FATIMA PO STOLETNICI - FATIMA – OKNO UPANJA (56) - Prošnja za razširitev prvosobotne pobožnosti po vsem svetu

Pri nas je prvosobotno pobožnost razglasil in vneto pospeševal zlasti ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ki je fatimske dogodke jemal zelo resno. Proti koncu leta 1942 je določil, da se po vseh župnijah ljubljanske škofije pobožnost petih prvih sobot začne na 1. soboto v januarju 1943 in se konča v maju, ko se bodo verniki 30. maja posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ljudje so se odzvali v zelo velikem številu. Nastalo je pravo ljudsko gibanje. Cerkve so bile polne in pred spovednicami zelo dolge vrste. Za marsikoga je bila ta pobožnost odlična priprava na mučeniško smrt leta 1945.

Fatimska vidkinja se je zavedala, da bi se morala prvosobotna pobožnost razširiti po vsem svetu. Zato je 2. decembra 1940 pisala papežu Piju XII.:

»Sveti oče! Do leta 1926 je po izrecnem naročilu naše Gospe to ostalo skrivnost. Tedaj je ona v razodetju prosila, da bi se razširilo po svetu zadostilno obhajilo na prve sobote petih zaporednih mesecev. Z istim namenom naj bi se opravila spoved, četrt ure premišljevanja skrivnosti rožnega venca in rožni venec z namenom zadoščevanja za žalitve, božje rope in zanikrnosti, storjene proti njenemu brezmadežnemu Srcu. Osebam, ki bodo opravile to pobožnost, naša dobra nebeška Mati obljublja, da jim bo v smrtni uri izprosila vse za zveličanje potrebne milosti.

Prošnjo naše Gospe sem povedala spovedniku, ki se je nekoliko potrudil, da bi bila izpolnjena. Vendar je prevzvišeni gospod leirijski škof blagovolil šele 13. septembra 1939 razglasiti to prošnjo naše Gospe.

Sveti oče, ta trenutek izkoristim, da prosim Vašo svetost, da bi blagovolila to pobožnost potrditi in blagosloviti za ves svet.«

V odloku Kongregacije za bogoslužje in zakramente Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje iz leta 2002 se pobožnost petih prvih sobot omenja kot uvedeno dejstvo. Med izrazi pobožnosti do brezmadežnega Marijinega Srca našteva tudi »pobožnost petih prvih sobot v mesecu«. Seveda je vprašanje, koliko je v resnici razširjena po svetu.

Kakor za obhajanje devetih prvih petkov v mesecu velja tudi za pet prvih sobot opozorilo Kongregacije za bogoslužje in zakramente v omenjenem Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje, »da ta praksa ne sme temeljiti na lahkovernem zaupanju, ki v redu odrešenja izniči nepogrešljive zahteve glede dejavne vere in prizadevanja za življenje po evangeliju« (št. 171). Zato bi bilo popolnoma zgrešeno, če bi kdo rekel: »Udeležil sem se petih prvih sobot, zdaj mi je zveličanje zagotovljeno, zato si zanj ne bom več prizadeval.«

Dne 13. maja 1967 je papež Pavel VI. obiskal Fatimo. Takrat je bila navzoča tudi sestra Lucija. Ko je v fatimski baziliki obiskala grobova Frančiška in Jacinte, se je ob Jacintinem grobu zjokala, ker ni uspela, da bi kljub vztrajnemu prizadevanju bolj razširila pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca, kar ji je pred svojo smrtjo polagala na srce sestrična Jacinta.

Škof Pavel Hnilica, ki je bil takrat navzoč, je o tem srečanju povedal:

»Prišel je fatimski škof in vprašal, če želimo vstopiti v svetišče, da bi obiskali grobova Frančiška in Jacinte. Sestra Lucija je bila štirideset let odsotna iz Fatime in niti ni vedela, kje sta grobova. Šli smo skupaj na grob Frančiška in potem še na grob Jacinte. Tam smo ostali dalj časa in v nekem trenutku me je škof opozoril, naj pogledam Lucijo. Ona je jokala, zelo zelo je jokala. Škof mi je rekel:

'Ali veš, zakaj joka? Pri zadnjem srečanju Lucije z Jacinto, preden je mala Jacinta umrla, ji je ta rekla: Lucija, jaz umiram, tako kot je Marija napovedala, toda ti boš dolgo živela in živela boš zato, da boš širila pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca in posvetitev. In sestra Lucija se joka zato, ker čuti, da ni naredila vsega, da je neuspešna, kajti Marija ji je rekla: To je tvoj poklic!'«

Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000 po papeževi mašni daritvi v Fatimi dejal:

»Dogodki, ki so sledili leta 1989, so tako v Sovjetski zvezi kakor tudi v številnih vzhodnih deželah vodili k padcu komunističnega režima, ki je razširjal ateizem. Sveti oče se iz vsega srca zahvaljuje Devici Mariji tudi za to. Kljub temu pa v drugih delih sveta napadi na Cerkev in kristjane, z bremenom trpljenja, ki ga prinašajo s seboj, žal, niso prenehali.«

Več milijard ljudi še vedno trpi pod državnim komunizmom na Kitajskem, v Severnem Vietnamu in drugod. Velik del človeštva se vedno bolj oddaljuje od Boga.

Če povzamemo Jezusove, Marijine in Lucijine misli glede obhajanja prvosobotne pobožnosti, lahko rečemo: S to pobožnostjo upoštevamo Jezusovo in Marijino željo ter na odličen način častimo Marijino brezmadežno Srce. Vodi nas v prisrčen otroški odnos do naše nebeške Matere in nam zagotavlja večno zveličanje ter utrjuje našo vero v posmrtno življenje. Naši veri daje marijanski značaj, ko v polnosti upošteva Marijino sredniško vlogo. V nas pospešuje rast v treh božjih krepostih: veri, upanju in ljubezni. Zelo je povezana s središčem naše vere in verske prakse, saj gre pri njej za zakrament sprave, mašno daritev z zadostilnim obhajilom, molitev rožnega venca v povezanosti z Devico Marijo ter za četrturno premišljevanje skrivnosti rožnega venca. Ta pobožnost v nas utrjuje zavest grešnosti in odprtost za Boga ter potrebo po spravi in zadoščevanju za naše grehe in grehe vsega sveta. Hkrati je sredstvo za preprečitev vojn in s tem za dosego svetovnega miru. Seveda so vsi ti sadovi v veliki meri odvisni od našega osebnega sodelovanja.