FATIMA – OKNO UPANJA (59) Posvetitev Cerkve in sveta ter Rusije Posvetitev sveta s posebno omembo Rusije

Najvišja oblika izročitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu je posvetitev vesoljne Cerkve in sveta. Sestra Lucija je 1. septembra 1940 pisala patru Apariciu v Brazilijo in poleg posvetitve Rusije prvič omenila tudi posvetitev sveta: »V zadnjem času je več pomembnih oseb govorilo svetemu očetu o posvetitvi sveta in Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Njegova svetost se je pokazala zelo naklonjeno, a za zdaj se zdi, da tega ne bo storila.«

Pater Gonsalves in naslovni škof Gurze sta v oktobru 1940 naročila sestri Luciji, naj piše papežu Piju XII. in ga prosi za posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Šla je v kapelo in dve uri molila pred izpostavljenim Najsvetejšim, da bi spoznala Božjo voljo. Bilo je 22. oktobra 1940. Res je takrat prejela Kristusovo naročilo:

“Moli za svetega očeta, žrtvuj se, da njegovo srce ne bo podleglo grenkobi, ki ga teži. Stiska se bo nadaljevala in povečala. Kaznoval bom narode zaradi njihovih hudodelstev z vojno, lakoto in s preganjanjem moje Cerkve, ki jo bo posebno občutil moj namestnik na zemlji. Njegova svetost bo dosegla skrajšanje teh bridkih dni, če bo spolnila moje želje in izvršila dejanje posvetitve vsega sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije.”

Vsebina posebnega razodetja od 22. oktobra 1940 je različna od Marijinega sporočila v Fatimi in Tuyu. Tam je šlo za posvetitev in spreobrnjenje Rusije, tu gre za posvetitev sveta in skrajšanje vojne. Tam je govorila Marija, tu Kristus. Posvetitev Rusije naj bi s papežem opravili vsi škofje, posvetitev sveta papež sam, s posebno omembo Rusije. Poslanstvo sestre Lucije je bilo doseči posvetitev Rusije, poslanstvo portugalske mistikinje Aleksandrine pa posvetitev sveta. Kristus je obe poslanstvi za nekaj časa združil, da je dosegel vsaj posvetitev sveta svoji Materi, ker je vnaprej vedel, da do posvetitve Rusije, kakor je naročila Marija v Tuyu, še ne bo prišlo.