Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 18. april 2021

I. Človeški poskusi

Drevo bolečin je neskončno razvejeno. Že v svojih koreninah: človeško trpljenje je namreč globoko povezano s trpljenjem živali, ki preganjajo druga drugo in živijo od tega, da se med seboj jedo. Živali se bojujejo za svoj obstoj in končno vedno enkrat podležejo: sovražniku, bolezni, starosti, smrti. »Stvarstvo je podvrženo ničevosti« (Rim 8,20), zlasti če se hoče ohranjati, kaj šele »razvijati«. Človek v moči svoje zavesti podeduje in poglablja to bolečino narave, pa naj izbruhne od zunaj kot elementarna katastrofa ali od znotraj iz njegovega slabotnega organizma, naj bo fizično kot stradanje in hiranje ali duhovno kot izkušnja sovraštva, osamljenosti, obupanosti nad smislom bivanja. Razumemo tiste svetovne nazore, ki vse ugodje in veselje razlagajo kot (morda varljivo) lupino, bolečino pa kot resnično nosilni temelj obstoja sveta. Kdor bi hotel odvrniti pogled od tega, mora vendarle videti pred seboj svoj gotovi konec in tako preživljati »vse svoje življenje v suženjskem izgnanstvu smrtnega strahu« (Heb 2,15). Kakšno stališče človek lahko zavzame do trpljenja? Trojno.

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar