Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
sreda, 30. april 2014
Molitev stiških menihov z mladimi za mlade
Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.
Vigilija za mlade bo v petek, 2. maja 2014 ob 20. uri z začetkom v cerkvi.
Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo. Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.
Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade
p. Maksimilijan Fíle
Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - MAJ
2. – 4. P. Štefan Kožuh,
Betanija
2. ob 20h v cerkvi vigilija
za mlade
5. zjutraj – 6. Vincencijeva
družina
9. – 11. Franc Šuštar, starši
bogoslovcev
10. ob 9.00 animatorji
Združenja posvečenih JMS
11. ob 14.30 Bernardova
družina
13. ob 19.30 fatimska
pobožnost v cerkvi
17. – 18. Skupnost Emanuel
18. ob 14.30 molitev za
pokojne v mali kapeli
23. – 25. Miran Špelič,
Prenova
23. – 25. mag. Jože Kukman,
Zdravo življenje
30. ob 20.00 češčenje
Jezusovega in Marijinega Srca
SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV
39. Izgubljeni sin
Čudil sem
se, da med silnimi nočnimi nevihtami v taboru ni bilo nobene nesreče, čeprav je
venomer treskalo. To sem omenil tudi očaku, ki mi je odgovoril: »Le počakaj, da
se začnejo nevihte podnevi, te so šele strašne. Vsako leto nam povzročijo več
nesreč. Bog daj, da bi nam tisti oblaki na obzorju ne prinesli takšne nevihte!«
In res je že
čez nekaj ur kar na lepem začelo strašno grmeti in treskati. Tedaj mi je prišlo
na misel, da je v tem kraju bržkone tako grmelo, ko je Mojzes šel na Sinajsko
goro. A Jonadaba je morila druga skrb. Povedal mi je: »Zadnje noči se pri nas
dogaja nekaj čudnega. Pastirji mi vsak dan prinašajo janjce, ki jih zjutraj
najdejo v staji poginule.«
»Bržkone jih
je ubila strela?« sem mu dejal.
»Poglej, že
spet prihaja nekaj pastirjev!« Prinesli so mu več ko deset zaklanih janjcev.
»Teh ni ubila strela, ampak tatovi,« je rekel starec. »Janjce kar v staji
zakoljejo in jih tam pustijo, ne da bi jih odnesli …«
»Kako pa da
psi ne lajajo?« sem se čudil.
»Saj to je
tisto ...« Jonadabovo obličje se je pomračilo. Ali koga sumi? Kakor bi o tem ne
maral več govoriti, je povešene glave odšel. Takšnega še nisem videl.
Čez nekaj
dni sem bil priča prav žalostnega prizora, ko je več Rehabovcev prignalo moža,
ki je bil brez dvoma nočni tat. Tedaj je Jonadab zagrmel: »Vse ženske v svoje
šotore!« Sam pa je sredi starešin sedel na tisti prostor, kjer se v taboru deli
pravica. Iz obzirnosti sva s Kvartom hotela oditi. Očak pa, ki je bil tako
izmučenega obraza, da takšnega še nikoli nisem videl, nama je pomignil, naj
ostaneva. To sodišče je bilo zares dostojanstveno.
Vsi moški z
njimi vred, ki so privedli tatu, so bili od razburjenja bledi kot smrt. Vsi –
samo obdolženec ne! Ogrnjen je bil s kožami, ki pa so bile vse premočene. Kakor
sem kasneje zvedel, se je bil skril v vodni nabiralnik. Mož je imel kakšnih
petintrideset let. Ko sem stopil bliže, sem osupnil, bil je živa podoba
Jonadabova. Takšen je bil Jonadab bržkone, ko je bil istih let, samo da je ta
mož imel izzivajoč izraz.
S tresočim
glasom je spregovoril eden izmed starešin in ga vprašal: »Ali si nam ti klal
janjce?«
»Jaz sem
jih!« je predrzno odgovoril. »In jih bom še!«
Tedaj sem
opazil, da za menoj stojita Sila in Pavel.
Zdaj se je
oglasil Jonadab: »Starešine rehabovskega rodu, kakšno kazen nalagate temu
človeku? Odgovorite mi, a mislite zgolj na pravico.«
Vsi
starešine so vstali s sedežev, eden izmed njih je pa govoril takole: »Abdon je
bil izgnan iz našega rodu, a hudega mu nismo nič storili.« Nato se je ozrl v
obtoženca in ga vprašal: »Zakaj nam delaš škodo?«
»Ker vas
sovražim! In pripravljen sem poklati vse vas, čeprav me stane življenje.«
Jonadab, ki
je edini obsedel, se je stresel in si z rokama zakril obraz.
»Ali ne
obžaluješ tega, kar si rekel?« je vprašal drugi starešina.
»Nič ne
obžalujem! Zaničujem vas!« je odgovoril obtoženec.
Bled kot
smrt je zdaj vstal Jonadab in rekel: »Starešine našega rodu! Izvršite svojo
dolžnost in zadostite pravici, kakor nam ukazujejo naše postave, ter glejte
zgolj na blagor in moralo našega rodu!« Po teh strašnih besedah, ki so pomenile
smrt, je Jonadab spet sedel in – zaihtel.
Solznih oči
so se spogledali starešine. Končno je spregovoril drugi starešina, ki je bil
videti še najbolj pretresen: »Veste, da so nam naše postave doslej ukazovale s
smrtjo kaznovati vsakega sovražnika našega rodu ... Ampak zdaj nismo več
nekdanji rod, zdaj smo kristjani ...«
»Kristjani,
kristjani! Sovražim vas in zaničujem! Ne bom se ponižal, da bi vas prosil
usmiljenja! Jaz hočem moških navad naših prednikov, ki so bili pravi
Rehabovci.« Izpod živalskih kož, ki jih je imel na sebi, je potegnil
damaščanski meč, ki ga je ukradel enemu izmed ženinov, ter z njim zagrozil njim, ki so stali ob njem. »Preziram vas, ker se ne držite navad naših prednikov
ter puščate tujko v svojo sredo za ženo bodočemu patriarhu. Pri Bogu prisegam,
da jo bom umoril s tem mečem, ki ga je prinesel tujec ...«
»Tega pa ne
boš!« je zaklical Kvart, planil kot blisk ter na mah razorožil obtoženca. Bil
je res Jonadabov sin, ki so ga pred enim letom izključili iz rodu. A preden so
ga mogli zvezati, se jim je iztrgal, planil na bližnjega konja ter oddirjal.
Zakričal je še: »Se že še vrnem!«
Med tem
dogajanjem se je razbesnela nevihta in strele so začele tolči vsepovsod.
Ubežnik je bil komaj kak kilometer daleč, ko je treščilo vanj, da je siromak s
konjem vred treščil na tla.
»Strela ga
je ubila!« so vsi prestrašeni zavpili. Očak je zdrsnil na kolena, za njim vsi
starešine. Vsi pa smo zastrmeli, ko se je Pavel pognal na konja in zdirjal tja,
kjer je obležal nesrečnik. Tudi mladci so poskakali na konje in zdirjali za
njim, enako tudi midva s Kvartom.
Pavel je
mladega moža že držal v naročju in mu s svojim plaščem pokrival nagoto. Kaj se
je zgodilo? Strela je na njem vžgala premočeno obleko iz živalskih kož, mu
ubila konja, njega pa samo oplazila.
»Pojdi
povedat očaku, da je njegov sin živ, pa se hitro vrni in prinesi vodo!« je
Pavel naročil Kvartu. »Drugi naj mu prinesejo novo tuniko!« Pavel je nato še
naprej negoval ponesrečenca, okoli njega pa so se postavili mladci, ki so
poskakali s konj.
Abdon – tako
mu je bilo ime – je počasi odprl oči, pogledal okoli sebe in vprašal, kaj se je
zgodilo. Pavel mu je pokazal poginulega konja in zoglenelo obleko ter ga kot
mati nežno bodril. Potem je ukazal mladcem: »Pojdite in povejte očaku, naj
nihče ne hodi sem, ker ga bom jaz pripeljal tja!« Mladci so pri priči skočili
na konje in zvesto izvršili Pavlov ukaz.
S Pavlom sva
pregledala vse Abdonovo telo, ali ni morda kje ranjen. Tedaj se je Kvart vrnil
z vodo. Pavel mu je dal piti, nakar se je Abdon precej bolje počutil.
Nevihta je
nenadoma potihnila, a oblaki so še zastirali sonce. S Pavlom sva dvignila
Abdona in ga odpeljala pod skalni previs. Tam sem ju pustil sama. Ostala sta
tam več ko tri ure.
Ko je nato
Abdon v novi tuniki vstal in krenil v taborišče, je bil videti nov človek. Ob
njem je stopal Pavel in mu nekaj šepetal na uho. Abdon je jokal, resnično se je
pokesal. Šel je prosit odpuščanja.
V taboru so
nas pričakovali Jonadab in starešine. Pavel jih je nagovoril: »Častitljivi očak
in starešine! Pred vami je skesani Abdon. Izgubljeni sin se vrača v očetovo
hišo in prosi očeta odpuščanja. Poznam vašo ljubezen in vero v Gospoda Jezusa.
Vas vse, zlasti pa tebe, častiti očak, prosim za tvojega sina Abdona, ki ti ga
skesanega vračam. Sprejmi ga v svoje srce, kot bi sprejemal mene ...«
Pavel je o
Abdonovem kesanju tako prepričljivo govoril, da nihče ni podvomil, da se je
storilec zares skesal. Zlasti pa je vse nenavadno prevzelo, ko je Pavel Abdona
imenoval svojega sina in prosil očaka, naj ga sprejme, kot je sprejel njega.
»Skesani
Abdon vam je pripravljen biti za hlapca, celo za sužnja. Ampak jaz bi kaj
takega ne dopustil in bi ga vzel za svojega brata, za svojega sina. Še poprej
pa tebe, veliki očak, prosim, da mu
odpustiš in ga vnovič sprejmeš za sina. Kolikor pa je oškodoval vaš rod ali mu
kaj dolguje, zapiši na moj račun!«
Te Pavlove
besede so vžgale srca vseh. Iz grl Rehabovcev je zagrmel en sam klic po
odpuščanju. Še več! Ženske niso več strpele v svojih šotorih in so privrele med
množico, ki je prosila odpuščanja za skesanca. Stara Jonadabova žena, Abdonova
mati, se je vrgla sinu okoli vratu, ga poljubila in ga privila k svojemu
telesu, kakor bi ga hotela zavarovati. Častitljivi očak je ihtel kakor otrok,
ni pa hotel izreči sodbe brez soglasja starešin. Zato jim je z glasom, ki ga je
dušilo ihtenje, rekel: »Vaša stvar je, da to razsodite!«
»Odpuščanje!
Odpuščanje!« so vsi starešine soglasno zaklicali.
Zdaj je
Jonadab stopil s svojega prostora k sinu in ga objel. Ves rod je gledal ta
prizor z vzkliki največjega veselja. Pavlu je obličje žarelo od sreče. Dvignil
je roko v znamenje, da želi govoriti:
»Častiti
očak in starešine čudovitega rodu Rehabovcev! Pred nekaj dnevi sem prebiral
vaše letopise in v njih našel nekaj podobnega temu, kar se je zgodilo. Eden
izmed vaših nekdanjih poglavarjev je svojega lastnega sina obsodil na smrt, ne
da bi potočil solzo, ker je sin ukradel nekaj janjcev. To obsodbo so soglasno
odobrili vsi starešine in ves rod, ne da bi se en sam glas postavil v obrambo
krivca, ki je vse priznal. Temu ravnanju se nisem čudil, saj je bilo popolnoma v
skladu z vašimi starimi navadami, ki so podobne izraelskim: »Oko za oko, zob za
zob!«
Takrat sem
se vprašal: »Kaj bi storil ta rod zdaj, ko je po Kristusovi milosti že
prerojen, če bi se spet kaj podobnega zgodilo?« Ali bi se Rehabovci izkazali
bolj Rehabovce kot Kristusove vernike?
Ko sem prej
videl, kaj se je zgodilo, in opazil, kako so vaš očak in starešine trdno
odločeni, da ne dopustijo nobene izjeme, sem zmotno mislil, da se Kristusova
ljubezen še ni ukoreninila v vaših srcih. Ko sem gledal Abdona, kako je izzival
vaš rod, sem na obrazu bral, da je še zmeraj zgolj Rehabovec. Pa ga zato nisem
zaničeval, ampak občudoval. Videl sem v njem prepričanega moža, ki se bori
zoper vas, češ da ste se odmaknili od običajev svojih prednikov, ko ste tujko
sprejeli za ženo svojemu bodočemu poglavarju. V hipu, ko sem zagledal, da ga je
strela udarila, sem mu stekel pomagat v upanju, da še živi. Nisem se zmotil! Ko
se je Abdon zavedel, sem ga ljubeznivo ogovoril in mu povedal svojo zgodbo, ki
jo nekateri izmed vas že poznate. Goreče sem mu spregovoril o Kristusu, on pa
mi je odkrito povedal, da je edini iz vsega rodu, ki ni bil krščen. Ves tresoč
se, me je vprašal: »Kaj naj storim?«
Odgovoril
sem mu: »Sprejmi krst, ki si ga doslej odklanjal.«
Ponižno mi
je odgovoril: »Voda je tukaj! Ali ga lahko sprejmem?«
Vprašal sem
ga: »Ali veruješ v Kristusa? Verjameš, da je Božji Sin?«
»Verujem, »
mi je ponižno zatrdil.
Nato sem ga
oblil z vodo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in zato sem ga imenoval ter
ga bom še imenoval svojega sina, ker sem ga rodil v Kristusu. Njegovo
spreobrnjenje je iskreno, postal je ves naš. Ampak, skrbelo me je, kako ga
boste vi sprejeli? Zato vam nisem hotel izdati najine skrivnosti, ker sem hotel
prej videti, ali so vaša srca polna Kristusove ljubezni. Srečen sem, da sem sam
videl, Rehabovci ste pravi učenci Gospoda Kristusa, ki je prišel svetu oznanjat
in ga učit ljubezni ter odpuščanja.«
»Prav imaš,
Pavel,« se je oglasil Jonadab. »Če bi se to zgodilo pred leti, bi se ne bil
pomišljal svojega sina obsoditi na smrt kot upornika. Odkar pa smo bili
krščeni, odkar slišimo Kristusove besede: ‘Po tem bodo vsi spoznali, da ste
moji učenci, če se ljubite med seboj’, so se naša trda čustva popolnoma
spremenila. Pravico sicer delimo, vselej pa se zavedamo, da je Učenik oznanjal
usmiljenje. In danes bo rod Rehabovcev z vso iskrenostjo ponižno izgovarjal
besede Gospodove molitve: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo
svojim dolžnikom ...
Kvart je pobral zoglenele ostanke
Abdonove obleke in mi rekel, ko so drugi že vsi odšli: »Pavel je bil silno
presunjen. Ta dogodek ga je spomnil njegove preteklosti, ko je še preganjal
Kristusove vernike. Kakor je strela Abdonu sežgala obleko, a ga je pustila
živega, da se je prerodil v Kristusu, prav tako je v Savlu zgorel Jud, ko je
pred Učenikovim obličjem na poti v Damask padel s konja, da je zaživel
Kristusov apostol.«
p. M.
de Heredia
torek, 29. april 2014
ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA
Zvestoba v službi Gospodu
Stari
menihi iz Clairvauxa so imeli navado sporočati o našem blaženem očetu Bernardu,
da je nekoč med nočno vigilijo videl, kako je Gospodov angel šel po obeh
straneh kora s kadilnico, ki je bila napolnjena z nebeško mano. Tiste, ki jih
je našel budne, pojoče psalme ter moleče, je okrepčal njihova srca z
najprijetnejšim nektarjem duhovnih dišav, jim odvzel naveličanost in povečal
pobožnost. Mimo tistih pa, ki jih je našel zaspane, lene in nekoristne, je šel
mimo z neko nejevoljo in jih ni imel za vredne Božjega osvežila.
Tudi
častiti oče Rihard, nekoč opat v Savignyju, nam je poročal o čudovitem milostnem
daru nekega bogaboječega in svetniškega opata, ki je bil opat v enem od
samostanov, spadajočih pod Savigny. Ta milost mu je bila dobrotno darovana
zaradi zasluženja bogastva Božje dobrote. On ni samo poželenja, ampak tudi raztresene
misli popolnoma oddaljil od svojega srca, bedel v čistosti in vdanosti duha ter
prepeval psalme in molil, zato je ponavadi čutil z Božjo milostjo enkratno
nektarjevo prijetnost, ki je na neprimerljiv način prekašala prijeten vonj
cimeta, kadila, balzama ter drugih dišav. Čutil je tudi, da je bila vlita v
njegovo grlo sladkost nebeške mane, ki vsebuje ves okus in vso sladkost. To,
kar je izviralo kot živ vir v njegovih ustih, je preteklo od tam v notranjost
njegovega telesa in njegove duše, preplavilo oboje s čudovito sladkostjo in ga
tako napolnilo, da je mogel iz vsega srca vzklikniti: "Kako dragocena je
zame tvoja obljuba, slajša kot med za moja usta. Srečna duša, ki je zaslužila
okusiti in videti, ne samo v sebi, ampak tudi v telesu, ki je sedaj še
umrljivo: Kako prijeten je Gospod!"
Velika
je razlika je med tem, ki služi Gospodu, in onim, ki mu ne služi, med tem, ki
je Gospodu nekaj zaobljubil in izpolnil, in onim, ki je nekaj zaobljubil in ni
izpolnil; zanj bi bilo po pričevanju Sv. pisma boljše, da bi se ne zaobljubil,
če pozneje zaobljube ne bi izpolnil.
ponedeljek, 28. april 2014
Misli sv. Bernarda (3)
Božja
sodba in usmiljenje
Treba
je imeti pred očmi oboje, Božjo sodbo in Božje usmiljenje, saj te misel samo na
sodbo vrže v brezno obupa, medtem ko te varljivo pričakovanje usmiljenja
zaziblje v silno nevarno varnost.
Kadar
sem pozabil na usmiljenje Gospoda Jezusa in se nekoliko dlje pomudil pri sodbi,
o kateri mi je govorila vest, me je takoj zajel neverjeten strah, strašna
tesnoba in temna groza. Če pa sem pozabil na sodbo in se bolj oklepal njegovega
usmiljenja, sem se tako razlezel v brezbrižnosti in malomarnosti, da sem takoj
postajal mlačen v molitvi, len pri delu, pripraven za smeh in nepremišljen v
pogovoru. Skratka, oba človeka, ki sta v meni, sta postala omahljiva. Ker me je
torej dodobra poučila lastna izkušnja, ne bom opeval samo sodbe niti samega
usmiljenja, ampak bom opeval tvoje usmiljenje in hkrati tvojo pravičnost,
Gospod, dokler ne bo usmiljenje doseglo svojega presegajočega vrhunca v sodbi
in bo moja revščina utihnila.
Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014
Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji
petek v mesecu ob 20.00: 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25.
julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.
nedelja, 27. april 2014
NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA Stična, 27. 4. 2014 ob 15h v baziliki
PRIPRAVA
14.30 V spovednici: p. Branko,
g. Jože Koželj
14.30 prodaja knjig in podob pred cerkvijo: faranka, mladinka
Mizo in knjige ter podobe pripravi br. Frančišek,
prav tako prinese podobo usmiljenega Jezusa iz opatove kapele
Razdelitev knjižic po klopeh Molitvenik k Božjemu usmiljenju, Pojmo s srcem, kartonček za obnovitev
posvetitve JMS: br. Matevž
Pete litanije
MB: p. Avguštin, br. Frančišek,
odpevi na 6 vzklikov
Bralca
besedil med molitveno uro iz knjižice
Molitvenik k Božjemu usmiljenju: p. Avguštin, br. Matevž, gospa iz
Ljubljane, ki zastopa sv. Favstino
ljudsko petje vodi:
br. Frančišek; Orgle: g.
Luka
15.00 pesem: Raduj, nebeška se Gospa (št. 118)
POZDRAV: p. Anton: 1)Spoved, 2)knjižice in podobe, 3)NBU,
sv. J. P. II., sv. Favstina, podoba Usm. Jezusa
Izpostavitev
SRT, pesem: Ponižno
tukaj pokleknimo (št. št. 42,1), kratka tihota
PETE LITANIJE MATERE BOŽJE: p. Avguštin, br. Frančišek
Odpevi na 6 vzklikov
obnovitev posvetitve JMS, na kartončkih
MOLITVENA URA
Po
knjižici Molitvenik k Božjemu usmiljenju,
l. molitvena ura (str. 15)
Jezus:
p. Avguštin (na sredi oltarja); voditelj: br. Frančišek (pri
pevskem ambonu); sestra Favstina: gospa iz Ljubljane (pri ambonu za
berila)
Pesem: Usmiljeni Jezus, 1. kitica
Bralka:
sveta Favstina (itd. str. 15, po
knjižici)
15.45 Blagoslovna pesem: 2. kitica in blagoslov z Najsvetejšim
v spravo za bogokletje, shranitev Najsvetejšega v
tabernakelj, priprava za mašno daritev
16.00 MAŠNA
DARITEV, ljudsko petje, orgle: Luka
p. Anton, p. Avguštin, g. Jože Koželj
Pojemo: Gospod, usmili se; Svet; Jagnje Božje
Vstop in
darovanje: Zapoj veselo, o kristjan
(št. 120)
Obhajilo: Hvali, svet, Odrešenika (št. 29)
K tebi želim, moj Bog (št. 35)
Oznanila: + Marjetka Smrekar, 13. Maja: Ludbreg (7h Rakovnik,
7.30 Stična), 13. maja ob 19.30 fatimska pobožnost, knjižice: Vrtnice, Janez
Pavel II., Molitvenik k Božjemu usmiljenju, podobe usmiljenega Jezusa
Na koncu: Marija, skoz življenje (št. 66)
Naročite se na:
Objave (Atom)