Nekdaj je imel stiški samostan veliko gozdov v Bojanskem borštu. Opat se je želel sam prepričati, koliko jih je. Zato se je peš odpravil na Bojansko. Hodil je in hodil, gozdov pa ni hotelo biti konec. Bil je lačen, žejen in utrujen, zato je sklenil, da se bo vrnil. Toda poti nazaj ni našel. Ko je bil že čisto obupan, je pokleknil na tla in prosil Marijo, naj mu pomaga. Nenadoma se je pred njim pojavil zajček. Opat se mu je približal, a zajček je poskočil in se malce oddaljil. Tako mu je sledil nekaj ur, dokler se ni gozd razredčil in je v daljavi zagledal vas. To je bil Lučarjev kal. V zahvalo Mariji, ker ga je rešila, je dal na tem mestu postaviti kapelico. Nekdaj je dosti muljavskih vasi sodilo pod Šentvid. Zato so svoje pokojne pokopavali v Šentvidu. Ko so šli mimo kapelice na Lučarjevem kalu, so vedno postali in pomolili. Pravili so, da je bila tista pot tako slaba – kotanjasta in kamnita, da bi se pokojni zbudil, če ne bi bil zares mrtev. Toda tekom stoletij se je marsikaj spremenilo. Svoje umrle so začeli Bojanci pokopavati na Muljavi, menihi so morali 1784 zapustiti Stično, stara kapelica pa se je sesula sama vase.
Pred sto leti so postavili novo kapelico, pravo malo cerkvico. Nisem prepričana, da je na istem kraju kot tista iz starega izročila. Vendar krajani tako sklepajo.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar