Doma sem iz verne družine. Bil sem deležen krščanske vzgoje in, z ozirom na to, lepih zgledov staršev in sorodnikov. Nadaljevalo se je naprej s poukom v šoli, kjer je bil do vojne tudi verouk obvezen predmet. Čeprav nisem bil preveč nagnjen k dolgi molitvi, sem v družini rad molil rožni venec. Zdaj, ko sem starejši, je zame molitev moje veselje in zadovoljstvo, tudi če so dolge molitve. Kot je prav, pa cenim najbolj daritev svete maše in molitve vmes. Nebeškemu Očetu podarimo pri tem Njegovega Sina in nas same. Zato je navzočnost in sodelovanje pri sv. maši in bogoslužju sploh za molivca nekaj središčnega. Vrednost tega me osrečuje, ko me še prej pomirja.
Podobe, ki jih lahko gledam pri molitvi, preprečujejo mojo raztresenost in mi pomagajo k zbranosti. Po naročilu angela v Fatimi rad molim tudi za tiste, ki ne molijo in tako tudi Boga ne ljubijo. Pomiritev in veselje ter zadovoljstvo čutim, ko molim za razne dobre namene, ker s tem naredim kaj koristnega, ko delati ne morem. Vemo, da je življenje s talenti, ki jih imamo, poseben poklic, dolžnost in poslanstvo. Za zvestobo bomo enkrat dobili plačilo, za nezvestobo in malomarnost pa moremo pričakovati le kazen. Zaključim s trditvijo, da me molitev, goreča in ljubeča, le osrečuje.
Brat Stanko Pretnar, trapist
Ni komentarjev:
Objavite komentar