VALERIJINE VRSTICE Korona spomini na prihodnost

Na podestu se je ognjeno razcvetela klivija. Razveseli me vsak pogled nanjo, hkrati pa me razžalosti, da je ne bo nihče videl. Obiski so nezaželeni, skoraj prepovedani. Zloglasni korona virus je zaprl vrata domov. Pa se pogovarjamo, a ne v klepetu na vasi, temveč po telefonu, o starih časih. Nekoč davno, ko je po svetu strašila črna kuga, so se prebivalci naše vasi baje ogradili z visokim plotom, da nihče ni mogel ne v vas ne iz nje. Pa so za plotom pomrli od lakote. Pripovedujemo si to zgodbo in se bodrimo, da zaradi lakote že ne bomo umrli, saj ima soseda na zalogi polno vrečo ajdove moke, da nam bo vsem skuhala žgance. Pri drugi hiši je še toliko krompirja, da bo lahko vsa vas pričakala novo letino. Da ne omenjam šunk in plečet, ki čakajo na Veliko noč. Ne, lakote se nam ni bati, pač pa izgube udobja, ki smo ga vajeni. Toda vse, čemur se bomo morali odreči, bomo morda manj pogrešali, če se spomnim, da je v teh dneh pred sto leti umrla na Portugalskem Jacinta, pastirica, ki se ji je v Fatimi prikazala Marija. Leto dni prej je odšel v nebesa njen brat Frančišek. Oba sta v strašnih mukah umrla za špansko gripo, ki je v letih po prvi svetovni vojni povzročala po svetu tako morijo kot zdaj korona virus. V spomin prikličem pripoved starega strica o »španski«, ki je  pobirala največ mlade tudi v naših krajih. Sorodnik, ki je bil študent v Ljubljani, je prišel domov za cel mesec, ker so zaprli šole. »Naša mati pa so molili cele dneve, da bi nam bilo prizaneseno,« je pristavil. Prababice nisem poznala, a lahko si jo predstavljam na zapečku, kako ure in ure prebira jagode na rožnem vencu. Bi bili mi še zmožni tega, namesto da se pritožujemo zaradi dolgčasa za zaprtimi vrati naših domov?