Prva Mojzesova knjiga pripoveduje, da sta očak Abraham in njegova žena Sara bila že ostarela in neplodna, ko je Bog Abrahamu obljubil sina. Apostol Pavel v pismu Rimljanom pravi, da je Abraham ob Božji obljubi, čeravno je »videl, da mu je telo že zamrlo, … in da je Sari naročje omrtvelo« (Rim 4,19), verjel Bogu, »ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni« (Rim 4,17). Zaradi tega sveti Pavel pravi, da Abrahamovi sinovi niso sinovi po mesu, ampak so sinovi po Božji obljubi, ki so poklicani v bivanje po Božjem glasu, in so torej sinovi Abrahamove vere. Ustvarjalni Božji klic je Abrahamu podaril sina obljube, Izaka, v naslednjih stoletjih pa je ta isti ustvarjalni klic poklical, ustvaril izvoljeno ljudstvo. Hebrejska beseda qahàl (občina, zbor, občestvo, skupnost) prihaja iz qol (glas): qahàl Jahvè je občestvo, ki ga je sklical Bog. Podobno je z grškim pojmom ekklesia, iz korena glagola kalein, ki pomeni klicati. Oboje prevajamo kot Cerkev.
Ko Bog pokliče Mojzesa in mu naroči naj izpelje ljudstvo iz Egipta, izrazi tudi smoter te izjemne osvoboditve: »ko izpelješ ljudstvo iz Egipta, boste častili Boga na tej gori« (2 Mz 3,12). Častiti Boga za ljudstvo pomeni obhajati njegov kult, torej bogoslužje, ki stalno vključuje pripoved o odrešilnem Božjem delovanju. Ko mu predloži zavezo na Sinaju, Bog pravi: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2 Mz 19,5–6). In prerok Izaija pravi: »Ljudstvo, ki sem ga zase upodobil, bo pripovedovalo mojo hvalo« (Iz 43,21). Iz tega lahko razumemo, da Božji klic, ki je v bivanje priklical ljudstvo, iz njega ustvarja ljudstvo, ki je sposobno kulta torej usposobljeno za bogoslužje, usposobljeno, da slavi in pripoveduje Božja odrešilna dela. V pismu Galačanom apostol Pavel zapiše, da se je obljuba, ki jo je Bog dal Abrahamu: »blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi narodi na zemlji zato, ker si slušal moj glas« (2 Mz 22,18), najpopolneje izpolnila v Kristusu, zato Pavel zaključi: »Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči« (Gal 3,29). Pavel pravi tudi: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!«« (Rim 8,14–15).
S krstom in darom Kristusovega Duha, ki napolnjuje srca vernih, postanemo kristjani deležni vsega, kar je Kristusovo, v meri svoje razpoložljivosti njegovim navdihom. Tako se usposabljamo biti sinovi v Sinu, postajamo sposobni živeti polno predanost Očetovi volji v drži stalne zahvale njemu. Smo torej ljudstvo ustvarjeno za bogoslužje.
V vzvišenem trenutku ljubezenske izročitve in pokorščine Očetu Jezus skliče svoje najbolj zveste učence in podeli z njimi dejanje svoje popolne podaritve, dejanje anticipirano med zadnjo večerjo: »Ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). S tem Jezus ustvari med Bogom in ljudmi vez popolne občestvene edinosti: njegovi postanejo deležni njegovega telesa in krvi, to je: deležni polnosti njegovega življenja (ter trpljenja in vstajenja). »Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo Božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga … Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo« (Jn 1,12.13.16).
Iz udeležbe na tej Kristusovi polnosti postaja ljudstvo duhovniško ljudstvo: »Mi smo namreč, ki služimo Bogu v njegovem Duhu« (Flp 3,3). Najpopolnejše bogoslužje je opravil Jezus, ne zato, ker je neprekinjeno hvalil Boga ampak, ker je živel svoje življenje v popolni darovanjski ljubezni do Očeta in do ljudi. S podaritvijo svojega Duha nas usposablja, da smo pri tem udeleženi v meri, v kolikor ga svobodno sprejemamo. Iz njegovega obhajanja zadnje večerje in smrti na križu: (za)hvale Bogu (grško eucharistein) zaradi velike osvoboditve ljudstva iz Egipta, blagoslova nad kruhom in nad čašami vina ter prepevanja psalmov in pesmi se je oblikovalo krščansko bogoslužje.
p. Nikolaj Aracki Rosenfeld
Ni komentarjev:
Objavite komentar