Cerkev časti svetega Jožefa kot deviškega moža blažene Device in Božje matere Marije ter Jezusovega »krušnega očeta«. Bl. papež Pij IX. je sv. Jožefa z odlokom »Quemadmodum Deus« 8. decembra 1870 razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve. Ob 150-letnici je papež Frančišek razglasil »leto sv. Jožefa« (od 8. dec. 2020 do 8. dec. 2021). Kakor je nazareški Jožef na zemlji skrbel za sveto Družino in jo branil, tako jo zdaj varuje in podpira iz nebes s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu.
Litanije v čast sv. Jožefu je 1. oktobra 1910 odobril papež sv. Pij X. Zlasti v tem letu naj bi jih čim pogosteje molili. Ob premišljevanju posameznih 25 vzklikov, ki opisujejo poslanstvo in naloge, kreposti in vrline »pravičnega moža«, se nam odstira njegova poklicanost in veličina v sodelovanju pri Božjem odrešenjskem načrtu.
Župnik Jožef M. Seigerschmied leta 1938 napisal lepo knjižico »Pojdite k Jožefu«, v kateri razlaga vzklike v litanijah svetega Jožefa. V uvodu pojasni naslov »Pojdite k Jožefu«, kakor je rekel egiptovski kralj ob času hude lakote. Isto kliče tudi nam najvišji Kralj nebes in zemlje po svoji Cerkvi v teh hudih časih. Ta premišljevanja naj bodo kakor »šopek vijolic«, ki jih hočemo v marcu pokloniti sv. Jožefu. »Vijolica cvete ob prvih žarkih pomladanskega sonca … Tudi sv. Jožef je živel ob času, ko so na zemljo posijali prvi žarki sonca pravice, Jezusa Kristusa … Vijolica ne vzbuja pozornosti s sijajno obleko. Skrita je v grmovju. Tudi življenje sv. Jožefa je bilo skrito, svetu nepoznano … Eno pa ima vijolica, v čemer presega drugo cvetje, in to je njena čudovito prijetna vonjava. V vonjavi lepih čednosti se je odlikoval sv. Jožef.« In pisec doda misel sv. Tomaža Akvinskega: »Nekaterim svetnikom je Bog dal, da pomagajo le v nekaterih potrebah. Sv. Jožefu pa je dal, da pomaga v vseh potrebah, da ščiti in varuje tiste, ki se k njemu zatekajo.«[1]
V prvi litanijski prošnji najprej vzkliknemo: »Sveta Marija, prosi za nas!« Cerkev postavlja Marijo na prvo mesto, saj je kot Brezmadežna najbolj podpirala svojega moža, svetega Jožefa, v stremljenju po popolnosti. Ni pravega češčenja svetega Jožefa brez češčenja Marije. Tudi molitev v čast sv. Jožefu, ki jo je odobril papež Leon XII. 15. avgusta 1889, se začenja tako: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.«
»Sveti Jožef!« Prvi vzklik je pozdrav, je počastitev in zaupna izročitev. Z njim ponovimo in izgovorimo angelov pozdrav: »Jožef!« To ime pomeni: »Bog naj doda!« Pomeni torej rast in napredovanje. Očak Jakob je pred smrtjo blagoslovil svoje sinove in rekel o Jožefu: »Rodovitna mladika je Jožef, rodovitna mladika ob studencu« (1 Mz 49,22).
»Slavni sin Davidov« (proles David). Tako Cerkev pozdravlja svetega Jožefa. In tako ga je Gospodov angel poklical v sanjah: »Jožef, Davidov sin!« (Mt 1,20). V Matejevem in Lukovem evangeliju je Jezusov rodovnik, v katerem je rečeno, da je bil Jožef kraljevega rodu. Jezusov rodovnik ostaja pomemben: Jožef je Jezusov oče po postavi. Po njem Jezus spada po pravu, »zakonito« k Davidovi rodovini. In vendar izhaja od drugod, »od zgoraj« – od Boga samega. Skrivnost izvora, dvojnega izvira, nas nagovarja povsem konkretno: Jezusovo poreklo je treba navesti, in vendar je skrivnost. Samo Bog je njegov »Oče« v dejanskem pomenu. Rodovnik mož ima svetno-zgodovinsko težo. In vendar je na koncu Marija, ponižna devica iz Nazareta, v kateri se zgodi nov začetek; človeškost se začenja na novo. Jezus se je rodil iz Jožefove žene v mesijanski Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16). Luka nam pove, da je Jezus po postavi veljal za Jožefovega sina, čeprav je Jezusovo resnično poreklo že prej opisal v prvih dveh poglavjih svojega evangelija.[2] Zato vzklik: »Slavni sin Davidov!« To nam pove, da sta Jožef in Marija izbrani cvet in najžlahtnejši sad izvoljenega ljudstva Izraela. Apostol Pavel poudarja: »Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke. Amen« (Rim 9,4–5).
»Luč očakov« (lumen patriarcharum). V Stari zavezi je Bog izbral očake, da je po njih v izvoljenem narodu ohranil vero v enega Boga, ga vodil, mu napovedoval prihodnjega Odrešenika in v njem ohranil svoje obljube. Najodličnejši in zadnji med njimi je bil sveti Jožef. Mnoge dobre lastnosti je sveti Jožef podedoval od svojih prednikov. Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je »sveti Jožef imel Abelovo preprostost, Noetovo svetost, Abrahamovo pokorščino, Jakobovo potrpežljivost, Jožefovo čistost, Davidovo krotkost, Elijevo gorečnost in srčnost Makabejcev. Sveti Jožef je bil prvi med očaki, prava luč očakov« (Pojdite k Jožefu, 42). Je vez med staro in novo zavezo. Je dopolnitev Abrahamove vere in blagoslova: »Blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,2).
Anton Štrukelj
[1] Jožef M. Seigerschmied, »Pojdite k Jožefu!«, Glasnik presv. Srca Jezusovega, Ljubljana 1938 in 1939, 5–8.
[2] Prim. Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 19 in 20.
Ni komentarjev:
Objavite komentar