, da bomo kmalu sežgani vsi trije.

Peljali so nas v upraviteljevo hišo, in tam smo ostali tisto noč v isti izbi. Tretji dan je bilo skoraj isto: zasliševanje dopoldne in popoldne. Veliko obljub in groženj (…)

Potem nam je gospod upravitelj ukazal, naj gremo na voz, in nas je pustil v župnišču na verandi.«

Upravitelj je vrnil fatimske pastirčke

Otroci so se vrnili domov 15. avgusta 1917, na praznik Marijinega vnebovzetja. Pripeljal jih je upravitelj in jih pustil na verandi v župnišču. Starši in drugi ljudje so se srečali z njimi, ko so šli od maše. Upravitelj je trdil, da so otroci in drugi ljudje videli izredne stvari, ker imajo neko bolezen. Manuel Marto je pripomnil: »Potem je pa veliko ljudi bolnih.«

Ko so 15. avgusta ljudje šli od maše in so zvedeli, da je upravitelj vrnil otroke, so zoper njega in celo zoper župnika hudo kričali, a upravitelj je hitro izginil. Manuel Marto pa je ljudi miril, da tega ni zakrivil ne gospod župnik ne gospod upravitelj, ampak je bila pri vsem tem Božja roka.

Zadeva z ugrabitvijo otrok je legla upravitelju na dušo in je pozneje izjavil, da se ne bi več vtaknil v podobno zadevo. Neki ženski je poleti 1920 celo ustno dovolil, da je smela postaviti Marijin kip v kapelo, ki so jo postavili v Irijski globeli.

Glasilo Voz de Fatima (Glas Fatime) je 13. septembra 1955 poročal:

»V Lizboni je 27. 6. 1955, star 71 let, umrl g. Artur de Oliveira Santos, ki je bil v času prikazovanj upravitelj V. N. de Ourém in je – po človeško govorjeno – igral zelo pomembno vlogo v razvoju dogodkov.

Nepristranska zgodovina bo sodila njegovo ravnanje. Sam je vselej odklonil, da bi se branil, in molčečnost, katere se je do zadnjega držal, ni bila ena njegovih najmanj čudnih dejanj.

Ni znano, da bi se bil očitno spravil z Bogom in od njega po duhovnikovih rokah prejel odpuščanje. Vseeno priporočamo njegovo dušo Očetu usmiljenja v želji, da v drugem življenju najde mir, ki ga v tem življenju večinoma ni užival.«

Nisem razodela skrivnosti

Upravitelj je pastirčke odpeljal v Ourém na zaslišanje in v zapor, kjer so bili do 15. avgusta. Iz njih je hotel z vsemi sredstvi, tudi s silo, izvleči vsebino skrivnosti. Grozil jim je s smrtjo. Kljub temu, da so pastirčki resno računali s smrtjo, niso glede skrivnosti ničesar izdali. O upraviteljevih zasedah in o zaporu je Lucija povedala:

»Imam vtis, da je bil upravitelj orodje v Božjih rokah. Tako smo imeli priložnost, da smo trpeli iz ljubezni do Njega za spreobrnjenje grešnikov. Domnevam, da sta bratranca imela enak vtis.«

Dne 27. septembra 1917, ko je Formigon prvič zaslišal vidce, mu je Lucija povedala, da je upravitelju razodela vse, razen skrivnosti:

»Gospod upravitelj je res hotel, da bi mu odkrila skrivnost. Ker pa je nisem smela nikomur razodeti, mu je nisem povedala, čeprav mi je zelo prigovarjal, da bi mu spolnila željo. Pač pa sem mu pripovedovala vse, kar mi je Gospa rekla, razen skrivnosti.«

Leta 1924 je Lucija pod prisego podrobneje povedala, kako se jim je godilo v Ourému:

»Ko smo prišli v Ourém, so nas zaprli v izbo in rekli, da ne bomo prišli ven, dokler ne povemo skrivnosti, ki nam jo je zaupala Gospa.

Drugi dan nas je starejša gospa spraševala o skrivnosti. Potem so nas peljali na sedež uprave, kjer so nas spet zasliševali in nam ponujali zlatnino, da bi razodeli skrivnost.

Vrnili smo se v upraviteljevo hišo, v kateri smo prebili prejšnjo noč, in popoldne so nas znova zasliševali o skrivnosti.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (19) Upravitelj 13. avgusta 1917 ugrabi otroke Upravitelj pastirčke zasliši in ugrabi

Trinajstega avgusta zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom. Moral je počakati, ker so bili pastirčki še na paši. Naročil je Lucijinemu očetu, naj svojo hčerko privede k Frančišku in Jacinti. Tam jih je o skrivnosti najprej zaslišal neki duhovnik, nato upravitelj, ki jih je skušal prisiliti, kakor že prej v Ourému Lucijo, da bi mu razodeli skrivnost in obljubili, da ne bodo nikoli več šli v Covo da Iria.

Ker upravitelj pri otrocih ni ničesar dosegel, je očetoma ukazal, naj gresta z njimi k župniku v župnišče, da jih bo še župnik zaslišal. Pozneje jih bo že upravitelj na vozu odpeljal v Covo da Iria, da bodo pravočasno na kraju prikazovanja. V župnikovi pisarni jih je domači župnik v upraviteljevi navzočnosti zaslišal. O tem je 6. avgusta 1918 napisal poročilo, ki je najstarejše in najbolj izčrpno poročilo o ugrabitvi otrok:

»Dne 13. avgusta okoli desetih dopoldne je bil pri meni v župnišču župnik iz Vare de Torres Novas Anton de Oliveira Reis. V hišo sta vstopila upravitelj občine Artur de Oliveira Santos, ki je pripeljal s seboj na vozu župnika iz Porta de Mós, ki se imenuje Manuel Carreira Posas. Ko sem temu duhovniku izrazil svoje začudenje, da je spremljal civilnega oblastnika v zadevi te vrste, mi je dejal, da ni to nič posebnega, ker sta prišla z domov otrok, kjer sta jih zasliševala, in da tako upravitelj kakor on verjameta otrokom. Ne dvomita, vendar sta prišla v mojo hišo, da bi jaz zaslišal otroke, ki prihajajo zaradi skrivnosti – prvič sem slišal o skrivnosti – ki jim jo je, kakor pravijo, povedala Gospa, a je njima niso razodeli. Potem jih bo sam upravitelj peljal na kraj prikazovanj, kamor tudi on želi iti. Isto mi je izjavil upravitelj, ki se je delal, kakor da verjame ali da je vsaj radoveden.

Kakšne pol ure pozneje so vstopili otroci in njihovi starši. Upravitelj me prosi, da bi jih zaslišal, kar sem storil v njegovi navzočnosti. Ko sem vprašal Lucijo, kdo jo je poučil o tem, kar je povedala, je odgovorila, da je to bila tista Gospa, ki jo je videla v Irijski globeli. Ko sem ji dejal, da gre v pekel, kdor trosi laži, ki napravijo toliko škode, kolikor je povzroča to, kar ona pripoveduje, in da bo šla v pekel, če laže, ker hodi tja toliko prevaranih ljudi, je odgovorila:

'Če gre v pekel, kdor laže, ona zavoljo tega ne bo šla v pekel, ker se ne laže, ampak samo pove, kar je videla, in to, kar je Gospa njej rekla. Če ljudje gredo tja, gredo zato, ker hočejo. Ona ni nikogar klicala.'

Vprašam jo, ali ji je Gospa povedala kakšno skrivnost. Odgovori, da jo je, vendar mi je ne bo odkrila.

Ko sem ji postavil več vprašanj glede skrivnosti, mi je odgovorila:

'Poslušajte! Če hočete, grem tja gor in vprašam Gospo, ali mi dovoli, da povem skrivnost. Če mi bo dala dovoljenje, jo bom povedala.'

Tedaj pravi upravitelj:

'Gre za nadnaravne stvari … pojdimo od tod!'

Vstane in zapove otrokom, da gredo na voz vpričo staršev in omenjenih duhovnikov. Nekaj časa gre po cesti, ki pelje v Irijsko globel, potem pa se v divjem diru vrne na cesto, ki pelje v Vila Nova de Ourém, kjer je zadrževal otroke do petnajstega, ko jih je prišel izročit staršem.

Vest o ugrabitvi otrok je kakor blisk naglo prišla do kraja prikazovanj, kjer je okoli 15 do 18 tisoč ljudi hrepeneče čakalo na njihov prihod.«

Lucijin oče je hotel, da gredo otroci peš v Covo da Iria, a upravitelj je predlagal, naj gredo na voz, da bodo hitreje prišli na cilj in da jih ne bodo ovirali ljudje. Oče je nato pristal na to. Ko je voz oddirjal v napačno smer, je Lucija ugovarjala, da to ni prava smer. Upravitelj je dejal, da gredo najprej h gospodu župniku v Ourém, nato se bodo z avtom vrnili v Covo da Iria, če bi bilo pozno, da bodo prišli še o pravem času na cilj.

Misli sv. Bernarda (8)

Bog brez jezika uči in opominja, brez rok deli in odteguje, brez nog hodi in hiti na pomoč ogroženim.

Svoja neizmerna in neštevilna dela Bog opravlja prek podložne telesne ali duhovne stvari, a pri tem gospoduje in ne berači. Sedaj je na primer vzel moj telesni jezik v svojo službo, da bi vas mogel poučiti, čeprav bi mogel sam brez dvoma to bolje in prijetneje narediti: to pa je storil iz naklonjenosti, ne iz potrebe.

Ljudje stalno prejemajo dobrote, a Darovalec jim ostane prikrit. S svojo močjo sega od enega konca sveta do drugega, a vse dela s tako nežnostjo, da ljudje nič ne čutijo. Veselé se Božjih dobrot, Gospoda vesolja pa ne poznajo, ker vse mirno vlada. Vse imajo od njega, pa niso z njim; od njega imajo življenje, ne živijo pa njemu; od njega prejemajo spoznanje, a njega niso spoznali. Lastnega bivanja, življenja in spoznanja ne pripisujejo Začetniku, ampak naravi ali celo usodi, lastni pridnosti in moči.