Druga svetovna vojna

Ko se je bližala fronta, kakor so ljudje rekli, kadar so v bližini vasi zaregljale strojnice, se je večina zatekla v edino obokano klet v vasi. Vendar so šele pozneje, ko so nad dolino začeli krožiti bombniki, ugotovili, da je bil ta izbor zelo ponesrečen. Saj je bila ta klet v najstarejši hiši, ki je bila vse prej kot trdna in bi se prva porušila. Medtem ko so odrasli v kleti s strahom prisluškovali, kaj se dogaja zunaj, so bili otroci zadovoljni, da jim ni bilo treba delati. Iz pogovorov odraslih so tudi izvedeli marsikaj vznemirljivega o njihovih sorodnikih in znancih, ki so umrli takšne ali drugačne, vsekakor pa nesmiselne smrti, kakršne prinaša vojna. Nekoč se jim je v kleti pridružila soseda, ki je že pred mnogo leti odšla služit v Ljubljano. Zdaj je prišla za nekaj dni domov, da je nabrala živeža, ki ga je v mestu primanjkovalo . Da bi jim vlila upanja, je povedala, kaj je doživela pred nekaj dnevi. Stanovala je, kakor večina Dolenjcev, na Dolenjski cesti in bila tako konec maja 1943 priča veliki, Mariji posvečeni procesiji, ki se je začela pred stolnico v mestu in končala na stadionu pod rakovniško cerkvijo. Skoraj tri ure so po ulicah korakale množice, ki so ves čas molile rožni venec ter pele Marijine pesmi in litanije. Slovesnost na Rakovniku je trajala več ur. Škof je povedal, da se je še med prvo vojno v Fatimi na Portugalskem trem pastirčkom prikazala Marija in naročila, naj se ljudje odpovemo grehu, pa bosta molitev in pokora rešila svet. Ljubljanska gostja je znala povedati še veliko o posvetitvi ljubljanske škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu pred podobo Marije Pomagaj z Brezij, ki je Slovencem še posebej draga. Otroci so jo poslušali z odprtimi usti in odmev bitke ni bil več slišati tako strašen, saj so vedeli, da nad njimi bdi Marija.

Potem je prišla jesen. Populili so lan, ga posušili in stolkli. Mlačev je potekala na skednju. To sta delala starša, otroci so jim donašali snopiče, ki so se sušili v kozolcu. Pa je prišla mimo soseda, starejša vdova, ki je dosti hodila po vasi in tudi dosti molila. Na lepem je obstala in se zagledala proti Bajerjem, kjer se je sonce že začelo počasi spuščati v zaton, in zaklicala: «Glejte, ali vidite Marijo?« Gledala je naravnost v sonce, pa so še otroci sledili njenemu pogledu. Otroci so videli velik rumen krog, Marije pa ne. »Glejte kako je lepa – kakor tista, ki se je prikazala pastirjem in obljubila, da bo konec vojne, če bomo molili. Molímo, molímo, ni še prepozno!«» Tedaj je prišla na dvorišče stara mati in napodila sosedo, češ da si bodo otroci pokvarili oči, če bodo gledali v sonce. Otroci so molili, vojne je bilo konec in odrasli so v može in žene. Tisti, ki so ostali doma, so molili še naprej. Tisti, ki so še živi in se spominjajo tega dogodka, molijo še danes. Mnogi so odšli v svet; oni in njihovi potomci, so molitev zanemarili. Pa vendar, še vedno ni prepozno!