Vsi imamo težave, ko bi radi zavestno živeli v Božji navzočnosti. Tisti, ki se ima za dobrega vernika, se ob nedeljah in praznikih med mašno daritvijo in pri prejemu svetega obhajila zaveda, da je pred Bogom in da je Bog v njem. Morda doma vsak dan moli in hodi celo k delavniški maši. To je čas za Boga, ostali čas pa je samo zanj. Tako si morda misli. Paziti mora le, da ne prekrši kakšne Božje ali cerkvene zapovedi. V primeri z večino ljudi je dober ali celo zelo dober vernik. Da bi med delom ali v prostem času mislil na Boga? Kaj pa še hočete? Saj ni mogoče. Morda je to tudi naš problem?
Razumljivo, da s takšno vero, ki nima povezave z njegovim vsakdanjim življenjem, človek ni zadovoljen in se od nje lahko oddalji ali v veri le životari. Potreben je velik preobrat. Prepoznati moramo Boga, njegovo voljo, njegovo navzočnost in dejavnost v vsem, kar se dogaja v nas in okoli nas. Bog nam govori preko dogodkov in v njih je on sam navzoč. Dogodke zato sprejemajmo kot Božji obisk in sporočilo nam, Božjo vzgojo. Za takšno gledanje je potrebna globoka vera. V Svetem pismu se srečujemo s takšnim mišljenjem in ravnanjem. Kakor Atenčane sv. Pavel poučuje tudi nas, da Bog ni daleč od nobenega izmed nas. V njem celo »živimo, se gibljemo in smo«. Z vero je torej treba sprejeti dejstvo, da je Bog povsod navzoč in dejaven. Kar se dogaja, se dogaja po Božji volji ali Božjem dopuščenju. Sveti Avguštin je zapisal: »Nič se ne dogaja, česar Vsemogočni ne želi, da se zgodi. Ali dopusti dogodek ali pa ga sam povzroči.« Zakoni, po katerih se vrstijo dogodki, so Božji zakoni. Bog torej ni samo v naših srcih, ampak tudi v naših dejanjih, tudi v najpreprostejših, če so storjena po Božji volji. Bog je v njih navzoč in v njih deluje. To velja tudi za poklicno delo in počitek.
Če nas zadene kakšen križ, npr. bolezen, je Bog navzoč v tem križu. Seveda je po Božji volji, da skrbimo za svoje zdravje, a pogosto križ bolezni ostane. Reči moramo »da« Božji volji, zavestno jo sprejeti in po njej živeti ter križ bolezni pridružiti Jezusovemu križu. Tako smo zavestno povezani z navzočim in dejavnim Bogom. V vseh svojih prizadevanjih na ta način živimo v Božji navzočnosti. Z naše strani je potrebna popolna predanost Bogu, zaupanje vanj in seveda ljubezen do njega. Ne gre za to, da bi stalno mislili na Boga, saj to tudi ni mogoče. Mislimo na delo, ki ga vršimo po Božji volji. Zato hočemo, da ga izvršimo čim bolje. To delo nas povezuje z navzočim in delujočim Bogom. Na tak način nam je Bog izredno blizu, tudi v najpreprostejših poslih, če jih izvršujemo po njegovi volji. Vse življenje postane molitev. Tudi poklicno delo in celo počitek. Da v tem ne omagamo, nam pomagajo posebni časi molitve in drugega duhovnega prizadevanja. Koristno je, da imamo kakšno svoje geslo, najbolje svetopisemsko, ki nam pokliče v zavest Božjo navzočnost. Nekdo si pomaga z dvema besedama sv. Pavla: »Ni daleč!«
Poglejmo nekaj primerov. Duhovnik ne živi v Božji navzočnosti le tedaj, ko mašuje, deli zakramente in moli brevir, ampak v vseh drugih dejavnostih, ki so po Božji volji, tudi v času počitka. Seveda gre za najintenzivnejšo Božjo navzočnost in dejavnost prav pri mašni daritvi. V redovni skupnosti sestra redovnica preživi dan v več ali manj zavestni povezanosti z Bogom, če se zaveda, da moli in dela po Božji volji, pa naj so ta dela čisto navadna. Tako dobi tudi redovniška pokorščina posebno vrednost. Medsebojno sprejemanje težkih značajev v redovnih in drugih skupnostih je večkrat težko, vendar nam tudi po takih skupnostih in posameznikih Bog govori in nas vzgaja v potrpežljivosti in medsebojni ljubezni. Zdravnica, ki je hkrati žena moža in mati otrok, če se zaveda, da vse svoje obveznosti dela po Božji volji, je tako rekoč stalno povezana z navzočim in delujočim Bogom. Predavatelj v šoli, ki sprejema, da poučuje mladino po Božji volji, je s tem povezan z navzočim in delujočim Bogom.
Če bomo tako gledali, bomo vzljubili svojo vero in s tem Boga samega ter bomo rastli v zaupanju vanj in v predanosti njemu. Ne bo nevarnosti, da bi se od vere oddaljili. Bog nam je bolj blizu kakor kateri koli še tako ljubeč človek. Takšna vera bo osmislila naše življenje, olepšala in poglobila naše družine in druge skupnosti. Prekvasila bo vse naše življenje, ne samo del tega življenja. Česar ne bomo takoj razumeli, bomo kot Mati Marija ohranili in premišljevali v svojem srcu in bomo po njeni priprošnji in zgledu vedno bolj doumeli. Med našo molitvijo in življenjem ne bo več razklanosti. Bog bo vedno in povsod naš sopotnik in voditelj. Ne bo nam težko živeti po geslu: Bog, ves sem Tvoj! Kdor ima posebno rad Mater Marijo, bo dodal: Bog, ves sem Tvoj, po Mariji! Vzemimo to za na pot v leto 2023!
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar