Poglejmo, kako je prisoten sv. Jožef v ljudskih pobožnostih. V zadnjih stoletjih je versko premišljevanje postavilo v ospredje kreposti sv. Jožefa, med katerimi so: vera, ki se pri njem kaže kot popolno in pogumno sprejemanje Božjega odrešenjskega načrta, prizadevna in tiha pokorščina znamenjem Božje volje, ljubezen in zvesto izpolnjevanje postave, iskrena pobožnost ter trdnost v preizkušnjah, deviška ljubezen do Device Marije, dolžno izpolnjevanje očetovstva ter skrita delavnost. Prav zaradi tega ima češčenje sv. Jožefa velik odmev tudi v ljudskih pobožnostih.
Češčenju sv. Jožefa je posebej namenjenih sedem sred, pobožni vzkliki, molitveni obrazci, pobožno vajo sedem žalosti (skrbi) in sedem radosti sv. Jožefa ter litanije sv. Jožefa. Poznane so tudi tridnevnice in devetdnevnice k sv. Jožefu, rožni venec sedmih žalosti in radosti sv. Jožefa, škapulir sv. Jožefa, češčenje podobe sv. Jožefa. Prve srede v mesecu so dnevi posebnih milostih vsem, ki se zatečejo k njegovi priprošnji. Med verniki je znan tudi tridesetdnevni zaščitni plašč sv. Jožefa. Verniki so češčenje sv. Jožefa izražali tudi v procesijah, v Bratovščinah sv. Jožefa, nošenju škapulirja. Ohranilo se je tudi več pesmi, ki se nanašajo na sv. Jožefa. Po svojem dostojanstvu, zaslugah in po svoji svetosti je bil sveti Jožef v svojem življenju na zemlji prvi za Devico Marijo. Kakor na zemlji, tako v nebesih. Se pravi, da mu Bog za njegovo zemeljsko svetost in pravičnost tega dostojanstva v nebesih ni odvzel, ampak dopolnil in dovršil. Zato vam priporočam, da se odzovete na povabilo: »Pojdite k sv. Jožefu!« in se sami prepričate o mogočnem priprošnjiku, ki nam zmore pri Bogu izprositi vse milosti.
Tako je bilo tudi pred leti, v času, ko smo se v naši župniji odločili za obnovo notranjosti cerkve. Še pred samim začetkom del smo več molili v ta namen, da bi se vse dobro izteklo. Opravili smo tudi devetdnevnico v čast sv. Jožefu. Obnovitvena dela so se začela in šele takrat smo ugotovili, da je tudi veliko drugih del, ki jih prej nismo načrtovali. Kot večina cerkva spada tudi naša pod spomeniško varstvo, zato smo bili prepričani, da bomo deležni posebnega nadzora. Po nekaj dneh nam je župnik povedal, da je vsa dela v cerkvi zaupal sv. Jožefu. Po tem spoznanju smo ožji sodelavci in člani gradbenega odbora, poleg vseh opravil, ki jih je zahteval zasebni izvajalec, vsak dan še bolj goreče molili in prosili za njegovo pomoč. Gotovo je poskrbel sv. Jožef tudi za to, da nas komisija spomeniškega varstva med obnovo ni obiskala. Prišli so šele takrat, ko je bilo že vse končano in ogled zabeležili brez pripomb. V zahvalo smo v cerkvi namestili kip sv. Jožefa. Častno mesto je dobil na stebru ladje cerkve, ki je bil prej prazen. Za kaj vse je poskrbel sv. Jožef, se na koncu niti sami nismo zavedali, čutili pa smo njegovo prisotnost v naših potrebah in za to, da se je vso delo srečno končalo. Bog je bil češčen, ljubljen še bolj, na priprošnjo sv. Jožefa. Naše družine in župnijo pa smo posvetili sveti Družini.
Bolj pretresljiv pa je dogodek iz preteklosti. Velik častilec svetega Jožefa, P. Patrignani nam v knjigi: »Pojdite k Jožefu« pripoveduje sledeči dogodek: »Leta 1631 je začela gora Vezuv v bližini Neaplja bruhati ognjeno lavo. Ta se je kakor široka reka razlila nad vso okolico, zlasti pa na mesto Torragreka. V tem kraju je bivala mati Kamila, goreča častilka svetega Jožefa. Pri njej je bil njen petletni nečak, kateremu je bilo ime Jožek. Da bi se rešila pred gorečo reko, je zbežala z otrokom. Goreča reka ji je bila takoj za petami. Na poti pa ji velika skala, ki je visela v morje, zapre pot. Bila je v dvojni nevarnosti. Če obstane, jo bodo plameni požgali, če pa gre naprej, pa je v nevarnosti, da pride v morje in utone. V tej veliki stiski se je spomnila na svojega zaščitnika sv. Jožefa. »Veliki svetnik«, zakliče, »tebi priporočim malega Jožeka, ti ga moreš rešiti.« Potem položi otroka na skalo, sama pa skoči proti morju. Toda ni padla v morje, ampak na pesek in to tako srečno, da se niti najmanj ni poškodovala. Bila je rešena, toda silno je bila v skrbeh, da je morala otroka pustiti v taki nevarnosti. Vsa iz sebe je letala sem in tja in tožila o svoji nesreči. Nenadoma začuje, da jo nekdo kliče po imenu. Bil je glas njenega nečaka Jožeka, ki ji je pritekel ves vesel naproti. »Moj ljubi otrok,« zakliče, »kdo te je rešil ognja, da nisi zgorel?« »To je storil sveti Jožef, kateremu si me izročila v varstvo,« odvrne otrok. »Prijel me je za roko in me pripeljal k tebi.« Mati Kamila je padla na kolena in se zahvalila Bogu in varuhu sv. Jožefu, ki ju je obvaroval gotove smrti«(po knjigi Pojdite k sv. Jožefu, leta 1938).
Jože Andrejek
Ni komentarjev:
Objavite komentar