Človeka gotovo najbolj teži to vprašanje: kako more Bog, če obstaja, dopuščati strašno trpljenje sveta in ga gledati, medtem ko se že stoletja in tisočletja nenehno dogaja? Človeštvo je vsak možen odgovor že neštetokrat poslušalo in ga spričo teže vprašanja vedno znova spoznalo za prelahkega ter ga zavrglo. To vprašanje je kakor odprta, smrtna rana, za katero ni nobenega zdravila. Toda če ni zdravila, ali naj človek ne išče vsaj blažila? To vsi nenehno delamo. Preiskati bo treba, ali in koliko ta blažila zadostujejo. Mnoga blažila ponujajo naokoli in nekateri jih pohlepno sprejemajo; ker pa ni ozdravljenja za celoto, jih puščajo veljati vsaj kot začasno rešitev. Pozorno si bomo morali v podrobnostih ogledati meje te človeške lekarne.
Onkraj vseh človeških zdravil Bog v Jezusu Kristusu daje svoje zdravilo, različno od vseh drugih. Prav tako bo treba preudariti, ali je to zdravilo priporočljivo in se more obnesti. A celo če bi bilo zdravilo najbolj sprejemljivo: ali ne ostaja za tem še vedno začetno vprašanje: kako se more Bog – in prav zdaj domnevno dobrotljivi Bog Jezusa Kristusa – sprijazniti s to neizmernostjo človeškega in svetnega trpljenja? Ali ga to ne zaduši? Ali ni vprašanje, ki vpije do nebes, glasnejše kakor vsak odgovor, ki ga lahko pričakujemo od tam?
Ni komentarjev:
Objavite komentar