Najljubša molitev

Skupaj s sv. Janezom Pavlom II. in Božjo služabnico Lucijo, najstarejšo fatimsko vidkinjo, lahko rečem, da je rožni venec moja najljubša molitev, ki so nas jo naučila nebesa. In lahko ga molim podnevi in v temi, z odprtimi ali zaprtimi očmi, tudi brez molka, kar na prste svojih rok, brez očal, na sprehodu. Najrajši pa ga molim pred izpostavljenim Najsvetejšim, v živi navzočnosti Jezusa, živega Boga. Zame je to kot nekakšno premišljajoče zrenje v najbolj svet ekran. V trenutkih in minutah se pred duhovnimi očmi v neposrednem prenosu živo odvijajo prizori iz življenja Jezusa in Marije. Onadva sta glavna igralca na odru življenja in časovni razkorak dva tisoč in več let se v trenutku začne prepletati s sedanjostjo. Na začetku molitve rožnega venca povabim Jezusa, Marijo, svetega Jožefa, vse angele in svetnike, vse nebeščane in uboge duše iz vic, naj molijo z menoj in z nami (pred večerno sveto mašo). Zato ni nepotrebnega strahu, če kdaj ne uspem v danem času izreči besed molitve do konca v zavedanju, da bodo povabljeni pravočasno zaznali zadrego in molitev speljali do konca. Skupaj s fatimskim pastirčkom Frančiškom lahko rečem, da bom morala ostati še dolgo tukaj in zmoliti še veliko rožnih vencev. Ne bo mi hudega, ker bom to počela skupaj z Jezusom in Marijo ter z vsemi "povabljenci" in se bom trudila svojo molitev redno podkrepiti z žrtvami za lastno spreobrnjenje, spreobrnjenje grešnikov, blodečih in izgubljenih trpečih duš, za lepši in boljši svet na popotovanju v blaženo večnost.

Ana Marija