Z duhovniki v Sankt Peterburgu (15)

Še enkrat smo zakrožili okoli cerkve in šli v park, ki leži za cerkvijo. Nismo imeli kakšnega posebnega namena, da bi se sprehajali. Šli smo do vhoda Ruskega muzeja, tam smo malo posedeli na klopcah. Naredili smo še eno skupinsko fotografijo in se podali nazaj k cerkvi.

Silvo očitno že dobro pozna mesta in nas je po bližnjicah vodil proti ploščadi pred Ermitažem. Eno ulico prej smo se ustavili pred na sveže prenovljeno stavbo. Povedal nam je, da je upravna stavba deškega zbora in seveda celotne šole. Zborček fantičev se imenuje Glinka. Menda je bil to njihov ustanovitelj ali vsaj eden od glavnih utemeljiteljev zbora in šole. Država plača fantom vse stroške in to jo, kar veliko stane. Toda splača se toliko vlagati v ljudi, ker se jim povrne. Na ta način vzgojijo lepo število vrhunskih glasbenikov, ki imajo zelo solidno temeljno izobrazbo. Svoj študij nadaljujejo potem na raznih akademijah in drugih glasbenih ustanovah. Zato v življenju lahko veliko dosežejo.

Še eno postajo smo naredili. Ob reki Mojki smo se ustavili. Nekateri so si kupili nekaj za popit v bližnjem kiosku. Bilo je tudi nekaj stolov in miz, da smo se lahko usedli. Vreme je bilo še kar v redu. Malo oblačno je bilo, sonce pa se je tu in tam pokazalo izza oblakov. Ta počitek se je kar prilegel. Moram priznati, da mi je kar odleglo, ko sem lahko sedel in mirno gledal ljudi, ki so hiteli na vse strani. Veliko se jih je ustavilo pri kiosku in so si kupili kakšno reč za popit, eni tudi nekaj za pod zob.

Naš naslednji cilj je bil Ermitaž. To je eden največjih muzejev na svetu. Pravijo, da imajo v muzeju okoli tri milijone razstavljenih eksponatov. Zvedel sem, da bi rabil za hitri ogled vseh eksponatov osem let. Zato ni mogoče, da bi si enkrat ogledal kaj veliko. V muzeju imajo več smeri, na primer: Nevska smer ogleda. To je pretežno tisti del, ki je ob reki Nevi. O Ermitažu nisem vedel pravzaprav nič. Samo enkrat sem bral, kako je belgijski ali nizozemski duhovnik Nueven hodil več dni zaporedoma v Ermitaž. Poiskal je Rembrandtovega Izgubljenega sina in ob njem meditiral. Iz teh obiskov in njegovih meditacij je nastala knjiga z naslovom Čudovito platno. To je edino, kar sem o tem muzeju vedel. Torej nič ali samo toliko, da sem vedel, da obstaja.

Vstali smo in nadaljevali pot proti Ermitažu. Ob prihodu na ploščad smo opazili, da se tam veliko dogaja. Na ploščadi je bilo parkiranih veliko avtomobilov podobnih gasilskim. Najbrž je bilo kakšno gasilsko slavje.

Vodička nas je vodila naravnost v Ermitaž. Toda, ko smo stopili v notranjost, se je pred nami odprlo še eno veliko dvorišče z drevesi in dolgo vrsto ljudi. Stali so, se pogovarjali in čakali. Mi smo šli kar mimo vrste. Opazil sem, da so to ljudje, ki želijo vstopiti v Ermitaž in seveda še prej kupiti karte. Mi smo imeli to prednost, da nam je agencija kupila karte že prej preko interneta. Gotovo je bila vrsta dolga vsaj sto metrov. Stali pa so po trije ali štirje vštric. Kako dolgo bodo še čakali?

Ob našem prehitevanju mi je bilo na nek način kar ugodno, saj smo veliko pridobili, da nam ni bilo treba več ur stati v vrsti. Po drugi strani pa mi je bilo malo nerodno, da smo tako prehitevali. Kaj so si mislili o nas tisti, ki so čakali že kakšno uro v vrsti? Mogoče so bili jezni na nas? Ali pa vsaj začudeni, češ, kaj se pa ti grejo? Vstopili smo hitro, vodička je stala ob napravi za vstop in nam delila karte. Zvedel sem, da ni dovoljeno slikati s stativom. Obesil sem si ga za naramnico od nahrbtnika. Šli smo še skozi eno kontrolo. Videli so moj nahrbtnik in stojalo ter mi dejali, da z njim ne smem v muzej. Moral sem ga nesti v garderobo. Toda kje jo najti?

Vodička mi je pokazala prostore, ki so bili na pol v kleti. Tam je bilo veliko garderob. Nisem vedel, kam bi odložil svoj nahrbtnik. Potem pa sem opazil, da je bilo napisano »za nahrbtnike«. Stopil sem h pultu in ponudil svoj nahrbtnik. Brez težav sem ga oddal in dobil kovinsko ploščico. Kolikor je bilo mogoče, sem hitro skušal poiskati svojo skupino. Malo mi je bilo nerodno, da bi zaradi mene čakali predolgo.

Ljudi je bilo toliko, da so se kar prerivali. Moral sem paziti, da ne bi zavil kam drugam, saj se v taki množici ni nobena težava, da se izgubiš. Precej so nam pomagale slušalke. Ko sem zopet zaslišal Silvov glas, sem vedel, da sem že nekje v bližini skupine. Delavka mi je pomagala skozi kontrolo, saj sem svojo karto enkrat že čekiral. Spet sem bil pri skupini.

Takoj ob začetku nas je pozdravila Laokontova skupina. Malo sem podvomil, da je to original iz stare Grčije. Enakega sem videl tudi v vatikanskih muzejih. Mogoče je kopija, ki jo je naredil kakšen zelo dober kipar. Končno, tudi taka kopija je veliko vredna.

Po velikem in razkošnem stopnišču smo se dvignili v prvo nadstropje. Po stenah je bilo veliko slik, ki so bile vdelane v pozlačene okvirje. Na stropu še ena ogromna slika na platno. Vse je bilo zelo razkošno. Tako so si carji uredili dvorec, imenovali so ga Zimski dvorec. Menda so v teh ogromnih prostorih prebivali in sprejemali obiske. Množica umetnin, ki je razvrščena po nešteto sobanah, je bila prava paša za tiste, ki so prišli na obisk. Najbrž so bili to razni velikaši, generali in drugi odličniki. Malemu in preprostemu človeku je bilo najbrž vse to zaprto.

Že takoj v prvi sobani smo videli veliko dragocenost. Bila je velika okrogla skulptura, ki je imela stebre. Ti so bili izdelani iz malahita. Najbrž samo obloženi s tem dragocenim kamnom. Tu sem lahko prišel čisto blizu. Hotel sem si ogledati, kako fino in natančno so bili zloženi mali kosci, da je bil steber kakor iz enega samega kosa. Komaj sem opazil, da je zložen iz koscev, tako imenitno je izdelan. Bili so res mojstri, da so tako čudovito naredili. Toda pri takem delu je bilo potrebno imeti veliko tega kamna, saj vsak košček ni bil primeren za kjerkoli. Morali so jih izbirati in prilagajati ter zlagati. Na stropu pa je bila spet velika slika na platno.

Naslednja soba je bila manjša. V njej je bilo polno velikih portretov raznih generalov. Slike so bile izjemno dobro izdelane. Človek je ob njih kar strmel. Bilo jih je polna soba. Eni so bili čez celo višino stene drugi pa nekoliko manjši. Zanimivo je, koliko je bilo teh generalov in vojskovodij. Toda saj je bila Rusija velik imperij in vedno se je kaj dogajalo. Enkrat so se vojskovali na jugu, drugič na severu. Prav tam na severu so jim velike preglavice delali Švedi, ki so vdirali globoko v Rusijo, ropali, pobijali in delali škodo. Veliko je bilo bitk, da so jih končno spravili v red.

Potem smo prispeli v veliko dvorano z rdečimi žametnimi oblogami na stenah. Spredaj je bila narejena pol kupola in v sredini sedež za carja. Tu je najbrž sprejemal obiske. Sedež ves pozlačen in oblečen v rdeč žamet. Za hrbtom pa je na steni pritrjen velik grb carske Rusije. Tudi strop je bil zanimiv. Sami zlati rombi v njih pa carski grb. Vsi grbi so bili enaki in v zlati barvi. Bolj ko se je strop dvigal v kupolo, bolj majhni so bili rombi in grbi v njih. Zanimivo je bilo za pogled. Dobil si občutek, da je to zelo visoka dvorana, čeprav resnici ni bila tako visoka. Znali so izkoristi optične prevare, ki navidezno povečajo prostor.

Tudi na tleh je bilo kaj videti. Bili so tako čudoviti leseni tlaki, da bi jih kar gledal. Najbrž bi bilo lepo gledati tlake z višine. Bilo je vse vrste raznih ornamentov, zloženih iz različnih vrst in barv lesa. Cele rože in rozete izdelane tako natančno, da si imel občutek, da štrlijo iz tal. Kot da bi jih nekdo potresel po tleh.

Potem je sledila še ena soba raznih vojskovodij. Nekaj je bilo velikih portretov z generali na konjih. Drugi pa so bili manjši, zloženi v pet vrst po višini. Prekrili so celotne stene, belež potem sploh ni bil več potreben, saj so pokrili in okrasili celotne prostore. V prostorih je bilo nekaj sedežev, da se je obiskovalec lahko usedel in v miru ogledal vse čudovite umetnine.

Sledila je krasna baročna kapela. Večji del je bil dvoranski, spredaj pa je bila dvorana okrogla in se je dvigala v lepo kupolo. Na stenah ogromno pozlate. Na stropu pa velika slika Jezusovega vstajenja. Angeli so Jezusu odprli grob, on pa lahkotno plava v nebo. Slika je naslikana na platno in z oljem. To je moral delati neki evropski mojster, saj je ikonografija popolnoma zahodna, da ne bom rekel katoliška. Postavil sem se točno pod sredino slike in skušal narediti nekaj posnetkov. Takšna slika vedno prav pride. Lahko jo uporabiš za velikonočne voščilnice ali kako drugače. Pa še miren si, ker je tvoje lastno delo in ni treba imeti strahu, ker bi jo potegnil iz interneta. Ikonostas je bil videli bolj »skromen«, saj je bilo na njem »samo« šest ovalnih slik. Vse drugo je bilo najbrž leseno in pozlačeno. Seveda Jezus in Marija ob straneh nista manjkala. Po tleh je bilo spet eno samo čudo. Les zložen v najrazličnejše okraske.

Lepo so se imeli tile carji in njihovi domači. Razkošno so živeli, a zato je moral najbrž plačati prav mali in ubogi človek. Pobirali so davke in lupili reveže. Potem so si privoščili toliko bogastva in razkošja. To najbrž ni bilo čisto evangeljsko. Toda tolaži me to, da je za njimi veliko ostalo. Umetnine, ki so jih nakupili ali dali narediti, so danes narodno bogastvo, ki ga hodijo turisti občudovat. Danes pa prinašajo zaslužek in mnogi so v teh palačah dobili svoja delovna mesta. Na nek način se tisto, kar so carji zbrali in nakupili, danes obrestuje. Bolj hudo se mi zdi to, da so oblastniki odirali uboge ljudi in jim nalagali visoke davke. Toda za njimi ni ostalo ničesar, saj so vse zajedli in zapili. To je bilo primitivno oblastništvo, ki ni imelo niti malo posluha za kulturo in umetnost. Žalostno je, da je bilo pri nas v naši ubogi Sloveniji tako. Komunistični oblastniki so bili pijani od zmage. Popivali so in se veselili. Pobiti so dali vse, ki so jim nasprotovali. Za njimi pa ni ostalo nič razen žalostnih pogorišč in prikrita grobišča po vseh gozdovih. Ko jim je bilo vsega dovolj, so rušili cerkve in gradove. Koliko lepša in bogatejša bi bila danes Slovenija, če bi ostali še tisti gradovi, ki so jih porušili tako imenovani osvoboditelji. Imeli bi vsaj sto dvajset cerkva več.

V naslednji dvorani je bilo svetlo. Okna so bila z obeh strani. Vse se je lesketalo v zlatu in spredaj je sijal razkošen sedež za carja. Tudi v tej sobani je najbrž  sprejemal obiske. Prihajali so, se pogovarjali in sklepali dogovore. Gotovo so bili sijajno pogoščeni in polni raznih vtisov, ko so jih vodili po teh sanjsko lepih sobanah. Ena te je navdušila, a ko si prišel v drugo, si komaj razumel, da lahko kaj takega sploh naredijo.

Da so bili vtisi še bolj celoviti, so se lepim dvoranam pridružile še vseh vrst umetnine z nabožno ali pa posvetno vsebino. Skozi okna so ponekod sijali raznobarvni žarki, ki so prodirali skozi barvna stekla bogatih vitrajev. Človek bi mislil, da je prišel v sanjski svet. Potem so te popeljali še na vrtove, ki niso bili nič manj skrbno urejeni. Vsakih nekaj metrov je žuborel vodomet in hladil okolico. Ob poteh so bile grede z najrazličnejšim in pisanim cvetjem. Grede in cvetje na njih, vse je bilo urejeno v prave podobe, ki si bi jih komaj mogel zamisliti. Poti posute s peskom vseh barv. Vse usklajeno in urejeno. Najbrž se je veliko ljudi trudilo, da je vse to uredilo in tudi vzdrževalo.

Z množico smo se kakor reka ljudi pomikali naprej. Treba je bilo biti vedno buden, da nisi ostal zadaj ali zavil skozi napačna vrata. Kaj bi bilo, če bi se izgubil. Kako bi tistim, ki so tam zaposleni povedal, kje in katera je tvoja skupina, ko pa je na tisoče ljudi v muzejskih dvoranah.

Tudi jaz sem moral biti buden. Res sem veliko fotografiral. Toda z enim očesom sem vedno gledal, če imam našega Silva kje blizu. Slišali smo ga v slušalkah. Izgubiti se, ni bila nobena umetnost. Ko si občudoval en predmet in se pri njem zadržal, je bila skupina lahko že v naslednji sobi. Prav hitro je nisi mogel dohiteti, ker se je ljudi kar trlo. Zato je bilo potrebno imeti fotografskega konjička nekoliko na uzdi, da ni oddirjal kam proč od skupine. Slikal sem samo tisto, kar me je posebej navdušilo.

V eni od dvoran smo lahko pogledali na vrtove. Na tleh je bila fantastična intarzija iz raznih barv kamna. O, ko bi mogel poleteti, kot ptica, da bi jo videl od zgoraj in jo od tam fotografiral! Toda moral sem biti zadovoljen s tem, da sem trdno na zemlji.

p. Branko Petauer