Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 09. julij 2020

Tri spomladanske razstave v Muzeju krščanstva na Slovenskem


Ko smo 5. maja 2020 ponovno odprli vrata muzeja, ki je bil zaradi pandemije covida -19 od 13. marca 2020 zaprt, smo v kratkem času odprli kar tri načrtovane občasne razstave. Dve od njih bosta na ogled še tekom poletja.
12. junija 2020 smo odprli razstavo Upanje, ki jo je pripravil Branko Žunič v sodelovanju z Društvom likovnega ustvarjanja Ribnica in z Javnim skladom za kulturne dejavnosti OI Ribnica. Na ogled je bilo šest lesenih skulptur, ki jih je avtor poimenoval Veliki pok. Osrednje delo je bil vstajajoči Kristus, simbol upanja in boljšega življenja v prihodnosti. Prvič pa smo lahko videli tudi njegovo najnovejše delo, Svet na križu, ki je nastalo v času pandemije in na katerega ni razpel telesa trpečega Kristusa ampak zemeljsko kroglo.
Kot skupni imenovalec vseh Žuničevih del je križ z dodanimi elementi. Z njimi avtor želi povedati, da človek potrebuje nekaj, v kar verjame in kar mu pomaga, da lažje prenaša breme današnjega življenja. Branko Žunič vse življenje živi in diha z gozdom, z naravo, ki jo opazuje in mu ni vseeno, kaj se z njo dogaja. Tudi njegova dela govorijo predvsem o tej temi, z njimi želi povedati, da je človek tudi duhovno bitje in bi se moral temu primerno obnašati. Pri izdelavi skulptur večinoma uporablja les, ki ga kombinira tudi z ostalimi materiali, kot so kovina, glina in podobno.
Likovna kritičarka Anamarijia Stibilj Šajn je za to razstavo med drugim zapisala: “Branko Žunič je človek čutenj – človeka in narave. Je človek razmišljanja, s katerim grebe vse do bistva. In je človek likovnih dejanj, s katerimi vse to svoje notranje bogastvo »utelesi« in deli z gledalcem. Njegova ikonografija je samosvoja, izrazito intimna in utemeljena na simboliki, razpeti med občim in njemu lastnim. Kljub posredni in z avtorju lastno filozofijo podani sporočilnosti pa pretanjenim dušam gledalcev seže v globine, tja, od koder prihaja.«
Razstava je bila na ogled do 28. junija 2020.

22. junija 2020 smo v t. i. Humekovi galeriji odprli gostujočo razstavo Slovenci, začenjajo se novi časi … (1918–1920). Razstavo so pripravile sodelavke Zgodovinskega arhiva Ljubljana leta 2018 in z njo obeležile 120 let delovanja te pomembne ustanove s področja zbiranja in hranjenja arhivskega gradiva ter stoletnico konca prve svetovne vojne in začetka nove države.
Razstava je zadnja v ciklu treh razstav, ki jih je Zgodovinski arhiv Ljubljana v preteklih letih pripravil na temo 1. svetovne vojne in obdobja neposredno po njej. Po premierni predstavitvi v Ljubljani je v naslednjih dveh letih gostovala v različnih krajih po Sloveniji; tokratno gostovanje v Stični je že deseto po vrsti. Na otvoritvi je razstavo predstavila Judita Šega, vodja enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana v Škofji Loki, slovesno pa jo je odprl njihov direktor, mag. Mitja Sadek. Razstava je na ogled do 30. avgusta 2020.
Kot so zapisale avtorice, se razstava osredotoča na prva leta po koncu vojne, ki je prinesla razpad habsburške monarhije in rojstvo nove države južnih Slovanov, v katero so se vključili tudi Slovenci. V središču razstave je mali človek, ki je najbolj občutil posledice minule vojne in političnih sprememb, ki so odločilno krojile njegov vsakdan. Avtorice so iz bogatega spisovnega in fotografskega gradiva izbrale nekaj ključnih dokumentov, ki najbolj prepričljivo odražajo duh in problematiko obdobja med letoma 1918 in 1920, ki ga nista zaznamovala le težko pričakovani konec vojne in prehod v novo državo, temveč tudi boleča izguba Primorske in boj za severno mejo. Pereča je bila problematika številnih beguncev in vojnih invalidov, razsajale so španska gripa in nalezljive bolezni, denar je izgubljal veljavo. Zunanjo podobo države so krojili novi državni simboli in nova vladarska imena – kralj Peter in regent Aleksander, ki je junija 1920 prvič obiskal Ljubljano in Gorenjsko. Slovenski jezik je dokončno izpodrinil nemščino, Slovenci smo dobili svojo univerzo. Za številnimi očeti in sinovi pa je ostal le boleč spomin ter veliko število vojnih sirot in vdov.

2. julija 2020 smo odprli razstavo z naslovom Potujoča misijonska razstava, ki so jo pripravili sodelavci Misijonskega središča Slovenije v sklopu »Izrednega misijonskega meseca oktobra 2019«. Pripravili so jo z namenom ozaveščanja javnosti in z njo gostovali že v osmih krajih po vseh slovenskih škofijah. Na otvoritvi v Stični so spregovorili Matjaž Križnar, direktor Misijonskega središča Slovenije in župnik v Župniji Jarše, dr. Marko Frelih, kustos v Slovenskem etnografskem muzeju, slovesno pa jo je odprl Silvester Gaberšček, vodja Sektorja za nepremično kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo RS.  Razstava je na ogled do 30. avgusta 2020.
Razstava ponuja svojevrsten pogled v zgodovino misijonov od 14. stoletja do danes. Tako bogatega pregleda slovenskih misijonarjev po svetu do zdaj še nismo imeli priložnosti videti. Kot so zapisali avtorji, je razstava zato odlična priložnost, da se seznanite z več kot 600 misijonarji, ki so izšli iz našega maloštevilnega naroda. Nanje smo lahko izjemno ponosni, saj ravno oni podirajo stereotipe o »zapečkarskih« Slovencih in nas predstavljajo kot pravi kozmopolitanski narod. Na ogled je tudi izbor zanimivih etnoloških in verskih predmetov iz vseh celin sveta, ki so jih misijonarji v zadnjih desetletjih prinesli Misijonskemu središču Slovenije.
Gostovanje razstave v Muzeju krščanstva na Slovenskem je še ena v nizu razstav, na katerih predstavljamo pomembne slovenske misijonarje v okviru Informacijskega središča za misijonologijo, ki ga v muzeju razvijamo zadnjih 20 let.
Dobrodošli v Muzeju krščanstva na Slovenskem!


mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica

Ni komentarjev:

Objava komentarja