Zatekanje k Marijinemu brezmadežnemu Srcu
(p. Anton Nadrah,
nagovor v baziliki 28. 6. 2020)
Smo v baziliki Žalostne
Matere Božje v Stični. Spredaj, za oltarjem, Mati Marija drži mrtvega Sina v
naročju [vidimo jo na priloženi upodobitvi]. To je zelo zgovorna podoba
Najsvetejših Src Jezusa in Marije. Božji Sin v naročju Božje Matere je podoba
Jezusovega presvetega prebodenega Srca. Do smrti je izničeno, žrtvovano in
darovano za naše odrešenje, za vsakega izmed nas. Zate in zame. Na sebi je
Jezus popolnoma uresničil svoje besede: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je
ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje.« Vsi smo njegovi prijatelji.
Ob smrti Božjega in
Marijinega Sina se je tudi Marijino materinsko Srce najbolj razodelo. Nebeškemu
Očetu daruje tistega, ki ga je 9 mesecev nosila pod svojim srcem, ga z
ljubeznijo pestovala in hranila ter po človeški strani vzgojila za Odrešenika
sveta. Njeno geslo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« se
je popolnoma izpolnilo. V njej sta se združili največja ljubezen in največja
bolečina. Daritev je končana. Marijina žrtev in daritev je združena z Jezusovo
žrtvijo in daritvijo. Nebeški Oče je to žrtev in daritev sprejel, kar je dobilo
zadnji pečat v poveličanju obeh. Jezus je poveličan vstal od mrtvih. On je
pozneje svojo Mater z dušo in telesom poveličal in vzel v nebeško slavo. Znamenje
tega poveličanja je Marijino srce, ki ga vidimo nad podobo Žalostne Matere
Božje. Iz srca švigajo plameni. So znamenje njene ljubezni do nebeškega Očeta,
do njegovega in svojega Sina ter do nas ljudi. To srce je prebodeno. Meč je v
njem. Toda je skupaj z mečem poveličano. Izpolnila se je Simeonova prerokba:
»Tvojo dušo bo presunil meč.« Kakor za Sina Jezusa je bil tudi zanjo najprej
potreben veliki petek, da je bila deležna Sinove in svoje velike noči, Sinovega
vnebohoda in svojega vnebovzetja.
Rože, ki obdajajo
Marijino srce, so znamenje njenega poveličanja in naše ljubezni do naše duhovne
Matere. Prav na vrhu vidimo krono. Dva angela jo držita. Krona nas spominja na
Marino nebeško slavo, na tisto, kar molimo pri rožnem vencu: »ki je tebe,
Devica, v nebesih kronal«.
Kip sočutne Marije z
mrtvim Jezusom v naročju bo čez dve leti star 400 let. Na njem še ni trnja, ki
obdaja srce fatimske Marije tristo let pozneje. Lahko se vprašamo: Ali je morda
to znamenje, da se je tristo let pozneje, v času, ko se je Marija prikazovala
fatimskim pastirčkom, človeštvo poslabšalo, da bolj žali Marijo in Jezusa? Trni
namreč kažejo na naše grehe.
Marijino telesno srce
je simbol, podoba Marijine osebe pod vidikom njene ljubezni do Boga, do
Odrešenika in do odrešenih. Ko častimo Marijino Srce in se mu priporočamo, s
tem častimo Marijo sámo in se njej priporočamo. Obračamo se na Marijino
notranje življenje, ki se je razodevalo tudi v vsej Marijini zunanji dejavnosti
in ravnanju v stiku s svojim Sinom in z ljudmi. Marija pravzaprav ne potrebuje
našega češčenja. Mi ga potrebujemo, da se s tem odpiramo njenemu materinskemu
vodstvu, kajti velja, kakor pojemo: »Marija, skoz življenje voditi srečno
znaš«.
Ko častimo Marijino
Srce, občudujemo, častimo in premišljujemo Marijino duhovno življenje z vsemi
krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi.
Namen češčenja
Marijinega brezmadežnega Srca je predvsem v tem, da bi se pomnožilo naše
zaupanje v moč Marijinega posredovanja pri Kristusu. Tako bomo bolj gotovo
prišli do prisrčne ljubezni do Marije in Jezusa pa tudi do vse ljudi. Češčenje
Marijinega Srca nam kaže, kako naj se bližamo Bogu z vero, upanjem in
ljubeznijo.
Upokojeni mariborski
škof dr. Franc Kramberger, ki letos obhaja biserno mašo, je zapisal: »Pristna
pobožnost do njenega Srca pomeni, da se popolnoma predamo njenemu vodstvu, si
osvojimo njenega duha, smo po njenem zgledu z molitvijo in žrtvijo sodelavci
pri odrešenju sedanjega sveta. Prava pobožnost do Marijinega Srca je tedaj, ko
si prizadevamo odstraniti iz svojega življenja sebičnost, ošabnost in
sovraštvo, ko se bližamo Bogu z vero, sočloveku pa z dejavno ljubeznijo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar