Pravzaprav jih ne slišimo, samo zdi se nam,
kajti na morje gledamo visoko iz istrske vasi.
Sanjarim z otroki, kako nas bi ti valovi z
našega domačega Jadrana odnesli v veliko Sredozemsko morje, potem pa bi se v
Gibraltarski ožini prepustili mogočnemu Atlantiku, ki obliva najjužnejši del
evropske celine. In tako v mislih prispemo na Portugalsko, tja do pobočja Serre de Aire, kjer so ljudje stoletja z ruvanjem
skal, dreves in grmičevja pripravljali rodovitno zemljo za skromne posevke –
podobno kot pri nas v Istri in na Krasu. Zdaj je na tamkajšnji gmajni vse
drugače. Zdaj je to kraj, ki ga obiskuje dan za dnem na tisoče romarjev, da bi
doživeli skrivnost, ki jo je tu Marija zaupala trem pastirčkom. V beli obleki z
zlatim trakom okoli vratu in zavita v belo z zlatom obrobljeno ogrinjalo je
lebdela na oblačku nad nizkim drevesom. V rokah je držala rožni venec z
bisernimi jagodami in temno srebrnim križcem. Med številnimi naročili, ki jih
je izrekla pastirčkom, so bila tudi tole:»Sem Gospa rožnega venca.
Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.
Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Treba je, da se ljudje
poboljšajo! Da prosijo za odpuščanje za svoje grehe! Naj ljudje ne žalijo več Boga,
našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.«
V teh krajih je bila tedaj izredno razširjena
rožnovenska pobožnost, ki so jo na Portugalskem že stoletja širili dominikanci.
Tudi pri nas je bila včasih to obvezna družinska molitev. Po napornem
celodnevnem delu je vsa družina – tako domači kot služinčad – pokleknila okoli
peči. Gospodar je molil naprej, drugi so odgovarjali. Zgodilo se je, da je kdo
od utrujenosti zakinkal. Pravili so – pa ne vem, če je bilo res – o sosedu, ki
je imel za ta namen pripravljen šop kopriv, ki je zaspanca takoj spravil k
sebi.
Iz svojega otroštva se spominjam neskončne
vrste rožnih vencev, ko smo s to molitvijo na ustnicah peš hodili za pogrebom
dobro uro daleč. Najbolj se mi je vtisnila v spomin soseda Ančka, ki je molila
še po starem. »Ko je za nas bičan bil« je ona molila »ko je za nas krvavo
gajžlan bil« in Marija ni bila blagoslovljena med ženami, ampak »žegnana«.
Otroci, s katerimi se pogovarjam na tih istrski
večer, radi prisluhnejo mojim spominom. Pa tudi pripovedi, kako je nastala
molitev rožnega venca in kako se je širila med vernimi ljudmi. Vedno, kadar je
krščanstvo doživljalo hude preizkušnje, so se zatekli k tej molitvi in bili
uslišani. Morda je tudi danes čas za to. Ali pa bomo čakali na velika
opozorila?
V enem od prikazovanj v Fatimi je Marija
napovedala neznansko svetlobo, ki bo naznanjala začetek velike vojne. Ta noč se
je zgodila s 25. na 26. januar leta 1938, ko je skrivnosten krvavordeč žar
zajel nebo od severa do juga Evrope, tudi naše kraje. Le Ljubljana tega ni
doživela v polni veličini, ker je bila zavita v meglo. Ljudi je bilo strah. Toda
znanstveniki so pojav razložili, češ da gre za nenavadno obsežen polarni sij.
In ljudje so bili pomirjeni. Kmalu nato se je začela 2. svetovna vojna.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar