Rožni venec med Slovenci

Rožni venec je bil že zgodaj močno razširjen tudi med slovenskim narodom. Širili so ga duhovniki. Zelo pomembno vlogo so odigrale bratovščine rožnega venca. V Ljubljani je prva bratovščina rožnega venca nastala vsaj že v 17. stoletju. Narodopisec in zgodovinar Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske poroča o bratovščinah rožnega venca v več krajih. V Novem mestu je bil voditelj bratovščine novomeški kanonik Matija Kastelec. Leta 1687 je napisal knjižico rožnovenske bratovščine Bratovske bukvice svetiga Roženkranca. Pri cerkvi Marije Vnebovzete in sv. Roka na Jesenicah je bila po Valvasorjevem poročilu bratovščina rožnega venca že iz leta 1624.

Zelo sta molitev rožnega venca pospeševala škofa blaženi Anton Martin Slomšek in Božji služabnik Irenej Friderik Baraga. Baraga je že kot otrok vsak dan molil rožni venec s svojo materjo. Mati je hodila z otroki po sobi ali po vrtu in počasi naprej molila rožni venec. Ko je bil Baraga kot študent na Dunaju in je hodil h Klemenu Dvořaku (Hofbauerju), se je od njega navzel posebne ljubezni do rožnega venca. Kot misijonar med Indijanci je molil rožni venec še zlasti na dolgih potovanjih. Indijance je takoj naučil moliti to molitev. Oni so rožni venec zelo vzljubili. Baraga je poročal, da molijo rožni venec dvakrat na dan, nekateri pa celo trikrat; poglavar ga moli naprej. Baraga je pogosto pisal v domovino, naj mu pošljejo rožne vence.

An