Nekoliko manj je bil opat Avguštin Kostelec srečen ob misli na tisti del stiškega konventa, ki je po prvi svetovni vojni odšel iz Stične in se preselil v Nemčijo. To so bili nemški menihi, ki so leta 1898 prišli v starodavni zapuščeni stiški samostan in ga pomagali obnavljati. Ko je bilo konec prve svetovne vojne, so se v novi državi Jugoslaviji počutili kot tujci. Tudi takratni opat Bernard je bil med njimi. Odločili so se, da odidejo v Nemčijo in si tam poiščejo nov dom v katerem od starih cistercijanskih samostanov. Zavetje so našli v samostanu Bronnbach v dolini reke Tauber. Samostan je bil v lasti domačih grofov. Ti so v njem zgradili varilnico piva. Bilo je precej nemirno, a menihi so kljub temu upali, da bodo našli dovolj miru in prostora za normalno redovno življenje. Naselili so se v zahodnem delu samostana in z žalostjo opazovali industrijsko vrvenje v njem.
Da, prav žalostno je bilo gledati tako čudovite prostore starodavne božje hiše v Bronnbachu. V jedilnici je bilo skladišče premoga in drv. Vse stene so bile črne od premoga. Nič ni bilo več opaziti, da so nekoč menihi v tišini in s hvaležnostjo Bogu prejemali tam telesno hrano. V veliki Jožefovi dvorani, ki je bila podobna stiški opatovi kapeli, se ni dogajalo nič več svetega. Grofje so v tej dvorani prirejali bankete in plese, da je glasba odmevala pozno v noč. Opat Bernard je bil žalosten, da so se odločili za naselitev v tem samostanu. S pivovarji se pa tudi ni dalo veliko pogovoriti, da bi delali manj hrupa.
Pred prihodom v samostan je nad cesto stala lepa oranžerija. Spredaj je bila vsa poslikana s poslikavami tistega časa. Na zidu pod streho so bile upodobljene vse celine. Takrat, ko so te poslikave naredili, še niso vedeli za Avstralijo in je zato niso upodobili. Zato je slikar naslikal štiri celine: Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko.
Nekaj let so stiški menihi tam živeli. Toda bilo jim je vedno bolj težko. Grofje Löwensteini so bili zelo samosvoji. Za redovno življenje niso imeli posluha. Toda kako naj bi ga imeli, saj so bili protestantske vere. Dva sobrata je v tem času Gospodar življenja poklical k sebi. Položili so jih k večnemu počitku na staro samostansko pokopališče.
Opat Bernard je začel razmišljati, da bi se preselili kam drugam. Težko mu je bilo, ker je bil že iz Stične navajen urejenega redovnega življenja. Pa miru so imeli v Stični na pretek. Tu pa cele dneve in noči brnijo stroji v varilnici. Delavci pa kričijo, kot bi jih plačal za to. Toda kje najti nov, miren dom? Praznih cistercijanskih samostanov je bilo v Nemčiji na pretek. Sekularizacija jih je uničila na stotine. Nekateri so postali kot kamnolomi za pridobivanje kamna. Ljudje so prihajali, rušili zidove in kamenje odvažali na svoje domove, da so gradili svoja poslopja. Večina jih je ostala nedotaknjenih.
Zvedeli so, da je blizu Nürnberga star ženski cistercijanski samostan, ki je dokaj dobro ohranjen. Res je v delu samostana gostilna, a večji del samostana je prazen. Opat in nekateri bratje so obiskali samostan. Ko so se vrnili, so navdušeno pripovedovali, da bo tam redovno življenje veliko bolje potekalo kot v tem pivovarskem gnezdu. Po temeljitih pogovorih se je cela samostanska družina odločila, da se resnično preseli v Seligenporten, kjer bi končno lahko našli zaželeni mir.
Vsa ta Kalvarija nekdanjih stiških menihov je opata Avguština bolela. Trpel je z njimi in molil zanje, da bi imeli moč zdržati do konca. Prosil je Gospoda, naj jim pomaga najti nov dom, kjer bodo lahko zaživeli mirno redovno življenje.
V Stični se je gospodarsko stanje samostana dvigalo. Mlekarna, ki so jo postavili pred nekaj leti, se je lepo razvijala. Vse mleko, ki je bilo v okolici naprodaj, so kupili in tako ljudem omogočili reden zaslužek. Brat Peter se je sirarstva zelo dobro priučil. Opat ga je poslal v razne druge samostane, ki so se ukvarjali z mlekarstvom, da bi se naučil izdelovati sir, ki bi ga ljudje sprejeli. Bival je v Švici, Avstriji in na Nizozemskem. Ko se je vrnil, je modro vodil stiško mlekarno in skupaj z drugimi brati izdelal recept za pozneje zelo znani Stiški sir.
Na pristavi so menihi zgradili velike hleve in v njih redili okoli šestdeset krav molznic. Na ta način so tudi z domačim mlekom oskrbovali mlekarno. Mlekarna je pobirala mleko v vedno širšem okolišu. Za to je skrbel brat Nivard. Ob treh zjutraj je odšel s tovornjakom iz samostana in se dopoldne vrnil s polno cisterno mleka. Domačini iz Stične pa so sami prinašali mleko v mlekarno ali pa ga dovažali z vozički.
Prostorska stiska v samostanu je opata Avguština nagnila k temu, da je razmišljal o novogradnji. Na južnem delu samostana je bila ob veliki žitnici na pol porušena trdnjava, ki je nekoč služila za obrambo proti Turkom. Zgrajeni so bili štirje obrambni stolpi z visokim obzidjem. Stolpi so bili dobro ohranjeni, zidovi in osrednja utrdba pa so bili že v ruševinah. V prostoru med stolpi je nameraval opat zgraditi večjo stavbo, ki bi bila lahko bivališče za veliko bratov. Spodaj v pritličju pa bi lahko prostore uporabil za mesno industrijo, ki jo je nameraval ustanoviti. Tako bi rešil dve težavi obenem. Dobil bi lepe in nove prostore za mesarsko dejavnost in seveda bivališča za brate. Toda do nove in moderne stavbe je dolga pot. Skromni začetki mesne industrije so bili v pritličnih prostorih samostanske kašče. Na Dunaju so nakupili nekaj prvih in najbolj potrebnih strojev.
Med prvimi je bil v samostanski mesariji dejaven brat Celestin. Bil je kot deklica za vse. Na vsako delo se je razumel in vsega se je lotil. Hitro se je priučil vsake obrti, četudi je sprva ni poznal.
Opat Avguštin je začel iskati arhitekta, ki bi izdelal načrte za novo stavbo na južnem delu samostana. Mislil je na Plečnika, a je bil ta preveč zaposlen in ni zmogel. Sam mu je predlagal svojega učenca Suhadolca. Ta se je res lotil dela. Veliko je bilo usklajevanja in pogovorov. Opat je želel stavbo, ki bo preprosta in uporabna. Nikakršnega razkošja, naj se tudi v novogradnji pozna, da se v samostanu ravna po načelu uboštva. Arhitekt je znal prisluhniti opatovim zahtevam in je svoje načrte večkrat popravil, dokler niso bili vsi zadovoljni.
Veliko veselje so opatu prinesli mladi duhovniki. Vsako leto je bila vsaj ena nova maša. Nove patre-duhovnike je opat Avguštin čuval kot punčico svojega očesa. Bili so najlepši sad njegovega truda. Ponosen je bil nanje, a kljub temu jih je vedno znova navajal k ponižnosti in zvestemu služenju. Skrbno jih je spremljal in opazoval njihove sposobnosti. Ko je odkril njihove talente, jih je usmerjal in spodbujal k študiju. Najbolj talentiranim je omogočal nadaljnji študij, da so dosegli doktorske naslove. V Sloveniji je takrat bilo v polnem razmahu liturgično gibanje, ki je imelo namen, da bi ljudje sveto mašo in druge obrede čim bolj razumeli in pri njih dejavno sodelovali. Mladi patri so se z vsem mladostnim ognjem vključili v to delo in kmalu je začela v Stični izhajati revija Božji vrelci, ki je naletela na velik odmev. Pridružili so se jim še nekateri zunanji liturgični sodelavci in gibanje je dobilo nov razmah.
Velika želja opata Avguština je bila edinost kristjanov. Že mlade dijake, ki so se šolali v Slomškovem zavodu, je skušal navduševati za to čudovito misel. Že samo ime doma v Ljubljani je razodevalo misel o edinosti kristjanov, saj je bil Anton Martin Slomšek velik apostol za zedinjenje vseh kristjanov. Njegovo Apostolstvo svetega Cirila in Metoda je dobilo svoje mesto tudi med stiškimi dijaki. Skoraj vsi so bili dejavni člani tega apostolstva.
Pri bogoslovcih in mladih patrih pa je spodbujal učenje vzhodnih jezikov, da bi tako lažje mogli vzpostaviti pristne stike z vzhodnimi kristjani. Radi so se zbirali okrog profesorja Grivca, ki je bil zelo navdušen za to idejo. Poleg učenja vzhodnih jezikov so začeli raziskovati tudi vzhodno bogoslužje. V celoti so prevedli v slovenski jezik liturgijo svetega Janeza Zlatoustega. Tako so slovenskim duhovnikom in drugim ljudem približali to čudovito vzhodno bogoslužje. Iz tega zanimanja za edinost je vzklila zamisel, da so osnovali in začeli izdajati revijo Kraljestvo Božje. V njej so veliko razmišljali o edinosti in zbirali novice o dogajanjih s tega področja.
V okviru liturgične prenove so mladi stiški menihi prevedli celotno mašno knjigo v domači jezik. Poslej so ljudje lahko spremljali vse molitve pri sveti maši. Knjiga je med ljudmi hitro našla svoje mesto.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar